pot nazaj proti Indoneziji

Off the beaten track!!!! Tokrat pa cisto za res. Kjerkoli sva potovala se v tako oddaljene in neobljudene dele nikjer pa nisva bila tako v pristno turistično neobljudenem delu. Pot do Bogie je bila cisto enostavna. Točno 100 metrov od najinega guesthousa se zbirajo jutranji busi, ki so prišli iz Bogie. Gremo povprašat s pomočjo Dan-a (ker govori pinjin). Vsi busi gredo tam nekje med 12 in 14 uro nazaj v Bogio. Pač naj prideva ob cca 11:30 in greva s prvim polnim busom. Opraviva se malo nakupov ( riž, konzerve tune in instant noodlov, ter malo sadja in zelenjave), ker je Bogia majhna vas in nikoli ne ves kaj lahko dobiš. Tokrat se je bus nafilal zelo hitro in smo bili ob 11:30 že na poti. Cesta je bila za PNG standarde zelo dobra, nič hribov, večinoma asfaltirana. Nas je pa zopet ujel hud naliv in smo se mogli ustavit, da je možakar prtljago na strehi pokril pred nalivom, kar pa ni ravno pomagalo najinima ruzakoma;-). Pa se sredi naliva smo prispeli na cilj, kjer je zopet moral odkriti vso prtljago. Tko da je bilo vse premočeno, a za naju ki sva zverzirana to ni bil tak problem. Zato pa imaš vse v ruzakih ločeno z vrečkami;-))). Ta nama je dal kao luksuzno sobo za ceno običajne kar pomeni 50%off. 

Počakat bo pa potrebno se kako uro, da ata zažene agregat, ker drugače ni elektrike. Tako se bodo stvari v sobi na ventilatorju sušile vsaj par urc preden ga ugasne. No ko se je dež pomiril smo skočili do centra ( dve hiši in stojnice) po par pirčkov. Dve trgovinici v vasi sta obe v lasti Kitajcev?!?!?!. Sva ugotovila, da bova kmalu razvila hud rešpekt do Kitajcev, ki pridejo sem bogu za hrbtom (cist zares) in postavijo edine trgovine v radiju več 10 km, zaposlijo lokalce da delajo, oni pa samo nadzirajo ali kdo krade. Lokalcem se pa nič ne da. Recimo ko smo se vrnili z atatom do guesthousa in odprli pirček, pa zvila sva mu en čikec, je ugotovil, da so prišli eni Japonci ki so bili najavljeni in da pričakujejo večerjo in zajtrk, itn.... On pa: "pa kaj jim je, nič niso naročil, da moramo kuhat. Naj si grejo po nudle v trgovino in si skuhajo, tako kot bosta vidva???"  - pa hkrati pomigne proti čiku in pirčku, kot da ga zdaj motijo Japonci in da jih gre prepričat, da nej poskrbijo zase sami. No, To so bili pa eni starejši Japonci, v spremstvu vodica in dveh policajev in uradnika. Namreč za razliko od Avstralcev in Američanov, Japonci niso se vseh svojih umrlih vojakov po drugi svetovni vojni odpeljali domov. No ti Japonci pa so prišli iskati kosti, da jih odpeljejo v domovino. Seveda je to druga klientela in mu Barby takoj reče: "Ne, pejdi ti po mal riža in nekaj nudlov ter tune, skuhaj in jim na veliko zaračunaj ;-))), bodi malo Evropejec;-)))" in ata reče: "u ja, tako bom naredil;-))". Med pripravo večerje sva ženi dala malo Wasabija, da ga da Japoncem. Ampak fora ni uspela, ker ga sploh niso šmirglali. En Japonec je celo povohal kaj je to in pustil. Očitno niso pričakovali japonskega hrena tu v PNGju.

Zjutraj morava se naprej 20 km v divjino, da prideva do Hansa bay-a, kjer se cesta dejansko zaključi in kamor čolni iz Sepika dostavljajo buai (betel nut). Namreč edino na ta način lahko prideš po zemlji proti zahodu v Sepik (recimo do Angorama), kjer pa se relativno enostavno pride do Wewaka. Torej ponoči pripeljejo buai, raztovorijo, ti pa se ustuliš na čoln za nazaj grede ob 6 ali 7 zjutraj. Problem je dobiti prevoz do zaliva ob 5 ali 6 zjutraj. Zato nama je ata predlagal da obiščemo kolega, ki ponavadi vozi do Madanga in ga vprašamo če bi zjutraj peljal do zaliva pa lahko tam se malo robe naloži;-)). Ker se ni prišel iz Madanga se vse zmenimo z njegovo ženo za zjutraj ob 5:30. Zato sva sla kar spat, da vstaneva ob 4:30 se zrihtava in greva na cesto.

Zjutraj vse ok, vstaneva, temno kot v jami. Ker ni elektrike in ker sonce vzide ob 6:30, je cista tema tu v džungli. Se prištimava in greva na cesto sedet. Prvo sva morala nekoga najti, da nama odpre ograjo;-)))) tudi tu majo visoke ograje pa pod ključem?!?!.

Do vzhoda se nič presenetljivega ni zgodilo, nato pride ata in pravi, da sva zvečer že spala in da tisti kolega ni prišel se iz Madanga?!?!?! Hm, torej nimava prevoza in v tem trenutku se čolni že vračajo v Sepik, torej danes ne bo nič. Kaj pa jutri in pojutrišnjem. Dojela sva, da sredin avion od Wewaka do Vanima ne bova ujela. Ata reče, da lahko mal čakamo, da bo sel kdo mimo;-)). Treba je naredit nov plan. Odločiva se, da greva nazaj v guesthous na kofe, pa zajtrk, pol bova pa pač se sprehodila do zaliva in če kdo pride mimo naju pobere če ne bova pa pač 4-5 ur hodila s polno bojno opremo, sej itak nimava kaj drugega počet;-). V zalivu, bova vaščane vprašala če kje lahko prespiva in naslednje jutro bova cisto pri čolnih ;-)).

Šetava vsa natovorjena dobro uro in pride mimo busek, ki je peljal nekaj mam do zabačene vasice. Naju pobere in vpraša kaj delava na tem koncu sveta in kam sva namenjena. Do čolnov za Angoram. Hm, pravi da naju zategne samo mamce mora najprej peljat do njihove vasice. Superca. Pridemo do naslednje vasi kjer naju je odložil za pol ure in rekel naj počakava, da se vrne po naju. Med čakanjem sva z "duck tapeom" popravljala ruzake, ker so že rahlo dotrajani in se nama trgajo na vseh koncih. Cela vas naju je prišla pozdravit in kar ni jim bilo jasno kaj delava tam. Počutila sva se kot na koncu sveta, tam kjer so vsi pozabili na te ljudi. Po eni strani edinstven občutek. Model je res prišel nazaj po naju, saj se mu je že svetlikalo v očeh, da bo ta dan malo več zasluzil:)). Pot do čolnov je bila pa malo stresna. Po poti je tipson razlagal Simchiju, da tu švercajo orožje in drogo ter da so pogosta posilstva in ropi. Ne veva kako resno naj to vzameva saj nisva imela res slabe izkušnje, pa ne da bi jo hotela. Barby je samo molila, da se bo dan dobro končal. Pridemo do vasice od kjer štartajo čolni za Angoram. To se nama je itak zdela edina varianta. Ker je čolnom zmanjkalo goriva in niso pričakovali da jim pripeljejo iz mesta se kak dan ali dva, so nama rekli mogoče čez 2 dni. WTF!!! Sva bila že malo obupana, ko Simchi sliši, da omenjajo Wewak in takoj reče, ja to bi bilo se boljše, da greva direktno do Wewaka. Aha, ja pol pa se malo naprej preverite čolne kako grejo nazaj. Po nadaljnji pol urni vožnji pridemo do nekih čolnol. Samo moški z rdečimi zobmi, ki raztovarjajo svoje čolne polne "betle nuta". Glede na zgodbice od voznika buska je bilo Barby na smrt strah. Vreme je bilo sicer super, tako da bi se upal na čoln, samo da uideva iz tega konca. Pride zraven en model s svetlo belimi zobmi:)) in pravi, da gre on ravno nazaj v svojo vasico blizu Wewaka in da greva lahko z njim za 300 kin. GREMO:)) ITAK!! Pol pa reče se, da traja dobre 3 ure in sva bila že cisto nasmejana. Kako se je dan obrnil...neverjetno. In res čez kake pol urce smo že imeli veter v laseh. Tipčki v zalivu so spet Simchija posiljevali z zvečenjem betel nuta v zameno za najine zvite čikce;)) ampak nič hujšega.

Vožnja s čolnom je bila v bistvu zelo prijetna, model je namreč upočasnil vsakič, ko nama je hotel kaj pokazat in nama ponudil čik. Pot nas je med drugim peljala mimo izliva Sepika v morje, kjer je očitna razlika v barvi morja, modro in rjavo od reke.

V njegovi vasi smo pobrali se nekaj bencina, da naju je lahko zategnil do mesta in se peljali mimo velike malezijske operacije sekanja dreves. Ne preveč lep pogled. V bistvu so ljudje predvsem jezni na Malezijo, Kitajsko in Korejo, češ da jim ne povrnejo dovolj za posekana drevesa. Problem midva vidiva tudi v tem da lokalno ne znajo nič sami naresti. Vso masinerijo in delavce morajo tuje korporacije pripeljati s sabo in PNGjevci dejansko prodaji samo kos zemlje za posekat...itak da zaslužek ni bog ve kaj. Glede na videno lenobo teh ljudi pa se dolgo ne bodo napredovali.

Prideva hvala bogu do Wewaka in direktno pičiva do najinega starega znanca v hostel. Super sreča, da se je ravno sprostila najina soba od prejšnjič...z imenom Lily. Sej ne morš verjet. Bila sva neizmerno srečna, da sva bila na varnem in v celem kosu in da se je dan super mega končal. Skuhala sva si tipično večerjo, riž, tuna in zelje in se zvalila v postelje.

Naslednji dan sva se pol dneva namučila, da sva nekako usposobila sim kartico in uspela celo bukirati let iz Wewaka do Vanima čez dva dneva. No preostalo polovico dneva pa sva bila po štacunah in marketih, da sva za nekaj dni nabavila hrane. Imela vsa se en dan v mestu, tako da sva sla pač malo na sprehod z idejo da se sprehodiva po plazi in potencialno vrževa v vodo. Spet se nama je zgodilo, da naju je na pol poti ustavilo 5 domačinov, z vprašanjem kam pa kam in kaj delava tu, ker je nevarno. KAJ??? Spet nevarno??Pa zakaj, saj sva sredi belega dneva in nisva nekje bogu za nogu ampak sedi mesta. Ja tokrat je bil razlog, da je ta del pač kot nek slump in da so pogosti napadi in ropi. Ojoj, pa po dej državi res ne moreš normalno šetat okrog. No v glavnem en lokalc, ki je bil slučajno celo policaj, naju je del poti pospremil, tako da sva prišla do varnega dela.

V centru sva sla malo na lokalni market po nekaj sadja in zelenjave ter arašide. Ja arašidi so pa neverjetno okusni in to milijon različnih vrst. Vsaj nekaj:)). Po tem sva se ustavila se v nekem "clubu" od Avstralca, da sva v miru spila ne pirček in nato nazaj v hostel, kjer sva zabila popoldne v miru igranja kart. No spet izkušnja s kitajsko robo. Karte sva kupila v PNG, ki so narejene na Kitajskem. Po circa treh urah kartanja so bile že prilično sjeb.... Res se potrudijo, da naredijo škart robo. Verjetni iščejo po svetu kje je kaj najslabše narejeno in potem se kaj v proizvodnem procesu odvzamejo in naredijo super zanič robo. Tudi lokalci se pritožujejo, da kako vsake 2 tedna kupujejo nove svetilke:)), samo to je pač edina roba, ki je na voljo.