Taganga–Diving

Taganga je poleg lepih plaž znana predvsem po Divingu in dobrih ter relativno poceni Diving šolah. Preden sva zbrala šolo, sva poleg forumov (kaj ljudje pišejo o posamezni diving šoli v Tagangi), preverila tudi kdo jo vodi (Rozman pravi da mora biti Američan ali pa še bolje Nemec/Avstrijec). No izbrala sva Poseidon, ki jo dejansko vodijo Nemci, še nemškega ovčarja imajo . No šefe je v bistvu popolnoma potetoviran, pol Nemec in pol Hrvat (Marjan ali Max).
Eno zanimivo opažanje. Kao pravijo, da kajenje ne vpliva najbolj na potapljanje?!?!? ampak že Tamara in David sta razlagala, da je njun slovenski učitelj strastni kadilec…. no moral bi videt to šolo?!?! Vsi učitelji kadijo na polno, še najbolj pa ta glavna dva Nemca. Ni trenutka (razen ko sta pod vodo), da nebi imela čika v ustih…. ŠE med učenjem je tip šel “kao” iz bazena na WC, po poti pa si je prižgal čik in ga vlekel vse dokler se ni nazaj opremil za v vodo . Očitno imava predispozicije za dobrega potapljača .
No učenje… Prvo bereš knjigo o divingu, si pogledaš film, pišeš kratke teste in greš v bazen, preden se spraviš v morje. Simchy ma mal nelagoden občutek bit pod vodo (rahlo klavstrofobičen), pa v bistvu nikoli ni uporabljal ne snorkla ne očal… še plavutke je imel prvič na nogah na predporočni zabavi , lani pa je prvič z njimi plaval… No, teoretično je šlo, v praksi pa je doživel mal panični napad že v bazenu, tko da je raje odstopil, da ne bo panike v morju na 12 metrih!! (še dobro, da ne računajo šole, če ne prideš do konca ). Sedaj se meditativno pripravlja na nov poskus v Centralni Ameriki … prej pa mal vaje snorklanja na San Blas otokih .
V bazenu, pač sprobaš par zadev, kot na primer (vse pod vodo seveda): spustiš vodo v očala in jih sprazniš, menjaš snorkel in regulator, vržeš regulator iz ust in ga moraš najti in dati nazaj, učitelj ti zapre dovod zraka tako, da potem dihaš skozi rezerven regulator partnerja, daš dol opremo in jo spraviš nazaj na sebe, in druge zabavne reči .
No Barby (izkušena snorkelca) pa se je čudovito odrezala v bazenu in nadaljevala s štirimi potopi v morju. En dan, dva diva na 12 metrih in drugi dan 2 na 18 metrih. Je bila kot otrok, ko je gledala male živalce v morju…
 
 
….ja res ČISTO sem se zaljubila v morje… nekdo je enkrat reku: “Pod vodo je tko kot da je bog, ko je ustvaril svet vse barve ki so mu na koncu ostale pač vrgel v vodo”. Poleg same izkušnje dihanja pod vodo, občutka svobode,… so ribice neverjetnih barv in oblik…vidla tut želvo. 



En filmček z mojega potopa...

Par vaj, ki sem jih morala izvesti na 18ih metrih:
nameščanje maske – ne ravno najbolj prijetno
 
poskus lebdenja v položaju Bude – jebeno težko… verjetno z izkušnjami postane lažje

Po opravljenem izpitu govorim samo še o tem kje se bova naslednjič potapljala…me arheološki ostanki, ruševine in pohodi v gore prav nič več ne pritegnejo…no majčken že.

Santa Marta/Taganga - Ciudad Perdida

No pa sva končno prišla do chiliranja ob Karibskem morju, plavanja, ležanja na plaži, koktejlčkov, itd. in predvsem v zelo toplo okolje (beri vroče in vlažno ).

Sprva sva bila v Santa Marti,

ki je bolj ko ne zmatrano mesto, s starim španskim centrom, polno prometa in ne preveč lepo plažo. Zato sva šla v vasico Taganga (5 minut stran), ki je kao “backpackers haven”

…s polno hosteli, bari ter veliko diving šolami. Šla sva v hostel Casa Mojito, ki ima italijansko/kolumbijska lastnika in je zelo domač (cela družina živi tam in dva mala otroka laufata okoli). Ker pa je hostel še v izdelavi ima občasne težave z vodo (pač zmanjka je) in električno napeljavo.

No pol Tagange tako ali tako nima vodne napeljave in nabavlja cisterne vode, tako da predvidevava, da drugje situacija ni kaj boljša. Ne glede na vse, je bil ambient ZELO prijeten in sva se super počutila. Ko sva odhajala po cca 2eh tednih nam je vsem malo solza stopila v oči.

Po parih dneh sva šla na 5-dnevno turo do Ciudad Perdida (The lost City). To je naselje Indijancev Tayrona, ki so ga zapustili, ker so se bali, da bodo Španci prišli do njih. Takrat so se premaknili višje v gorovje Sierra Nevade, kjer še danes živijo nasledniki ljudstva (Kogiji) na višinah 3-4 tisoč metrov (določene vasi imajo po 3.000 prebivalcev)… Še danes živijo brez denarja in večina ne govori špansko niti ne ve, da v bistvu svet obstaja (razen šefi, šamani, itn). Kolumbijci sploh ne morejo tja in turiste prav tako ne spustijo tja. Paradoks pa je, da Španci nikoli niso prišli do Ciudada Perdide, ker je bilo preveč odročno, nedostopno in sčasoma popolnoma zaraščeno. Od obale je nekje cca 15-18 km zračne linije, samo ni nobenih pravih poti, tako da niso bili sposobni iti s konji skozi gosto džunglo. No midva sva prišla do tja !

Bila sva z enim neverjetnim vodičem in SUPER ekipo še osmih (2 Nizozemca, 2 Španca, 2 Angležinje, 1 Avstralec in valda 1 Američan)…

poleg neverjetnega tracka čez džunglo, smo se kopali v gorskih rekah, se hladili pod slapovih, igrali zvečer družabne igrice (Warewolf če kdo pozna…super igrica za cca 7 ljudi ali več) in pa seveda predebatirali naša potovanja, življenjske cilje, izkušnje… Sva ugotovila, da sva še kar fit … nisva bila med zadnjimi.

Celotno območje je kot rezervat Indijancev Kogi, tako da ta nižinska plemena (za razliko unih na 3000 m) vidiš non stop (agencije jim plačujejo za vsakega turista, ki gre mimo in te pa poznajo denar) ob poti. Vsi pa še vedno živijo na star način. Oblečeni so v lanene hlače in dolgo majčko, moški žvečijo koko cele dneve in razmišljajo, ženske pa razen rojevanja in vzgajanja nimajo bistvenih pravic (tudi govorit ne smeš kao z njimi).

 

Če en ali drug ne more imeti otrok, imajo pravico, da zamenjajo partnerja, ker je glavno bistvo, da se reproducirajo (imajo tudi po 20 otrok).

Mesto je bilo najdeno v 70ih letih, ko so tatovi grobnic naleteli na popolnoma zaraščeno mesto in so ga precej oropali in s tem porušili večino mesta…. iskali so zlato in podobne vredne predmete. Od Ciudad Perdide nisva ne vem kaj pričakovala, sva šla pač na izlet zaradi poti same in sva mislila, da bova na vrhu vidla pač kup kamenja…ne!! res je noro, ogromno kamenja.

Da prideš na vrh moraš na koncu prehodit cca 1.000 kamnitih stopnic. Celotno območje pa sploh še ni v celoti pregledano. Še vedno so tam arheologi in antropologi na delu in proučujejo in obnavljajo mesto. Roparji so pomagali razložiti arheologom, kako je zgledalo mesto, ko so ga najdli . Na vrhu imajo tudi vojaško bazo, ker so v preteklosti ful ugrabljal turiste na vrhu…no zdaj ne več (zadnja ugrabitev je bila leta 2000) in tem vojakom je kar malo dolčas gor. So bili ful veseli ko se se lahko z nami malo pogovarjali, slikali…predvsem pa naju fehtali za čike.

Celotno okolje zgleda kot džungla iz filma “Romancing the stone” (Michael Douglas in Kathleen Turner). Ker je deževna doba je full blatno in skoraj vsako popoldne je deževalo (čez dan se delajo oblaki od vlage, pol pa se prijetno uščije).

Pot je pa precej nevarna (ne poznajo varnostnih mehanizmov kot v razvitem svetu ), sploh če je blatna. Prečkaš nešteto rek, skačeš čez kamne, hodiš po travi.

GLAVNA nevarnost pa so KAČE!! Več smrtonosnih kač je v okolici in precej turistov je moralo predčasno zaključit turo, ker je bilo potrebno prehoditi s pičeno osebo cca 10-12 km do prve ceste in se odpeljati z avtom do Santa Marte, kar vse skupaj nanese lahko 10 ali več ur … po piku najnevarnejše kače pa imaš cca 12 ur življenja, pri manj nevarnih pa do 24 ur. No takih primerov vseeno ni veliko, so drugačne žrtve … pri prečkanju rek (ko pride val reke zaradi dežja) in ko nekateri skačejo v vodo na glavo (v obeh primerih sta v zadnjih nekaj mesecih umrla dva francoza).

Na srečo mi kač na poti nismo videli, smo pa bili v enem kampu, kjer so vodiči ubili eno smrtonosno kačo, drugo pa Indijanci, ko so šli zvečer domov od našega kampa in so na par metrih naleteli na kačo. Nam bolj zoprna nadloga so bili komarji… bilo jih je MILIJON.  Kokrkoli se špricaš, nekje spustiš točko, ki jo napadejo prasci!! Določeni imajo kar hude reakcije na njih. Smo videli turiste, ki so se vračali z zatečenimi nogami na konjih, ker niti niso mogli hodit. Al je to od komarjev ali repelentov al oboje skupaj, ne veva. Američan je imel na primer s seboj 98% DEET , kar sicer res pali ampak maš pa tut občutek, da ti zažge kožo. Tudi Barby je imela milijon pikov (ogromnih rdečih krogcev), ki so zgledali, kot da bodo zatekli in sva se že bala, da je alergična na te prasce… no na koncu je bilo vse ok.

Drugače smo spali praktično na prostem (sam streha) v visečih mrežah (ali pogradih) z mrežami proti komarjem in seveda brez elektrike. Jedli smo čudovito hrano (s sabo smo imeli kuharja) in pili purified water (ker turisti nismo navajeni na lokalno vodo vanjo mečejo tablete za čiščenje ).

Po petih dneh sva se vrnila cela in zdrava nazaj v Tagango …. prat cunje, ki so smrdele ko ??????… Itak če se mokre cunje v 5 dneh nikol ne posušijo … in odležat kak dan.