Dež v hribih naju je pregnal spet k obali na vzhod in jug, hiking razen v okolici Elle je odpadel. Aja pa plezanje tudi. Sva ugotovila, da imajo trenutno točno dve plezalni smeri opremljeni 
.
Odpravila sva se v Arugam Bay na vzhod. To je čista surferska vasica rahlo odmaknjena od mesteca Pottuvil in je zelo turistično razvito, ima samo guesthouse, restavracije, trgovine.
In spet polno Slovencev. Recimo, ko je šel Simchy točno ob 17:00 (odprtje trgovine z alkoholom) čakat za pivo, prideta zraven dva modela “Still not open?” (bilo je 16:56). Potem se nekaj v slovenščini zmenita 
in Simchy reče: “pa kje drugje bi Slovence iskal, kot pred to trgovino z alkoholom” in unadva nazaj “ja, itak”. No že v osnovi sta nama to štacuno en dan prej pokazali dve Slovenki . Vsega skupi sva videla tu cca 10 novih Slovencev.
Ker ne surfava in se nama več kot dan ali dva ne da ležati na plaži sva se šla pozanimat za potapljanje. No en lokalec (surf inštruktor) nama je rekel, da se on nebi upal potapljat z nobenim v tej vasi .
Pač potem nimava dosti za počet v samem kraju kot takem in rentava moped in greva malo po vaseh, da vidiva ljudi in v naravo iskati živalce.
Zanimive hiške kot gobe:
Od živali sva naletela na srne – bambi (in to že drugič – prvič je bilo sredi mesta Trinkomalee). Srne so nama tako “naše” živali, da naju vedno presenetijo v teh tropskih krajih. Videla sva še veliko pavov in slonov.
Ko sva šla na jug od Arugam bay proti kraju Kumana in istoimenskem parku, sva kmalu ugotovila, da se asfaltirana cesta konča v Panami, potem se pelješ še 10 km po cesti, ki je v deževni dobi pod vodo, da prideš do nacionalnega parka in ribiške vasice Okanda. In tu je kot da bi prišel na konec sveta. Imajo en mali tempelj, kjer se med drugim enkrat letno še zadnjič ustavijo in okrepčajo romarji, ki 45 dni hodijo od severa (Jaffne) do juga (Kataragama). Po tem je samo divjina in ni žive duše .
Raje greva na jug. Valovi to cel hudič. Ob vstopu v vodo so naju premetavali in čisto zmatrali in lahko rečeva, da je kar nevarno. Razumeva pa zakaj je to surferska meka. Ata v guesthousu nama zvečer pove, da gre bus zjutri ob ene 8mih mimo njegove bajte. Pol naju zjutri prestrasi, tam ob ene 15 do 8mih, da lahko počasi že pride bus in da je bolje če ga greva čakat, da ne zamudiva. Midva hitro skupi zmečeva stvari in hop na cesto. Hm, tuk tuk se ustavi pri nama in pravi, da je sobota in da bova zamudila bus iz sosednje vasi, če naju ne zategne in da je naslednji bus popoldne. Ok po parih minutah vprašava še enkrat atata v guesthousu in on reče, mogoče bi bilo res bolj, če gresta s tuk tukom do mesta…. Pač, vzameva tuk tuk in pridemo do bus postaje in že na deleč se voznik prime za glavo “glej bus je že šel, lej ga na cesti” in nori za njim, ga prehiti, trobi in ustavi. In nama reče no včasih pa morata očitno tudi komu verjeti .
Prideva v Unawatuno, en od turistično bolj razvitih krajev na jugu, zraven zgodovinskega mesta Galle. Hm, imajo ravno 8 dnevni festival – kakšna gužva.
Še dobro, da sva prišla na šesti dan , ker bi se nama drugače od hrupa in gužve zmešalo, ker cele dneve po mikrofonih naglas govorijo. Baje je nekaj molitev in podobno, nekaj pa “poeti” govorijo oziroma pojejo glede na to kaj vidijo v okolici . Sva ugotavljala, da je to najbrž Sinaležanski (budistični) payback muslimanom, ko kličejo k molitvi .
In to dretje je kar mučno včasih, še posebej če prišteješ vročino (manj kot je trenutno v Sloveniji- tu je cca 30 stopinj), vlago v zraku, gužvo k se vsi rinejo, in posebne vonjave vseh kadil, žganja smeti, currijev itd.
Zadnji dan pa vsi stojijo v vrsti pred templjem po ure in ure na soncu, da dobijo neko hrano (predvidevava, da je blagoslovljena), ki je mešanica zmiksane zelenjave in medu. Nama je mamca v guesthousu prinesla za probat in morva rečt, da je kar okusno.
Po končanem festivalu, sva si lahko bolj pogledala kraj. Je kar luškana vasica za priti na zaslužen dopust. Plaža naj bi bila ena izmed top 12 – kot banana oblikovan zaliv, mivka in lepo morje. Res je, da je v tem letnem času kar valovito, samo mora pa biti v visoki sezoni idilično. Vas je bila zelo poškodovana med tsunamijem leta 2004. Danes je vidno, da je plaža za 2 metra izginila in je kar nekaj hotelov, restavracij na pol v vodi oziroma na kolih. Preostali ne obalni del vasi pa je kar lepo obnovljen.
Baje je v tem delu države tsunami zahteval približno 5000 žrtev. Malo sva bila šokirana, ker je kraj na jugozahodni strani otoka in nisva pričakovala takega vpliva na tem kocu. Sva pa zvedela, da je na vzhodni obali takrat prišel val do 2 km v notranjost. Sva pogledala en film na youtube in ugotovila da je tsunami dejansko objel celo Sri Lanko in sta se na zahodni obali valova iz ene in druge strani srečala in imela katastrofalen efekt.
Tu so imeli vse zgradbe že takrat čisto na obali, sedaj pa so jih postavili na isto mesto, sam ker je plaže malo manj, pride voda čisto do zgradb in nekatere spodjeda.
Ogledala sva si Galle. Pač Nizozemski fort, nič takega. Samo mesto pa je nateg turistov, vsi so naju vabili na “Dutch spices market”, ki je bil na koncu en štant, pa velik market sadja kjer je mango za 200 rupij??!?!, itn… Da ne govoriva, da sva se pogovarjala z enim atatom o tem, da naju spice market ne zanima, pa pristopi en rahlo čuden model in začne nekaj po lokalno težit Barby in kazat na svoj one!! Simchy skor ruknu tipa na gobec…Barby odvlekla možeka stran in na en zaslužen cigaret. Dekleta ne potujte same!!
Sva pa rekla, da en dan festivala pobegneva v Galle in drug dan se greva pa potapljat. Pol bo pa vasica mirna za uživanje, ko romarji zginejo. Ker je izven sezone, ker je razburkano morje, močni tokovi in zaradi valov in mivke zmanjšana vidljivost na max 3, 4 metre, te peljejo samo na dve točki. Smo šli probat, morje je bilo res zelo razburkano – konstantni 4 metrski valovi in močen tok po površju (prvo je še našega vodiča presenetilo in ga je morje odneslo daleč stran on ladje, da smo morali dvignit sidro in ga šli iskat ). Simchy pa je fasal še morsko bolezen (no, ali pa zajtrk egg in vegi rottiji niso bili čisto ok ). Tako, da je obupal nad potapljanjem, ko se je že vrgel v vodo in se komaj še držal za čoln. No ni bil edini, prav tako je obupal Nizozemski inštruktor potapljanja!!! Katerega pa sta Simchy in ladijski pomočnik 15 minut vlekla iz vode, ker nas je tako premetavalo (bil je čist živčen in je rekel “Sem inštruktor in sem se že marsikje potapljal, ampak tole je pa za popizdit?!?!”).
No, Barby pa se ni dala in je šla z Dive masterjem vseeno preverit globino… nora kot vedno!! Naj bi na 5 metrih se tok umiril, no pa se je šele nekje na 12ih metrih !! Vidljivost je bila cca 0,5 metra, tako da sta se morala konstantno držat za roke da se ne zgubita. Videla sta bolj malo rib, vse kar je priplavalo mimo se je Barby zdelo, da je nekaj pa ni bila čiso ziher kaj?? Drugi potop smo pač skenslali. Aja, Simchy pa je med bruhanjem na čolnu že računal za koliko je žena zavarovana.
Nato sva se za par dni prelevila iz backpackerjev v chill out turiste in sva se premikala od lokalčka do lokalčka na plaži v Unawatuni in plaži v Mirissi, kjer sva jedla prigrizke, pila pirčke in koktejle ter se občasno vrgla v morje. Je res idilično. Sedaj pa se premakneva še v zadnjo destinacijo in to je Colombo za par dni, da si ga ogledava in obiščeva kolega iz CFA društva.
PS: En večer sva si ogledal fenomenalen lokalni film o tem kako so Sri Lankažani nategnili nemške organizatorje rokometnega prijateljskega prvenstva. Naj bi bil posnet po resničnih dogodkih! Naslov filma je Machan in je res vreden ogleda.
Še par zanimivih slikc:
- Napis Hotel na tabli nima veze z hotelom – je v bistvu trgovina
-zajtrk egg hooper
-Sri Lanska večerja
-ribiči na jugu
-skrivanje piva pod mizo kadar lokal nima licence
-šola na odprtem
.
