Japonska–zadnjič in pot v ZDA

Sva se vrnila iz Kjota v Tokio, da obdelava še par zadev, ko sva ravno na Japonskem, in sicer, da si greva ogledat Sumo borce ter goro Fuji.

Sumo borci nama nisi bili usojeni. Ker imajo obdobje treningov se načeloma lahko naročiš, da jih prideš zjutraj gledat. Že ko sva bila prvič v Tokiu, sva poskusila rezervirat in je bilo vse zasedeno, na žalost pa se vedno lahko naročiš samo za naslednje jutro. Sedaj ko sva se vrnila v Tokio, pa so oni šli v nek drug kraj trenirat, kjer bodo imeli tudi naslednje tekme.

Tudi Mt. Fuji nama ni bil usojen. Na hrib tako ali tako lahko plezaš samo v juliju in avgustu, sva pa želela iti v bližino na eno od jezer, da ga vidiva od blizu (iz Tokya se ga lahko vidi, če seveda ni v oblakih). Šla sva na deževen dan, ker je pač deževno obdobje in je spet bil v oblakih.

Sta bila pa vsaj jezero in ohlajena lava zanimiva. Pa super sake delajo iz vode, ki prihaja iz hriba, kateri dodajo še malo okusa slive .

Kot rečeno je deževno obdobje, kar na Japonskem pomeni obdobje tajfunov. Ko sva se vrnila v Tokio je ravno prihajal tajfun, ki sva mu ubežala v Kjotu. Je kar grozno, ker je večina hiš grajenih iz lesa in tako je bil grajen tudi naš hostel. Ko začne pihat veter se cela bajta trese in ker je bajta na tesnem se postelje in pogradi držijo sten, kar pomeni, da se dejansko postelja trese, ko piha veter .

Ne glede na vse, sva si šla vseeno pogledat del Tokia, ki je bil drugače planiran za ogled hkrati s Sumo borci. To je Asakusa del. Znan je predvsem po najstarejši trgovski ulici (Nakamise-dori) ter po največjem templju na Japonskem (Senso-ji), ki ga letno obišče preko 30 milijonov vernikov.

Tudi sama sva se pustila predimit s posebnim dimom za zdravje  .

Na drugi strani reke pa leži sedež japonske pivovarne Asahi, ki ima temu primerno obliko. Šla sva poskusit paradižnikovo pivo (red-eye) in je res ogabno.

Ko sva zapustila Japonsko, sva imela spet zanimivo pot. Preden končno prideva domov, naju čaka še za par tednov v ZDA (da Barby spet malo oddela). To pot bova izkoristila in si v ZDA ogledala še New York. Zaradi tega sva morala na nama najdaljši let do sedaj.

Cela pot naj bi idealno zgledala takole: iz Tokia do Pekinga (3 ure) nato iz Pekinga do New Yorka (13 ur) in nato še do Washingtona (1,5 ure) ter končno 2 uri po cesti do cilja. Pot pa se je malo zakomplicirala.

Prvi let do Pekinga je bil čisto v redu. Je bilo pa zanimivo, da ravno ko sva začela razmišljat, da sva do Kitajske mogoče malo preveč kritična, pristanemo na letališču v Pekingu in ugotoviva, da je žal res, da ne vidiš več kot 300 metrov zaradi smoga. Po Japonski nama je to zgledalo še huje kot prej.

Potem gremo na drugo letalo do NY. To letalo je bilo kot se spodobi polno Kitajcev in spet se potrdi, da so neverjetno tečni, da se rinejo in non-stop hodijo po letalu, ne upoštevajo pravil, ki jih ekipa na letalu sporoča, itn… Spet je bilo polno krehanja in pljuvanja (No kdo bi jim zameril glede na ves smog?). In po Kitajsko, je imelo letalo zamudo 1 uro .

Zanimivo pri letu je bilo to, da smo leteli praktično preko severnega pola. Ker letiš “v času nazaj”, štartaš v Pekingu ob 13ih priletiš v NY pa ob 14ih isti dan.

Ker pa se nama dogodivščine nočejo zaključit, smo ob prihodu do NY, krožili nad letališčem. Nismo mogli pristat zaradi nevihte in smo po parih krogih pač morali do Bostona, če ne zaradi drugega, pa zaradi kerozina ki ga zmanjka in ga je treba nafilat .

Problem, ki se je pojavil, pa je, da nismo
smeli dol z letala?!?!?! Tako smo na pisti 3 ure čakali, da se letališče v NY odpre. In na letalu je postalo hudo vroče, ker ne veva zakaj pač morajo izklopiti klimo!?!?!? So potem odprli vrata na vseh koncih letala, da je vsaj malo vleklo skozi. Po 13 urah leta in 3 urah stanja na pisti, smo končno poleteli do NY, da smo šli lahko končno dol z letala. Seveda pa sva po vsem tem zamudila let do Washingtona. Tu sva imela neizmerno srečo. Leti niso bili povezani med sabo in bi se lahko obrisala pod nosom, če nebi bil let Delte, ki sva ga zamudila hkrati tudi odpovedan .

Prevoznik Air China nama je dal noč in večerjo v Hiltonu (je res pasala normalna hrana in postelja po takem dolgem letu), prevoznik Delta pa nama je dal novo karto za naslednji dan. Na koncu se je kot vedno vse dobro izšlo.

Aja, terminal v ZDA pa ne zgleda ravno super…

Japonska–drugič

Iz Tokia sva se odpravila v Kjoto. Seveda s Shinkansen super hitrim vlakom ! Za 465km sva rabila le dobri 2 uri. Vlaki so prav neverjetno seksi in bi jih lahko gledal cel dan. Saj so hitri vlaki tudi na Kitajskem in v Evropi samo tako seksi so pa samo tu! Poleg tega morava čestitat Japoncem, da so jih sploh iznašli.

Na vlaku je udobje na ravni letala oz. še boljše. Sediš ko car, elektrika in WiFi sta na voljo, obstaja “futuristična” kadilnica na vlaku in na vsake toliko, se zapelje gospodična s hrano in pijačo.

V Kjotu prideva na futuristično železniško postajo. Kar z velikimi ruzaki sva se sprehodila in načudila njihovi domišljiji.

Hostel sva si zrihtala v Gejša predelu in imela sva res srečo. Terna hostel z vsem kar rabiva. Prvič sva v dormih videla tako idejo, da pograde ločiš med sabo z zavesami (tako kot so v bolnicah zavese). Občutek imaš, kot da si v svoji sobi .

Ker sva spala v Gejša predelu, sva jih videla že na poti v hostel in tudi v naslednjih dneh, jih ni bilo potrebno preveč iskati. Turistično atraktivne so večerje z  njimi, a so tako drage, da sva to preskočila. Pod 100 EUR na osebo jo težko odneseš (cene gredo tudi do 1.000). Sva pa eno ujela v fotoaparat. Večerja z gejšo naj bi sicer bila res ena lepših posebnosti na Japonskem, tam je, da te zabava in streže…hm! Morajo pa se že pri 14ih letih odločit, da bodo to počele v življenju, kajti predenj lahko gostijo, morajo v 5 letno šolo in je ta čas kot neka pripravnica. Pripravnice in ta prave se ločijo po kimonu. Gejše imajo lahko fanta, a če se želijo poročiti, morajo zapustiti življenje gejše.


Kjoto je najbolj znan po neštetih templjih in svetiščih. Vseh skupaj naj bi jih imel preko 2000. Poleg tega je 13 templjev, 4 svetišča in 1 grad označenih kot Svetovna kulturna dediščina Združenih narodov. Zaradi omejenega časa, sva si skrbno izbrala glavne znamenitosti, ki jih sploh želiva videt.
Prvi dan sva šla pogledat bambusov gozd malo ven iz mesta. Noro, kot da si v pravljični deželi.

Za tem sva skočila še do gradu Nijo. Je neverjetno lepo ohranjen (znotraj ne dovolijo fotografirat zato so vse slike na stenah še vedno lepe), ima čudovito obzidje, in lepe Japonske vrtove.


Največja zanimivost pa so “nightingale” tla. Zgodba je v tem, da ko hodiš po teh tleh, oddajajo prijeten glas ptičkov, kot opozorilo, da je sovražnik v hiši. Lesena tla že tako ali tako prej ali slej škripajo vendar je skrivnost teh tal v posebni tehniki uporabe vijakov. Sva poskušala hodit po prstih, da se naju nebi slišalo, a tla kar igrajo .
Naslednji dan sva si pogledala Zlati paviljon (Kinkaku), kateri ima drugo in tretje nadstropje premazano z zlatom. Morava reči, da je eden najlepših templjev kar sva jih kdaj videla. Deluje skoraj neresničen.
Od tu pa do templja Myocho-ji, ki naj bi predstavljal Tanjino in Lukino vejo Budizma. Le ta je bil zaprt vendar je bil vseeno lep in eleganten. Vsi ti templji in svetišča so obkroženi z neverjetnimi japonskimi vrtovi, tako da ni potrebno posebej plačevati in si ogledovati posameznih vrtov. Kot ta vrtek pri eni privatni hiši .

En dan pa sva se odpravila v mesto Nara, ki je bilo poleg Kjota in Tokia v zgodovini celo nekaj časa glavno mestno Japonske. Tam je en zelo znan tempelj (Todai-ji), ki vsebuje ogromen kip Bude.

Ko naj bi zagledal ta veliki kip, naj bi doživel neke posebne občutke, podobno kot razsvetljenje. No ja, kot vedno Lonely malo pretirava in nisva se ravno prerodila, je pa veličasten ni kaj. Bolj nama je bilo zabavno, da so na ta dan imeli očitno vsi japonski osnovnošolci kulturni dan. Bilo je milijon otrok in približno 10X so naju intervjuvali kot nek šolski projekt vadbe angleščine! Poleg tega, da ima Nara polno zgodovinskih zgradb in templjev, je mesto znano po prosto sprehajajočimi srnami in jeleni. Baje že 1000 let skupaj živijo v sožitju z ljudmi. Podobno je kot Lopburi na Tajskem, kjer živijo opice z ljudmi .

Da ne gledava samo templjev sva šla obiskat odprto tradicionalno japonsko hišo. Narejena je zelo ozko in podolgovato in sicer zaradi dveh razlogov. Kot marsikje po Aziji so davki na premoženje bili določeni glede na širino hiše, hkrati pa je lahko lastnik videl skozi celo hišo do ulice in je bil občutek varnosti zato boljši. V vmesnem delu je mali vrtek, kjer je tudi WC.

Zanimivo je, da je bil zelo dolgo časa na Japonskem WC vedno zunaj in ne v hiši, ker je to za njih kot nek umazan del hiše. To logiko na nek način še danes uporabljajo in imajo še danes v WCju posebne natikače, ki jih obuješ (drugače si v hiši bos) samo za WC, da ločiš “zunanji” svet od “notranjega” .
Tako kot večina zgradb, templjev in vrtov so tudi hiše in notranji prostori narejeni po principu elegantne enostavnosti “t.i. sabi”, ali kot bi Tanja rekla brezbarvnosti (po njenem, črna, bela, bež in rjava pač niso barve ). Nama je pa zelo zanimivo in lepo, še posebej, kako lahko prostore tako enostavno opremijo, da so lepi in hkrati uporabni. Na minimalnem prostoru so sposobni naresti “IKEA 20m2” stanovanja in je po najino IKEA dobila idejo pri Japoncih .
Ni prave Japonske brez pravega sake testiranja . Med malimi ulicami sva iskala lokalček, kjer lahko testiraš različne sakeje. Ker ga nisva našla, sva povprašava ljudi na ulici. Kot nalašč sva vprašala enega tipčka, kje se nahaja ta najin lokal in pravi, jah to je moja oštarija, sam imam ravno danes zaprto … Naju je nato napotil v eno drugo poskuševalnico, kjer sva sprobala cca 6 vrst sakeja od hladnega do toplega, od sladkega do nesladkega in od manj močnega do močnejšega. Ugotovila sva, da imava najraje nesladko, hladno in močno varianto in da nama je to ena najboljših žganih pijač (ima le med 15-20% alkohola). Po pokušini sva se raje odpravila kar proti Kjotu, da sva lahko malo zadremala na vlaku .

En dan sva se odpravila v t.i. izakayo oziroma pub, ki streže tudi nekaj hrane. To je standardni prostor, kamor zahajajo Japonci na pijačo in nekaj prigriznit. Tokrat sva poskusila Samurai Rock koktajl, ki seveda spet vsebuje Sake … mljask. Zanimivo je, da sva na steni lokala opazila z žebljem zapičene hrvaške kune .

Na Japonskem bi vsak moral kao poskusiti Kobe govedino (če ni ravno vegetarijanec ). Pravijo, da ta goveda dobijo vsak dan masažo in da pijejo alkohol in da jih z alkoholom masirajo, itn… V hostlu so naju napotili do ene restavracije, kjer v času kosila dobiš set (zrezek, priloga) za 1500 Yen, kar je 15 EUR. Se nama je zdelo sumljivo, ker sva pričakovala, da je nekje vsaj 40 EUR na osebo. Ko sva prišla do restavracije, sva jih še enkrat vprašala, če je v tem setu Kobe govedina in kot pričakovano Jok brate!! Ne ne ne… tamle so meniji s Kobe govedino… no se ne bova spuščala podrobno v meni, ampak en 100g kos Kobe govedine je bil 100 EUR . Ker pa nisva ravno taka mesna navdušena (kot na primer Sake ali Kofe navdušenca), sva rekla, da bova tole kar preskočila. Tolik boljši kot Argentinska ali Urugvajska govedina pa spet ne more biti, vsaj ne da bi midva lahko opazila razliko in ocenila . 
V Kjotu sva šla preizkusit tudi dve za Japonsko značilni vrsti prenočišč. Prvo je futuristična kapsula in drugo tradicionalen ryokan.
Kapsula hotel zgleda zelo SciFi. Stopiš notri in se takoj sezuješ, natakneš natikače ter daš čevlje v omarico. Potem dobiš ključ, ampak ne od sobe temveč od omarice, kjer te čaka brisača, zobna ščetka in kimono/pidžama. Ko se urediš, greš v neko drugo nadstropje, kjer je soba kapsul. V kapsuli imaš na steni uro za nastavit alarm in to je to. Pač tak moderni dorm room. Vse skupaj je zelo zanimivo za preizkusit, vendar je za turiste in pare neprimerno. Namenjeno je nepričakovani prenočitvi v mestu in to predvsem za poslovneže, ki ne rabijo cele sobe. Smisel je, da se prideš samo stuširat in prespat. Najin hotel se je imenoval 9 hours in naj bi bil namenjen 1 uri za rihtanje, 1 uri za relaksiranje in 7 ur za spanje. Midva kot turista imava velike ruzake, ki jih ne moreš spravit v omarico, zato jih pustiš na recepciji in ven pobereš kar rabiš. Za pare tudi ni v redu, ker so sobe striktno ločene, nadstropja od 3-5 za ženske in od 6-9 za moške.

Ryokan pa nama je bil bolj všeč. Tatami preproge na tleh, zložene blazine za spat itn. Neverjetno je, kaj ti Japonci spravijo v tako majhen prostor. Na primer, ker so standardno tla dvignjena, je prostor izkoriščen tako, da se pod dvignjen rob lahko spravi ruzake.

Najbolj pa so bili WCji v tem hostlu. Vse avtomatsko . Ko odpreš vrata se dvigne školjka in prižge luč.

Ker sva trmasta sva šla še enkrat poizkusit najino srečo v onsen. Tokrat v Kjotu in tokrat sva se odločila, da nič ne vprašava glede tetovaže, ampak jo enostavno prelepiva. Za razliko od tistega v Tokiu, je bil ta bolj podeželski, majhen onsenek . Prijazna mamca je delala na vratih in nikjer ni nič pisalo o tetovažah. Ko je bila Barby notri, ji je celo ena starejša lokalka rekla, da nič ni narobe s tetovažo, da naj da kar dol ta flajšter. Očitno so Yakuze samo v Tokiu problematične !
Onsen pa ni bil nič posebnega. Pač termalne banje in ena savnica, seveda za vsak spol posebej. Za razliko od naših zadev pač tu nimaš ravno prostora, da bi se kam ulegel in ohladil po tem ko prideš iz savne ali vročega bazena. Je pa zanimivo, da Japonci to dejansko jemljejo kot javno kopalnico in zato je tudi popolnoma ločeno za moške in ženske. Vsi se pridejo temeljito umiti in obriti, potem pa se še malo namakajo v vroči vodi.
Smešno pa je bilo v savni, da so imeli v steni TV in so predvajali baseball (moška savna) in limonada (ženska savna ). Point je, da so čisto obsedeni z baseballom in sva šla preverjat kako jim gre. No nisva vedela, da obstaja od 2005 World Baseball classic tekmovanje, kjer se dobi 16 ekip. To tekmovanje je bilo do zdaj dvakrat, 2006 in 2009 in obakrat je bila zmagovalec Japonska. V 2006 pred Kubo, J.Korejo in Dominikansko republiko, v 2009 pa pred J.Korejo, Venezuelo in ZDA. Spet je razočaranje ZDA, ki si je igro celo izmislila. A so sploh v čem najboljši?