Nazaj v Indonezijo

Naslednji dan pa na avion do Vanima, ker po isti poti nazaj pa ne in se to, da letalo pride malenkost dražje, razlika v potovanju pa je 1 ura napram 9 ur. Prideva v Vanimo in hitiva na indonezijsko ambasado, da ujameva odpiralni čas. Bil je petek, tako da naju je malo skrbelo, če delajo res do 16ih tako kot piše v Loneliju, priletela sva namreč ob 15ih. Super ambasada je se odprta. Stopiva notri in doživiva sok!!! 

Naslednji teden je nek muslimanski praznik in bodo imeli zaprto cel teden (to pa zato ker je novoizvoljeni predsednik v zahvalo podaril cel teden dopusta ?!?!?!) poleg tega pa na veliko napis, da prošnje za viso, ki so oddane v petek popoldne, se izdajo v ponedeljek. Kaj takega pa se ne, kaj gre lahko se narobe? Midva imava čez en teden let domov, faaaakkk!! Sprašujeva uradnika če se da kaj uredit prej, da pač nisva vedla, da bodo zaprli za en teden in da morava domov čez en teden...itd. Pravi tip, da ne more nič obljubit, da mora govorit s konzulom. In midva ja super poklici ga, on pa ja ga ni tu, je na meji. Barby hodi gor in dol ter se drži za glavo :))) malo najina igra, pa ne veva ali pali ali ne. Tipu sva se zasmilila in je rekel, da je najbolje, da kar tam počakava na konzula in mogoče se bo dalo kaj uredit. Midva se ukempirava in čakava. Pride na ambasado en Američan...noro posrečen in itak nek adrenalin freek. Z jadrnico circa 12 metrov zeli obpluti svet in med tem posneti dokumentarce kako on izvaja zadeve, ki jih se nihče ni. Na primer v PNG sta s kolegom s kajaki se želela spustiti po celi reki Sepik. Po dveh incidentih, ko bi njegov kolega skoraj umrl, ker je padel s kajakom ne vem kok metrov globoko v neko jamo, sta odnehala od poskusa. Vmes pa so jim v zalivu vdrli v jadrnico in pobrali za 10k USD robe. No pač kake 3 ure smo skupaj sedeli na ambasadi in si pripovedovali različne anekdote. Čakanje je bilo vseeno mučno za popizdit ker se nama ni sanjalo, kako se bo iztekla situacija. Bil je že mrak in skrbelo naju je že tudi glede šetanja okoli in do najinega hostla. Isto je skrbelo modela na ambasadi, zato je rekel naj se vrnemo naslednji dan ob 9ih zjutraj in da bomo vse uredili. Nisva bila cisto ziher a bo res zrihtal viso v soboto, ampak saj kaj drugega nama ni preostalo. V temi sva pohitela do najinega hostla. Po poti sva slišala mularijo, ki se je drla za nama: "White face got scared in the night? Your white belly is getting hungry."  Kaj naj rečeva, malo naju je bilo pa vseeno strah. Prideva varno do hostla, a lej ga vraga, ni sob:)). Kaj zdaj? Sva kar prosila, če lahko v dnevnem prostoru spiva na tleh al pa na kavču, ampak da ponoči res ne bi hodila okrog. So najprej rekli s težkim srcem oziroma nekako prestrašeni, da lahko, potem pa je model vseeno poklical Simchija na pogovor. Nama je ponudil sosednjo utico, kjer imajo pisarno, da lahko tam prenočiva, spiva na tleh, ampak da se vsaj lahko zakleneva. Očitno jih je bilo strah, da bi naju kdo v hostlu okradel in so hoteli, da sva pod ključem:)). Veselo sva sprejela. Bila sva pa tudi že pošteno lačna in sva si hotela skuhati končno malo riža. Hm...model prtegne: "Out of gas". Ja dej no, a se to??? Nisva mela nič drugega razenj se dve konzervi tune. Pol pa modeli zakurijo pred hišo ogenj in nama rečejo, da lahko tam skuhava:)). Riž je uspel in sita sva se ulegla na trda tla...mega, samo da bo visa naslednji dan.

V skrbeh sva se zbudila že ob 7ih in se hitro umila, spila kavo, itd. in odhitela do ambasade. Bila sva itak prezgodnja, tako da je konzul se spal in spet sva se malo načakala. Model vseeno pride nekaj do 9ih in nama prinese potne liste. 

Neverjetno prijazen tip, ki se nama je opravičeval, da sva se toliko načakala...uf, ko bi on vedel, da sva originalno planirala, da bova v Vanimu šele sredi naslednjega tedna in da potem bi bila pa res fucked up. Na srečo sva prej prišla v Wewak in prej dobila letalo in tako bila prej v Vanimu. Sreča za popiz...in se dodatno, meja na kopnem je spet odprta. Brez kakršnegakoli problema sva prišla do meje, čez mejo in do Sentani, mesto pri Jayapuri, kjer je letališče. Vse mega dokler nisva prišla v Sentani. Prvi, drugi, tretji, petnajsti hotel...vse FULL. Kaj pa je to zdaj? Z velikimi ruzaki sva hodila od hotela do hotela ziher 5 ur in na koncu našla končno eno sobico malo ven iz mesta. Zakaj vse full? Sploh ne zaradi teh muslimanskih praznikov, ampak ker je ravno za vikend priletel en krščanski pastor iz US v Sentani mal predavat in je tona PNGjevcev prišla sem. Si je pa tip izbral pravi vikend, točno takrat ko se končuje Ramandan. Kar malo preveč očitno naklučje. No vseeno bila sva nadvse srečna, da sva v Indoneziji, v civilizaciji.

Zdaj sva lahko sploh začela planirat najin zadnji teden dopusta. Kam bi se sla? Padla je ideja, da greva na Sulavesi se za en teden, ker imava itak let čez Makasar in bi pač en notranji let pozabila in cim prej zrihtala let do Makasarja. Namreč okrog Jayapure, če se ne gre v highlands, ni kaj veliko za videt. Za vse izven tega in se dveh večjih mest pa itak rabiš dovoljenje policije. No to se nama ni slo in sva imela zeljo se malo na plažo. Greva naslednji dan do letališča, kaj se bi dalo zmenit. Itak noben ne govori angleško, tako da smo več ali manj mahali pa risali, ampak misliva, da smo se razumeli, da se bova pač na najin let domov čekirala v Makasarju in ne v Jayapuri in da bova pač letela predčasno v Makasar. Pa da vidimo se to:)).