Vstop v PNG

Po menjavi treh avionov ( s tem da je tretji 3 krat pristal, da je šlo dol par ljudi in drugi ljudje gor) - aja pa niso dovolil simchyju da gre vmes na čik ;-)))), sva končno pripela do destinacije. No še en, dva, TRI  minibuske sva "stlačena" zamenjala, da sva prišla do Jayapure in se nastanila.

Takoj naslednji dan sva se odpravila do meje s PNG, da greva čim prej v to državo in se raje maloprej vrneva v Indonezijo ( majčken bufferja če bi šlo karkoli narobe s prečkanjem meje) in si takrat še Indonezijsko stran pogledava. Prvi busek je bil izy, je peljal do velike postaje minibuskov, drugi potem do velike tržnice na enem križišču, kjer sva po zajtrku začela iskati bus do meje. 
Prostor za mini buse in zajtrk:

No tu se je malo zataknilo, noben ni bil prepričljiv da ve kaj hočeva. En se najde in v polomljeni angleščini dojame najn cilj in sprašuje razne prevoznike kdo gre do meje.... Noben.... In tipček se nama full opraviči in reče, da ni prevoza sorry in pomaha z rokami, da je kot konflikt tam???

No pa pride mimo še en par in nama pomaga. Na koncu dojamemo, da bo najbolj da kar najameva en minibusek in pokliče znanca če bi naju peljal. Ok, pride in gremo proti meji.... Jupi...

Pot do meje je šla hitro mimo, saj ni bilo skoraj nič prometa. Enkrat na poti nas ustavi vojaška blokada in voznik pokaže na naju in rečejo ok...

Pridemo pa do meje in nikjer nobenega razen vojske. Pride zraven vojak in nekaj razlaga in se smeji. Ker noben ne zna angleško, pripeljejo, drugega vojaka, pa tretjega, dokler en ni znal povedati nekaj stavkov v angleščini. No, ta pa razloži, da je meja zaprta, ker ima Indonezija volitve in so bili izpadi domorodcev na meji Indonezije in PNGja. Tako na obeh straneh ni carinikov in obmejnih policajev, ki bi lahko štemplali pasoš. Edini način je da greva iz Jayapure (oziroma Hamade pristanišča) s čolnom do Vanima. Tko, da sva spet potrdila, da boljše da pri najinem načinu potovanja ne bookirava nič v naprej ;-).

Naju pripeljejo do pristanišča kjer sva zdaj morala najti voznika čolna in pa mejno policijo za štemplanje. Hitro nama je bilo jasno, da se to ne bo odvilo se isti dan. Najdla sva vse in se dogovorila z atatom za naslednje jutro. Nič ni znal angleško tako da smo si ceno vožnje pisali na listke a na koncu nama se vedno niso sle v glavo nule...torej 35 tisoč, 350 tisoč al fuck 3500 tisoč. Vmesna se nama je zdela realna tako da sva privzela to ceno (350 tisoč je cca 23 EUR). Ata je bil neverjetno prijazen do naju in nama predlagal poceni hotelček blizu pristanišča ter naju pospremil skoraj do sobe in rekel da bo zjutraj poslal sina po naju. Malo nama je bil že sumljivo preveč prijazen ampak sva si rekla, da itak nima kaj delat cel dan in mu je dolgčas. Nekje vmes med šetanjem je nekdo privzel, da sva Nemca in tako so vsi za nama veselo kričali "Germany win". Za državo, ki je za en kur...v fuzbalu so neverjetno obsedeni z zastavami držav na prvenstvu in dejansko so vstajali ob 5ih zjutraj, da so gledali polfinale.

Ker sva imela se cel popoldne časa sva sla malo po pristanišču in nato se v mesto na predvidoma zadnjo "zahodnjaško" kavo v tem mesecu.

Naslednje jutro pa res sin od kapitana naju je skoraj s postelje vrgel, če gremo. Ok, pa sva malo pohitela. Na poti do pristanišča sva nabirala zajtrk in nato v pristanišču...ja itak se kako uro nobeden ne dela!!! Pa smo čakali da se nas nekaj nabere in da imigracija začne delat. Med čakanjem se zadebatirava z eno iz PNG, ki je znala perfektno angleščino. Kasneje sva ugotovila, da je angleščina njim kot prvi jezik, tv je v angleščini in časopis je v angleščini. Ker je toliko različnih jezikov v PNG, kot je plemenov, so belci, ko so jih odkrili uvedli t.i. Pidjin, golobjo angleščino, simple verzija, da bi se lahko med samo sporazumevali. Pidjin je zdaj kot uradni pogovorni jezik, v šolah pa se učijo pravilno angleščino.

No nazaj k pristanišču. Se z gospodično pogovarjamo malo on Indoneziji in PNG ter odnosih, pa o cenah itd. Nama je bilo 700 kina za vožnjo s čolnom malo čudno pa simi je neki narobe preračunal in sva ignorirala, potem pa pride se en zahodnjaški par (ZDA), ki pravi, da je njima eden prodal prejšnji dan za 4000 tisoč in midva vsa pametna, da to je pa cisti nateg, da je prej 400 tisoč mislil?? Kakorkoli po prerekanju s vozači čolnov smo morali vsak v svoj čoln, midva s parimi lokalci onadva pa z njunim. Smo poskušali združit moči pa se je razvnel hud prepir med vozniki, kdo komu krade posel.

Vožnja do PNG , Vanimo je trajala 2 urci. Bilo je prijetno razenj sonca in konstantnega tuhtanja ter preračunavanja, če sva mogoče midva kaj narobe razumela atata in je dejansko nama tut reku ceno 3500 tisoč... Ja fak!!! Pol pa to res ni poceni!!  Sva se pa tut tako čudno posedla, da je Simija ožgalo po eni strani vrata in po eni roki.

Pridemo v Vanimo in itak, da sva narobe razumela in na koncu sva se morala zdilat za 500 kina za oba (lokalka je šele zdaj priznala da ona plača zase 200 kina) . To je se vedno ogromno, ampak vsa se hitro morala privadit na te cene v PNG kar se transporta tiče pa sploh in to predvsem v tem delu kjer je res malo alternativ. Pač monopol in cena nafte naredita svoje. Aja 500 kina je 130 EUR!! To pa niso azijske cene:))

Sele ko smo že zmenil glede cene vožnje in plačali, sva se razgledala in WTF. To pa je bil kulturni sok kot že zeloooo dolgo ne. To je nepopisno, počutila sva se v bistvu kot nekje v centralni Afriki, pa ne da sva kdaj tam bila, samo predstavo sva imela tako. Po kaki uri šetanja pa sva ugotovila prvo zadevo, da predvsem radi posedajo in delajo nič, tako da sva privzela da so preleni da bi naju oropali...pač da nama je lažje. Imigracija PNG je potekala brez problem, malo smo o fuzbalu theee in o težavah na meji in že smo bili prijatelji. Prosila sva jih za telefonsko, da pokličeva, ko se vračava, da nama povejo stanje na meji.

Našla sva si nek cerkven hostel, ki je bil relativno poceni, pa nič alkota, nič kajenja in nič pluvanja od "beetle nut" prežvakovanja med pravili obnašanja :))

Zanimivo, razlika do Azije, nič štantkov s hrano, nič restavracij, samo kuhinja v hostlu in rekli so nama da naj pohitiva v trgovino po hrano, ker zaprejo ob 5ih in da si lahko kuhava....what?? Aja pa zabičal so nama, da ob mraku nujno nazaj, ker je nevarno...what?? Cisto nič azijsko, kot npr. čez  mejo, kjer so sicer nategovalci ampak naredil ti pa ne bo nihče nič.

Na poti do trgovine sva srečala Američana in smo takoj združili moči, da smo se zmenili za čoln za naslednji dan za naprej...mega.

Aja se vedno cist v kulturnem soku!!! Trgovina...samo hrana v konzervah, kot je tuna, pa tuna, pa sardele, pa tuna :)) pa riž, kitajski piškoti in ausi krekerji. Aja pa par jabolk iz Avstralije in nekaj zelja...uf pozabila na prašičjo glavo?????

Očitno, razen nekaj malenkosti, da vse kar je, je kot menjava z ZDA in Avstralijo za les.

Na poti iz trgovine sva imela romantični prigrizek na plazi in drug drugemu jamrala , da si nisva tako predstavljala , pa se od sonca naju je vse peklo...itak da prvi dan pozabiš na sončno kremo:)).