Jah vse lepe stvari se enkrat končajo in tako sva se morala posloviti tudi od Utile. No v bistvu sva bila kar vesela, da spizdiva s tega otoka?? Zakaj?? Ker smo v deževni dobi in je NORO res NORO velik komarjev in nekih “sand flies”. Ne moreš se ji rešit…noben sprej ne pomaga!!… vse te srbi…za znort. Razen ko se potapljaš je ok, ker ni komarjev. Mogoče se zato tuki vsi potapljajo. 
Dejansko so vsi na otoku popikani in noben še ni pogruntu pravega recepta??
V glavnem … zabila sva cel dan za prevoze do Rio Dulce v Gvatemali in zamenjala nešteto prevoznih sredstev …eni so bili bolj drugi manj zabavni!!
Ladja je odrinila ob 6:20 iz Utile in ob 7:20 sva bla v mestu La Ceiba, prvo mesto na kopnem. Iz pristanišča do avtobusnega terminala sva morala zamenjat dva avtobusa (no lahko bi šla s taxijem ampak bi plačala namesto 36 lempir, 100 lempir!!). Prideva na terminal in se že derejo…gremo, gremo…San Pedro Sula?? Ja, ja! Samo po futr pa na skret skočva. Modeli naju počakajo in odrinemo. Vožnja je trajala kake 3 urce. Do zdej je blo še za prežvet.
Pridemo v to mesto oz. na super moderni terminal!! (to je namreč največje mesto v Hondurasu, business center… tu v Hondurasu pravijo, da San Pedro Sula dela, La Ceiba se zabava, Tegucigalpa pa razmišlja).
En dva tri naju spakirajo na drug busek za Puerto Cortes…ta bus je bil že malo bolj tesen…beri 20 folka na busu za max 10 (pač kombi!!).
Zabavno je blo k se konstantno derejo “Directo”, v bistvu pa se ustavi na vsake 100 m, da koga pobere, dokler že vsi ne ležijo en čez druzga. No vožnja, ki naj bi trajala 1 urco, je trajala več kot 2 ure!! Model k je sedel zraven Barby se je celo pot pizdil…kakšen Directo?? a tko kot vijugasta cesta??
Prideva v to pristaniško mesto…kar urejeno, čisto…samo nič pametnega za vidt, samo ful trgovcev pa mamc k prodajajo hrano in pijačo.
Vzameva spet neki za pod zob…kak mango, pa jabolka, pa hod dog in sva redi za naprej.
Se vsedeva spet na razjahan šolski avtobus za zadnji del poti do meje. Rabil smo 2 uri za cca 50 km?? pizda!! “kwa, a sva spet na directo??”
No ok…prideva do meje, peš čez…štemplanje, menjava denarja…pač standardno…pa v iskanje busa do Rio Dulce.
Na meji spet ful komarjev, pa vprašava uradnika, a tle jih tud imate? Pa nama odgovori, pa kaj vama je, saj sta v tropih, po celi državi jih je polno 
…tolk o najinem begu pred komarji . Pravijo čez mejo “No hay bus para Rio Dulce!” ampak lahko vaju zategnemo za 400 quetzalov!! kva??!! Na koncu sva mu plačala 100 samo do prvega križišča z glavno cesto (še vedno sva pol dala samo še 2x 15 za drugi bus in 2x 10 za tretji prevoz…vse skupi 150) . Bus je pokal po šivih…v kombiju za 10 nas je blo po ta malem 30!! ne res!! folk je dobesedno ven visel… Sva vprašala voznika, kolk jih gre pa max gor na bus pa je rekel “No hay maximo!” Sva bla ful vesela, da naju je posedel k vozniku v prvo vrsto in sva v bistvu uživala v luksuzu…no sej nama je tut 100-krat več računu k vsem tem delavcem SKUPI…k smo jih pobral po poti. Na poti so namreč plantaže banan in palm za proizvodnjo palmovega olja in so se ravno vsi vračal z šihta.
Sva preživela…ampak pol!!
Na križišču naju takoj strpajo..ja dobesedno…strpajo na drug minibusek…tokrat sva midva visela ven in se komaj držala za vrata od kombija. Tip je reku…da bo gužva sam še kaka 2 km pol pa je boljš. Ma kurac je boljš… Barby se je del poti gužvala med dvema..se opravičuje izrazu… prešvicanima prašičema!! prvi del poti pa se je stiskala z eno mamco s škatlo piščancev. Ta pot se je vlekla k ponedeljek…več kot eno uro!! ampak sva preživela.
Spet so naju vrgli dol na enem križišči…ampak sva bla že ful vesela…samo še 1 urca do najinega cilja. Sva kar prvemu busu k je bil čisto nabito poln rekla, da bova počakala naslednjega…sej ura je 6 popoldne…mava cajt. No ja?? Sva čakala kako uro in pol na novega…že rahlo obupana…stemnilo se je in nisva se počutla več ravno najbolj varno!! Tut lokalci so bli ful živčni na postaji, v smislu kaj je danes, da ni busa. Mal sva bla pa že tut tečna.
Pol pa ena lokalka ustavi rešilca in prosi, če lahko njeno familijo zategnejo do najinega cilja….Barby skoč, izkorist priliko in vpraša, če je plac še za dva??…model mal zavije z očmi, ampak na koncu reče…”Vamos todos!” Uf!! Vožnja je bila terna.
Ko prideva v mesto naju takoj pohopsa en modelček in naju odpelje do enga hostla…
…v bistvu nenamerno do tistega, ki sva si ga že sama nagledala. JOJ kaka sreča v zadnjih trenutkih…še ravno sva ujela predenj zaprejo kuhinjo Sva šla po hitrem tušeku na orng zrezek in ribico na žaru, pa dva pirčka. Mljask!
Rio Dulce podnevi… ni čudno, da je toliko Američanov tukaj zasidranih s svojimi jadrnicami … je najbolj varno pribežališče v primeru hurikana v Karibskem morju.
!) A se ga sploh da razbit? In kaj se zgodi z njim po parih sekundah?
, ker kaj druzga se ne da na otoku delat, kot potapljat.
