Šri Lanka–prvič

Šri Lanka ali zahodnjaško Ceylon (Ceylan, Ceilao)? Leta 1972 so jo poimenovali nazaj v Lanko in ji dodali Sri (kot spoštovanje). Lanka je bilo uprabljeno že tisočletja, s strani Sinaležanov in tudi Tamilcev.

Ne glede na ime je to država prijaznih in sproščenih ljudi. Vsaj zaenkrat sva opazila, da so večinoma vsi zelo prijazni in nasmejani. Ne glede na to, da so ravnokar zaključili 30 desetletja trajajočo civilno vojno med državno vojsko (Sinaležanov) in LTTE (Tamilski Tigri). Mogoče so pa ravno zaradi tega “zaključka” ljudje veseli, da ni vojne in terorističnih napadov in da se je življenje normaliziralo. Hkrati se število turistov povečuje (v 2011 naj bi jih imeli med 800 tisoč in 1 milijonom, kar je 40% porast glede na leto 2010).

Zakaj zaključek vojne v narekovajih? Kolikor vidiš tu ljudi, se ti zdi, da vse ni še čisto ok. Ta konec vojne ni bil zato, ker bi se strani strinjale, ampak ker je država naredila tako ofenzivo, da je po 30 letih bojevanja, v 4 mesecih leta 2009, uničila celotno LTTE (vključujoč vrh). Za dosego tega, pa naj bi po nekaterih ocenah umrlo 40-50 tisoč civilistov, hkrati pa naj bi večino ujetnikov kar likvidirali, da jim ja ne pride še kaj takega na pamet. Če koga to zanima je tudi en BBC dokumentarec na to temo “Killing Fields of Sri Lanka”. Cel svet naj bi zamižal pred genocidom, ker tako ali tako nobena država ne mara imeti separatističnih skupin in so bili raje tiho. Ali je ta film reprezentativen? – najbrž ne, kajti obe strani sta počeli razne nedopustne stvari, ti pa film, da misliti … eni so uporabljal ljudi kot živi zid, drugi pa so streljal na vse počez. Dan danes ljudje tu ne želijo govoriti o tem, še posebej na severu, kot sva opazila.

Glede prijaznosti in tega, da te praktično nihče ne prinese okoli  (mogoče ti ceno dvigne za 10 %) ne bova še govorila na splošno, kajti trenutno sva obdelovala dele, ki so bili v preteklosti še manj obiskani s stani turistov (ne standardni del turističnih destinacij). To pomeni, da so veseli kateregakoli turista in se še niso pokvarili.

Najin prvi postanek je bil kraj Negombo. To je ribiško mesto, ki leži malo nad Colombom in ima tudi nekaj plaž ter se je šele začel turistično razvijati (plani so da postavijo resorte po zgledu Maldivov na tej zahodni obali).

Prvi dan sva si vzela na izi in se sprehodila okoli po mestu, da dobiva občutek o deželi in ljudeh. Zanimivo je Sri Lanka neka mešanica jugo vzhodne Azije, Myanmara in Indije. Človek se nebi mogel odločit, če bi ga postavil na ulico in vprašal naj ugane kje je. Lahko bi rekel, da je malo slabše razvita Tajska, mogoče Indonezija ali pa malo čistejša in urejena Indija?!?!?

Sva imela srečo, da nama je uspelo videti vsaj malo ribjega marketa, kajti dan za najinim ogledom je v Negombo prišel na obisk predsednik države in so zaprli tržnico.

Midva pa sva s odpravila na sever v bivšo dolgoletno prestolnico Anuradhapuro. To mesto ima določene arheološke ostanke, ki so datirani vsaj 300 let pred kristusom in je eno od mest na svetu s konstantno naseljenostjo več kot 2000 let.

Mesto ima tudi veliko umetnih jezer (oni jih imenujejo tanki), kar sva kasneje ugotovila, da se pojavljajo povsod po otoku, začelo pa se je tu. Tako so si že več tisočletji nazaj omogočili, da je voda bila na voljo celo leto ne glede na deževno in sušno dobo. In določena jezera so res velika.

Nato sva se odpravila v Jaffno. Dolga leta zaprto območje razen za razne NGO-je. Jaffna je bila dolgoletno kulturno središče Tamilcev. Drugače je bilo neuradno glavno mesto Tamilcv (oziroma LTTEja) Kilinochchi. To je verjetni razlog, da ob cesti kilometre pred in po tem mestu stojijo rdeče table na vsakih 10 metrov z napisom pozor mine.

Za turiste zaprto območje je bilo v bistvu vse severno od Vavuniye. In še leta 2008 si potreboval z busom od Vavuniye do Jaffne 16 ur, danes pa sva prišla v dobrih 3 urah.

Res je, da so umaknili vojaške cestne zapore, ampak vseeno so vozniki avtobusov neverjetni suicidni maniaki . Mogoče bi bilo bolje, da bi nazaj postavili nekaj zapor, da voznik ne bi mogel priti do četrte prestave.

Obstaja samo ena zapora, kjer te vojska pregleda in turiste popiše (od kje, kam, zakaj, za koliko časa…). Tako, da je smešno, ko cel bus domačinov čaka, da vojaki popišejo dva Kolenca in skopirajo najina potna lista . Nazaj grede pa gredo vsi dol z busa in peš skozi kontrolo tako, da vojska še vedno ne zaupa, da bo čisto mir tudi v bodoče.

Jaffna je po občutku bolj Indijska, kar je kar logično glede na to, da je večino prebivalstva hindujcev oziroma tamilcev. Kot se spodobi sva šla enkrat na večerjo v južno indijsko restavracijo, da sva jedla dose in enkrat v severno indijsko restavracijo na Tandori jedi. Vedno ugotoviš, da so hrane najboljše v krajih iz katerih izhajajo. Celotna vrsta Sri Lanske hrane je podobna Indijski, samo da je kot pravijo bolj pekoča . Ne moreš na Sri Lanško, indijsko, kitajsko, turško, tajsko itn hrano kjerkoli po svetu in jo jesti tako kot je mišljeno. To je isto, kot nikjer na svetu nisva najdla evropske/slovenske hrane, pa nej se še tko potrudijo. Očitno, določene sestavine rastejo najbolje doma in tiste moramo dodajati hrani, ker imajo najbolj razvit okus v tistem okolju. Torej v Sloveniji slovensko, na Sri Lanki Sri lansko.

Zanimivo je koliko avto šol (rikša šol) je v Jaffni in to zato ker je bil bencin med vojno 10krat dražji v Jaffni kot drugje v Šri Lanki, kar je pomenilo, da se je 99% ljudi vozilo do pred kratkim s kolesi.

V Jaffni se nama je zazdelo še vedno napeto, kljub miru zadnje štiri leta po 30 letih nemirov. Prvi dogodek je bil, ko je moja fru fru žena se zabila s kolesom v drugega mladega kolesarja in seveda polomila osovino na kolesu   -itak. No, ker imava vedno srečo se je to pripetilo ravno pred popravljalnico kolesov :

Medtem ko so nama popravljali kolo, sta se ustavila dva fanta, na videz iz bogate družine, in glede na oblačila in izgled najbrž Sinaležana. Občutek sva imela (kljub nerazumevanju jezika), da sta dva razvajena in zoprna mulca in sta se obnašala malo preveč pomembna, vzvišeno do popravljalcev koles. V očeh se je videlo naraščanje napetosti in zadrževanje popravljalcev koles pred izbruhom jeze. Važno, da so nama zrihtal kolo, ki pa ga je “kot final touch” pošlihtal Simon. Ne samo, da je spreten z računalnikom in ostalimi stvarmi, tudi kolo zna poštimat, ker se je tresel po odhodu od popravljalca. Kaj je popravil pa je skrivnost .

Druga stvar, ki sva jo opazila, da nočejo govoriti sploh o tem. Ata v hostlu (prej je kot izobraženec prestopil k UN in sedaj v penziji vodi hostel), ni želel govoriti sploh o dogajanjih. Nisva pa mogla ugotoviti na katero stran paše.

No midva sva si rentala kolesa in se vozila po mestu ter okoliških vaseh. Videla sva lepe temple in še več podrtih zgradb, prestreljenih in preraščenih struktur itd. Presenetljivo veliko je bilo in je še vedno, krščanskih cerkva.

Je tudi en budističen tempelj in ena mošeja, ostalo pa hindujski templji in še enkrat toliko cerkva in misijonov. V enem misijonu sva se ustavila, da sva kupila pri njih pridelano rose vino (pač okus po kuhanem vinu zaradi klinčka in cimeta) in ne ravno veliko alkohola. Očitno zna poleg  Evrope, Čila, Južne Afrike in delov ZDA res malo narodov delati dobro vino.

Sva se odpravila s kolesi najti Keerimalai izvire, območje do katerega, je bilo še dobro leto nazaj dostop zaprt. Zakaj do teh izvirov? V skladu z legendo te namakanje v njih pozdravi česarkoli in pravijo, da tudi, če imaš “konjski obraz” boš na koncu lep . Sva rekla, da se splača potrudit in sva gnala dva kitajska kolesa. Nekje na sredi poti sva dojela da sva šele na polovici (po enih 15 km vožnje na 35 stopinjah žgočem soncu s kitajskimi kolesi) in sva rekla: “mah sej sva že zdej preveč lepa, greva nazaj”.

Uspelo pa si nama je ogledati ribiško vasico in pa ribji market.

Nato sva si rekla, da se greva malo spočiti in greva na plažo, ampak tole nama ni všeč

zato sva odrinila na vzhodno obalo poležavat in se potapljat (kjer te tok sam nese in ni treba nič migat). Odpravila sva se v Trincomalee in naprej v vasico Upuvelli. Ker je del tudi Tamilski, je bil do pred kratkim redko obiskana destinacija, saj se je tudi tu odvijala vojna in seveda ne smemo pozabiti na 2004 tsunami.

Plaža je tu rajska, ravno prav turistov, da veš da nisi sam in še vedno tako malo, da se ti zdi, da si skoraj edini na kilometrski peščeni plaži med palmami. Hkrati dvakrat dnevno izvajajo ribiči lovljenje rib iz zaliva tako, da vlečejo mrežo na kopno. Ujamejo včasih več, drugič manj, baje ob polni luni nič. Ko sva jih midva opazovala, ni bila ravno dobra bera .

Seveda sva se šla potapljat na par koncev. Eno je “Pigeon island”, kjer naj bi bilo neverjetno veliko black tip reef shark-ov. V bistvu jih ravno ne vidiš med potapljanjem, ampak med snorklanjem in verjemite nama, da tudi ko se  sprehajaš na plaži. Korale so v višini 1-2 metra nekje 5 do 20 metrov od obale in tam priplavajo ti morski psi. Lahko jih vidiš po 5 na enkrat. Tko, da če se bo kdo prišel potapljat sem, naj gre samo snorklat na pigeon island, za potapljanje pa izbere katero drugo destinacijo (recimo deep dive na odprtem morju ali pa “Swarami rock” kjer je polno hindu kipcev v morju, ker so jih tamilci med vojno iz templja zgoraj na pečini zmetali v vodo, da bi jih rešili pred požigalci).

Je pa žal malo koral in življenja tu. En razlog je bil Tsunami, drugi pa pretoplo morje zadnja leta(kar sva opazila že na zahodni obali Tajske isto pa je baje na Maldivih).

 

Aja, malo dolgo je trajala objava, saj sva se premaknila sedaj v bolj turistične dele v hribe in hmmmm teži najdeva WiFi???

Šri Lanka–pot tja

Po enem letu sva spet spakirala ruzake in se odpravila malo raziskovat novo deželo, kulturo, hrano, zgodovino in ljudi. Pakiranje je bilo zelo hitro, ker kot veste imava spisek, kaj se potencialno lahko rabi in ker greva tokrat samo za 4 tedne (u bistvu 3 dobre tedne Šri Lanke ostalo je pot sem in tja) in je klima topla, sva spakirala še manj.

No par stvari nama je manjkalo in sva rekla, da se vmes tako ali tako ustaviva v Dubai-ju za en dan in da je to itak šoping meka.

Dubai naju je malo presenetil. Kot tranzit potnika so naju na imigration poslali naj greva kar k Emiratom na info (pač cel terminal je od Emiratov). Te pa so nama takoj prodajali paket dnevne vize, hotela in ture po Dubaiu za 150 dolarjev po glavi?!?!?!? Od kdaj imajo pa to foro? Nazadnje je bilo zelo enostavno it ven iz letališča.

No, sva se prerekala, da nič ne rabiva ampak samo vizo. Pa sva skakala od okenca do okenca, kjer so nama razlagal, da EU ne rabi vize ampak, da morava vseeno na info točko od Emiratov …. in jovo na novo. No na koncu sva se vdala in vzela turo po mestu samo, da sva lahko prišla ven iz letališča. V bistvu je bilo kar ok, ker sva si ogledala “Palmo”, Burj al Arab, Burj al Kalif, itn… in to vse iz klimatiziranih prostorov majhnega buska . Namreč ko sva priletela v Dubai ob 6ih zjutraj je bilo že 35 stopinj .

Po ogledu znamenitosti s čudovito vodičko, ki je bila Hrvatica, ki živi že 15 let v Dubaiu sva šla v največji šopping mall na SVETU, ki se drži seveda največje stolpnice na svetu Burj ak Kalif… Itak je tu vse največje najboljše, itn… Šla sva na razgledno platformo na 124 nadstropje (baje spet najvišja razgledna ploščad na svetu). Morva pohvalit, da se zgradba nič ne maje? Okolje od zgoraj pa ne zgleda tako fascinantno. Točno vidiš, da si sredi puščave in da je tisto zelenje ob cesti posledica umetnega zalivanja….matr koliko vode porabijo za to.

Zanimivo v Dubaiu je tudi da imajo (tako kot ostalih 6 emiratov) dve tovarni za razsoljevanje vode, da lahko imajo pitno vodo iz morja. Za zalivanje travnikov in golf igrišč pa uporabljajo predelano odpadno vodo. In to je računalniško vodeno, da vsak košček dobi točno toliko vode kot je potrebuje za življenje.

Kalif želi narediti mesto prihodnosti (svet v malem). Od 8 mio prebivalcev je le 1,2 mio Emiračanov ostalo pa so predstavniki prek 180 držav sveta. Največ je Indijcev in predstavnikov jugo vzhodne Azije. Sprejemajo vse vere samo določenih stvari se morajo vsi držat. Recimo, dan po najinem obisku se je začel mesec Ramadan in so bila navodila, da tudi ostali naj se izogibajo hranjenju v javnosti, da ne vzbujajo skušnjav.

Po celem dnevu nakupovanja (je res utrudljivo v tako velikem nakupovalnem centru) sva se končno odpravila na letališče z metrojem. Zanimivo je, da je postaja od največjega trgovinskega centra kar oddaljena in si ne moreš predstavljati, da bi v taki vročini hodil do metroja. Kalif je vprašal ljudstvo kaj naj naredi, da jim bo šopping bolj prijeten in ljudstvo je reklo klimatiziran nadvoz med centrom ter najbližjo metro postajo. In Kalif ga jim je zgradil v dveh mesecih. Tunel ni samo klimatiziran, ampak ima tudi tekoče trakove tako kot na letališčih, da se ti ja ni treba preveč matrat, samo kupuj.

Tako sva zaključila 16 urni postanek v Dubaiu in se odpravila naprej do Maldivov – ta postanek je bil planiran za samo 8 ur, da si greva pogledat plaže in bližnje hotelske komplekse. Hm nisva vedela, da je otok, kjer je letališče, dejansko samo letališče !!!!!! Tako da so naju brez problema spustil iz letališča pa žal nisva daleč prišla.

No so mel pa vsaj Coffee shop pa Burger king .

Tretji let do končnega cilja pa je bil presenečenje. Že zjutraj, ko sva priletela na Maldive so nama rekli, da je nek problem, da je letalo prebukirano in naju ne morejo čekirat ampak, da bodo Emirati to uredili in da naj se vrneva čez par ur. Nisva se sekirala in ko sva prišla na chek-in nama da karto in pravi da sva upgraded v business class. Ne samo midva amapk vsi, ki smo prestopal na Maldvih. Očitno so nekaj Emirati zaštrikali. Fino pa je bilo, da so se vsi v business class obnašal kot otroci, vključno z nama . Škoda, da je let trajal samo 1,5 ure. Nisva vedela, da so v business classu masazni sedeži!!!!