Highlands

Priletiva v Mt Hagen in prvi busek do mesta se nekako sprejmeva, pol pa ....WTF, WTF...ne to je bil pa TOTALNI KULTURNI SOK. 

Skoraj vsa vozila z rešetkami na oknih, ograje metrske okrog bajt z bodečimi žicami, usrano, gneča...kot da bi bili sredi vojnega središča. Nič nama ni bilo jasno. Sva se začela že spraševati, kaj delava tu?? A niso to lepi highlands? No mesto samo res ne...ker vsi iz vasi pridejo v mesto samo trgovat in nič drugega, je eno veliko usrano zbirališče. Ker imajo pa razna plemena konstantno kake konflikte, prihaja do izgredov in zato so vsi zaščiteni pred recimo kamenjem:)). Nastanila sva se spet v enem cerkvenem hostlu, tokrat malo manj strogem, tako da so nama dovolili kaditi celo znotraj ograje:)) in ni bilo treba na cesto...uf. Sprehodila sva se malo po mestu in se nisva mogla načudit kako v razsulu je vse. Aja pa ker ni zgodovinskih zgradb, ni arhitekturne zgodovine, so vse hiše zbita pločevina in tako vse skupaj zgleda se huje. Pač celo mesto je v bistvu en velik market, kjer se zbirajo ljudje iz različnih vasi in prodajajo svoje produkte in kupujejo druge. Sva zavila v trgovino in to pa je zaloga. Ker tu pridelajo večino zelenjave za celo državo, jo menjajo za druge dobrine in imajo praktično vse. Je pa baje nacionalen šport pač iti v mesto in posedat cel dan in opazovati okolje, ker v mestu pa dogaja. Tko da v vseh krajih vidiš domačine sedeti in žvečiti beatel nut in kaditi lokalni tobak zvit v časopisni papir in gledati kako gre življenje mimo.

Popoldne pa sva si zaželela pirčka in sva se odpravila v nek klub belcev...jah jebat ga. Naju v bistvu najprej niso notri spustil, ker nisva člana kluba, pa je potem vseeno sefe prišel ven in naju toplo povabil naprej. 

Tako se nama je ob šanku priklopil en Avstralec in padli smo v zelo dolgo debato. Beseda je tekla o državi PNG, o Avstraliji, politiki, fusbalu, itd. Tip je v PNG kot lobist / projektant za črpanje plina in postavitev plinovoda. Pravi, da bi radi za razliko od Indonezije dejansko dali denar lokalnemu ljudstvu/plemenu. Pa sva rekla , da bo vseeno uničilo precej narave...pa smo raje zamenjali temo:((. Povedal nama je marsikaj zanimivega, da recimo tu v višinah gojijo od manga, banan, kafeta, čaja, do jagod, zelja, mandarin, itd. Vse kar posadijo raste. Itak vulkanska zemlja in večna pomlad, s tem da dvakrat letno malo več dežuje. Je pa opaziti vpliv globalnega segrevanja saj baje včasih naprimer mango ni rasel v hribih, danes pa. Poskusila sva vse mogoče naslednji dan na tržnici in res je vse vrhunskega okusa. Ker je bilo pozno nam je ponudil , da naju zapelje do hostla...bilo je že mračno tako da itak :)). Je bilo pa neprijetno vstopit v avto z rešetkami in se to odzadaj, kot da bi naju peljal na hladno :))

Na splošno sva opazila, da imajo cisto svoj način življenja. V bistvu se vse dejansko počasi odvija, vlečejo se počasi, da se jim ne veliko, za vse si vzamejo čas. In pravijo "in PNG time" ;-).

Ker nama Hagen ni bil preveč všeč, sva rekla, da greva do kraja Goroka. Baje naj bi bilo bolj prijetno mestece in bolj varno. Sedaj sva že obupala, da bova našla tule kak idiličen kraj, kot ga najdeš v drugih državah, kjer je pridih kolonializma, zgodovine itn... Pač Highlands so bili odkriti 80 let nazaj in je vse "moderno", no niti moderno, samo skupaj zbite pločevinaste hiške, razrite ceste, ki jih je nek Avstralec 50 let nazaj zgradil, kasneje pa nihče obnovil. Baje je pač vlada zelo neučinkovita in koruptivna in se zelo počasi uredi infrastruktura. To sva opazila že večkrat, da so ceste, kjer sploh so, zelo slabe, luknjaste in očitno napačno grajene, saj velika količina dežja odnese celo cesto, ker pozabijo narediti odvodnjavanje.

 Zjutraj greva na bus in ga takoj dobiva, samo standardno, to pomeni, da je bus naredil se 7 krogov po mestu, da se nafila s potniki do konca in cim je pripravljen za odhod, pobere denar za vožnjo, da lahko bus natanka do konca, potem gre iz mesta in se ustavi, da vsi nakupijo kaj hrane za pot, šele nato gre. To pomeni, da če najdeš skoraj poln bus ob 9ih greš dejansko na pot ob 10ih ;-)).

Goroka je bilo presenečenje (glede na najino ekstremno znižano pričakovanje). Mestece je prav luškano, s širokimi ulicami in relativno kar lepo urejeno. Je univerzitetno mesto. Tudi bolj varno se počutiš. Aja, povsod po državi pa sva deležna zelo prijaznih pozdravov mimoidočih "good morning, good afternoon, "You good?".... Pa velikokrat nama dajo kar roke, ko pozdravijo. Pač belcev je zelo malo. Recimo po dveh tednih v državi sva v celoti srečala ali videla 10 belcev (vključujoč misijonarje). Belih turistov sva videla 2 (una Američana k sta z nama prečkala mejo in sla do Wewaka). Ostalih 8 pa je tako ali drugače verskih (misijonarji, prevajalci biblije) ali NGO zaposleni ki hočejo nekako pomagati državi. Tokrat sva sla res "off the beaten track". Temu primerno slišiva tudi izraze, ko naju pešci vidijo na busu in začnejo mahati "white skin" ali "white face";-)).

No Goroka je kar prijazna, sva sla takoj na market in ker naju je ujel dež sva se ustavila v beer shop. Alkohol spet prodajajo zelo prikrito. So posebne trgovince za rešetkami. Vzameva dva pircka in ga začneva pit in nama gospa izza ograje reče, naj prideva notri. In očitno ne smeš na ulici piti alkohola!!! No sva pa opazila v "lokalu" da igrajo karte (damo) za denar. In to vsaka igra 10 kin, kar je cca 2,5 EUR. Zraven se je usedla izobražena gospa (medicinska sestra sedaj pa uči na univerzi) in nama malo razložila o lokalni kuturi, koliko zasluzijo, kako igrajo karte itn...

Na poti nazaj pa naju ogovori Samuel Lulu. To je lokalni vodic, ki je celo omenjen v Lonely Planetu. No če bi ga iskala, ga nebi našla, ker je v knjigi samo njegova telefonska pa baje je se ta narobe ;))). Za 350 kin sva se zmenila, da greva z njim do vasi, da pokaze kako živijo ljudje. Nisva hotela spat na vasi, tako da sva se zmenila samo za dnevno turo. In kot je običaj, sva mogla kupiti malo piškotov za otroke, riž in sol za poglavarja vasi pa malo tune v konzervah. To so stvari, ki jih tam nimajo, ker drugače imajo hrane v presežkih (sadje in zelenjava).

Samuel naju je peljal v vas kjer sva spoznala način življenja lokalcev. Je zelo preprosto, imajo pa tudi neka svoja pravila. Recimo, če živiš višje ob reki ne smeš opravljati potrebe v rekah, ker to vpliva na nižje ležeče v vasi. Zakon na vasi pa je starešina vasi, ki je razsodnik v primerih prekrškov. On določi kazen in če je ne plačaš te (baje) peljejo na policijo. Midva misliva, da uredijo kar lokalno, samo nama tega niso hotel povedat. Razložili so nama malo kanibalizem. Kot pričakovano to ni bil njihova redna prehrana, ampak so druge jedli bolj kot ritualne obrede. Naprimer, ko je nekdo umrl, so v določenih vaseh otroci in zenske jedli možgane umrlega (v 50tih letih so zahodnjaki ugotovili, da je to imelo recimo posledice v pojavu smrtne bolezni, nekaj podobnega kot "nore krave"). Drugi, so v času žalovanja odrezali dlani ali prste umrlega, jih posušili in naredili ogrlico itn...

Drugače pa je bilo zanimivo, koliko morajo prepešačiti in nosit vreče (recimo kave) do prve bus postaje, da gredo lahko v mesto prodati kavo. In to počnejo bosi. Hribi so kar neprehodni in se vedno ni cest. Samuel je potrdil, da hilanderji niso pred 1930 videli belca in niti niso nikoli sli do obale, ker jim je bil teren neprehoden in nevaren. V Goroki sva sla v muzej, kjer je zelo dobro prikazana zgodovina pred belci, potem ko so prišli belci in tudi 2 svetovna vojna. PNG je bilo glavno pacifiško bojišče.

Ko sva se odpravljala nazaj in smo čakali bus, je bil zraven en lokalni fant (stiskali smo se pod eno streho, ker je ravno začelo liti kot iz škafa) in se kar ni mogel nagledat beline Simchyjevih rok ;-))))) Tako, da ga je kar držal za roko in božal.... Nakar sva se spomnila, da je v bistvu roka od komolca navzdol za nase standarde kar rjava in sva zavihala rokav ter pokazala res belo ramo ;-))))). To pa je bil smeh lokalcev;-)). Fantek nama je dal en zvit tobak v časopisni papir, da sva prižgala (močno!!!!, sam ne veva a zaradi tobaka ali časopisnega papirja).

Samuel nama je pokazal kako se zveči beatel nut in kako se pravilno pljuva, seveda živo rdeče. V bistvu zgrizeš nut in zraven gorčično palčko z belim praškom, ki naj bi bil kot neka kreda. Vse skupaj peče in se zelo sliniš, pa usta imaš ob dolgoročni uporabi cisto rdeča in razžrta - teatralno, ko jih gledaš in si hkrati predstavljaš kanibalizem;-)))).

Se zadnji večer v Goroki sva imela blizu hostla lokalce, ki so ga malo zingali. So nama dali probati lokalno vino iz sadja, ki se imenuje paradižnikovo sadje in ingverja. Okus je bolj kot da bi ti sel nek sadni sok v franže. Probala sva tudi kavni liker, ki ni bog ve kaj. V zameno pa sva jim prinesla na pokušino priprsnico, ki sva jo doma napolnila s 70% absintom. Takoj smo postali ta najboljši prijatelji in skoraj vse so nama spili ;-)) in so rekli da menjajo za svoje zvarke in če imava se kaj tega s sabo;-)).