Po parih dnevih uživanja na jezeru Toba sva se odpravila proti kraju Bukittingi. Takoj na ladji čez jezero so naju oblegale neke študentke, da bi vadile angleščino 
.
Sledila je mučna vožnja z busom. Bus naj bi rabil nekje med 14 in 20 ur (tko ti povejo ) odvisno od razmer na “Trans Sumatra highway”. Najina pot je trajala 17 ur in “Trans Sumatra highway” nima veze z avtocesto, vsaj ne v smislu, kot si mi predstavljamo. To je pač luknjasta, ovinkasta cesta, na kateri se na primer najde tudi začasen most (ki ima samo en pas ), ker se je prvoten most malo zrušil. Ko se je most zrušil so potrebovali za to pot tudi do 45 ur, ker so morali po drugi poti okrog enih hribov !?!?!?
Bus naj bi šel ob 17ih iz postaje v Parapatu, pa je prišel iz Medana že z eno urno zamudo…theee, tako da smo štartali ob 18ih in se ob 19ih že ustavili na večerji in prvem popravljanju busa (kasneje smo ga še enkrat popravljali).
Ker je bus non stop skakal, zaviral, pospeševal, prehiteval smo na perfektnih stolih malo drseli levo in desno, naprej in nazaj. Spanje je bilo skoraj nemogoče.
Končno prispemo v Bukittingi. To mesto vsi hvalijo in je res luškano.
V okolici so vidni 3je vulkani (Merapi, Sago in Singgalang). Hkrati pa je v bližini še jezero v vulkanskem kraterju Maninjao. Zaradi vulkanskega delovanja v preteklosti je zemlja ekstremno rodovitna. Hkrati pa se ravno končuje deževna doba in je vse tako neverjetno zeleno. Povsod zelenjava, sadje, riž, deževni gozdovi in za naju najpomembnejše KAVA .
Za razliko od Tobe pa je ta del čisto muslimanski in kot se za njih spodobi je mesto kot ena velika tržnica. Prodaja se vse od hrane, do cunj in obutve, zlato, nakit, igrače, spominki, itn… Pravijo, da najboljši trgovci prihajajo iz tega konca in da če kdo reče, da je iz West Sumatre, se ga kar ustrašijo pred pogajanjem za ceno (Ja so nategovalci!!).
Sva šla malo v šoping in ugotovila, da je tu vse relativno drago, al pa so naju hotli fajn nategnit. Ampak tudi, če se dilaš nikakor ne prideš na Tajske cene?? Izhodišče recimo majic je med 10 in 20 eur, medtem ko je na Tajskem izhodišče 4 eur. Tudi ostale osnovne dobrine (hrana, pijača) so ponavadi dražje kot na Tajskem. Tko da bova nakupovanje prestavila za kak teden, da se vrneva v Bangkok .
Ker je okolica tako lepa, sva si spet rentala motor in se zapeljala, do jezera Maninjao. Že cela pot je paša za oči, pogled na kratersko jezero pa neverjeten.
Drug izlet sva naredila v smer Harau valley. Spet se voziš mimo kmetij in neverjetnih pogledov. Itak, da sva se pri enih kmetih ob cesti ustavila, ko so zlagali zelje in ga kupila… se jim je fajn zdel. Na koncu v dolini pa so z vseh strani kamniti hribi s polno slapovi in ravnimi stenami. Omogočajo tudi plezanje, samo ker je turizem bolj na nizki točki in je plezanje bolj novo, nimajo velikosti čevljev za Simchy-ja .
Seveda pa sva si privoščila še izlet do proizvajalcev kave luwak. Ta kava je posebna in se predvsem proizvaja na Sumatri. Posebnost je v tem, da jo divja civet mačka (neka podlasica) poje in prebavi lupino, kavno zrno pa pogoltne in se ta obdela v prebavem traktu, nato pa jo z normalnim procesom izloči.
Ta izloček se potem pobere, opere in posuši, nato olupi in prepraži. Kava pa je zelo draga. Privoščila sva si šalico kave za 1,75 eur. Načeloma to ni nič za naše razmere, samo če upoštevamo, da drugače stane šalca kave v Indoneziji maksimalno 50 centov, v večini primerov pa 30 je pa kar razlika.
Možnost imaš tudi kupit kavo za domov (recimo kilogram stane cca 170 evrov). Kasneje sva malo posrfala in videla, da se na zahodu prodaja ta kava za 500 in več evrov/kg. Celo v Jakarti sva našla lokal, kjer je šalica te kave 10 eur ?? No to je še za naju ljubitelja kave malo preveč.
So bili pa fantje v lokalu, kjer sva rentala motor ful prijazni. Ukvarjajo se s treki, rentanjem motorjev ali avta z voznikom in dajo vse možne informacije. Sva se z enim od njih malo pogovarjala (je musliman), kako se kaj držijo tradicij in verskih zapovedi. No, on pije alkohol, ima več punc na enkrat, ampak ne je pa svinjine (so mu rekli da baje ni dobra, pa sva ga popravila, da je pršut zakon, divja svinja pa kraljica ). Ker naju je vedno motilo kako banke v muslimanskem svetu delujejo (šarijatsko pravo prepoveduje računanje obresti) sva ga tudi malo povprašala, kako zgleda če vzame kredit, pa se je zasmejal “isto sranje, sam drugo ime dajo obrestim” .
En dan je k nama pristopil en gospod, ker je zvedel, da sva Slovenca. Vsako leto prideta k njemu dve skupini Slovencev in je s sabo prinesel liste na katerih je imel slovenske besede s prevodi. Dal nama jih je v revizijo in potem povprašal še za par slovenskih fraz, da se nauči preden pridejo .
Aja s spanjem sva mela pa spet mal štalo. Naletela sva na en poceni hostelček, ki pa po dolgem času ni imel električnih vtičnic v sobi?!?!? Itak, da takoj nisva opazila, ampak šele zvečer, ko sva hotela polnit fotič . Nama je jasno ratal, zakaj je tko pocen… Tako da sva drugo jutro takoj zamenjala hostel, ker elektrika se nam pa res zdi nekaj “basic”. Ta je bil dosti lepši in urejen, bilo pa je zanimivo, da je v stari nizozemski hiški, imenuje pa se “Merdeka”, kar pomeni neodvisnost . Ker je pravi muslimanski hotelček, je imel na vratih urnik molitev za cel mesec, na stropu pa puščico v kateri smeri je Meka .
Kot ste naju nekateri že slišali, sva tu doživela tudi pravi Indonezijski potres.
Zgodil se je sto kilometrov stran od obale (zahodno od severne province Aceh) in se je čutil vse do Bangkoka. Ker se še vsi dobro spomnijo leta 2004, ko je zaradi cunamija umrlo preko 60.000 ljudi na severu Sumatre, so se zelo bali, če bo spet prišlo do cunamija. Bukittingi je na višini 900 metrov, tako da jih cunami ni strašil, a se vseeno zelo bojijo potresov. Leta 2009 je v bližini potres porušil vrsto hiš v mestu Padang in celo nekatere vasi so bile v celoti zravnane, hkrati pa so okoli mesta vulkani. Ko se je začelo tresti so vsi bežali na ceste in iskali svojce ter gledali v smeri vulkana Merapi. Zanimivo je, da sploh ne zaupajo v konstrukcije zgradb. Ko sva prišla ravno do neke turistične agencije, so bili vsi zunaj na cesti. In sva hotela notri v agencijo pa naju šefe pokliče, da se kar na cesti vse zmenimo, da ne gremo not. In potem je razložil, da nikoli ne vedo ali je ta sunek najmočnejši ali je samo predpriprava na potres in da nove hiše so že v redu, samo ko vidiš pa, da se celo veliki hoteli zrušijo pa ne zaupaš več. Poleg tega že 3 leta na Sumatri niso imeli močnejšega potresa, kar je precej dolga doba in jih je strah, da je prišel čas za kaj takega. Hvala bogu je bilo na koncu vse dobro. Mogoče se je Alah usmilil, ker je bila ravno molitev po zvočnikih, ko se je zgodil potres in so jo prekinili, potem pa so jo spremenili (kot so nama povedali, je dejansko po zvočniku začel molit za usmiljenje pred potresom).
Še preden zaključiva Indonezijo sva skočila za en dan v Jakarto, da si ogledava še stari del mesta Koto. Veliko kolonialističnih zgradb še stoji in so zelo lepo ohranjene.
Sva pa končno na ulicah Jakarte videla t.i. “Starbikes”. To so potujoče kavarne . Se je nekdo spomnil, da si pač vsi ne morejo privoščiti Starbucks kave. Na kolesu ima različne instant kave in termovke z vročo vodo.
Spet greva nazaj v Bangkok za en teden (se počutiva že skoraj kot bi se vračala domov vsakič ko greva tja ). Uredit morava Kitajsko vizo (mava let tja čez en teden) pa še za par dni se srečava z Verdevom, ki se ravno potaplja na Tajskem. Kot sva splanirala pa prideva točno na zadnji dan Water festival-a (tajsko Novo leto) , a o tem več naslednjič.
Pri izhodu iz Indonezije pa sva itak imela probleme zaradi najine prekoračitve vize za en dan…sva morala na koncu plačati 50 usd kazni . Tako da lahko rečeva, da je ta Indonezija draga. Viza+podkupovanje uradnika pri vstopu+kazen ob izhodu = 70 USD na osebo . Hkrati so transport, hrana, prenočišča, dražja od Tajske. Poleg tega pa so ljudje na Tajskem dosti bolj prijazni kot v Indoneziji. Edini plus Indonezije je zaenkrat, da znajo angleško in da je nora narava (kar pa je lahko posledica, ker sva bila ravno na koncu deževne dobe tu) in pa potapljanje je bilo nama dosti boljše. Drugače pa je Tajska v celoti dosti boljša destinacija za potovanje.
Kot rečeno jim pa jeziki ne gredo. Tega napisa niti Rus niti Anglež nebi razumela .
. Drugače je škatla čikov, relativno dobrih cigaret, manj kot 1 €.
