Šri Lanka - tretjič

Dež v hribih naju je pregnal spet k obali na vzhod in jug, hiking razen v okolici Elle je odpadel. Aja pa plezanje tudi. Sva ugotovila, da imajo trenutno točno dve plezalni smeri opremljeni .

Odpravila sva se v Arugam Bay na vzhod. To je čista surferska vasica rahlo odmaknjena od mesteca Pottuvil in je zelo turistično razvito, ima samo guesthouse, restavracije, trgovine. 

In spet polno Slovencev. Recimo, ko je šel Simchy točno ob 17:00 (odprtje trgovine z alkoholom) čakat za pivo, prideta zraven dva modela “Still not open?” (bilo je 16:56). Potem se nekaj v slovenščini zmenita in Simchy reče: “pa kje drugje bi Slovence iskal, kot pred to trgovino z alkoholom” in unadva nazaj “ja, itak”. No že v osnovi sta nama to štacuno en dan prej pokazali dve Slovenki . Vsega skupi sva videla tu cca 10 novih Slovencev.

Ker ne surfava in se nama več kot dan ali dva ne da ležati na plaži sva se šla pozanimat za potapljanje. No en lokalec (surf inštruktor) nama je rekel, da se on nebi upal potapljat z nobenim v tej vasi .

Pač potem nimava dosti za počet v samem kraju kot takem in rentava moped in greva malo po vaseh, da vidiva ljudi in v naravo iskati živalce.

Zanimive hiške kot gobe:

Od živali sva naletela na srne – bambi (in to že drugič – prvič je bilo sredi mesta Trinkomalee). Srne so nama tako “naše” živali, da naju vedno presenetijo v teh tropskih krajih. Videla sva še veliko pavov in slonov.

Ko sva šla na jug od Arugam bay proti kraju Kumana in istoimenskem parku, sva kmalu ugotovila, da se asfaltirana cesta konča v Panami, potem se pelješ še 10 km po cesti, ki je v deževni dobi pod vodo, da prideš do nacionalnega parka in ribiške vasice Okanda. In tu je kot da bi prišel na konec sveta. Imajo en mali tempelj, kjer se med drugim enkrat letno še zadnjič ustavijo in okrepčajo romarji, ki 45 dni hodijo od severa (Jaffne) do juga (Kataragama). Po tem je samo divjina in ni žive duše .

Raje greva na jug. Valovi to cel hudič. Ob vstopu v vodo so naju premetavali in čisto zmatrali in lahko rečeva, da je kar nevarno. Razumeva pa zakaj je to surferska meka. Ata v guesthousu nama zvečer pove, da gre bus zjutri ob ene 8mih mimo njegove bajte. Pol naju zjutri prestrasi, tam ob ene 15 do 8mih, da lahko počasi že pride bus in da je bolje če ga greva čakat, da ne zamudiva. Midva hitro skupi zmečeva stvari in hop na cesto. Hm, tuk tuk se ustavi pri nama in pravi, da je sobota in da bova zamudila bus iz sosednje vasi, če naju ne zategne in da je naslednji bus popoldne. Ok po parih minutah vprašava še enkrat atata v guesthousu in on reče, mogoče bi bilo res bolj, če gresta s tuk tukom do mesta…. Pač, vzameva tuk tuk in pridemo do bus postaje in že na deleč se voznik prime za glavo “glej bus je že šel, lej ga na cesti” in nori za njim, ga prehiti, trobi in ustavi. In nama reče no včasih pa morata očitno tudi komu verjeti .

Prideva v Unawatuno, en od turistično bolj razvitih krajev na jugu, zraven zgodovinskega mesta Galle. Hm, imajo ravno 8 dnevni festival – kakšna gužva.

Še dobro, da sva prišla na šesti dan , ker bi se nama drugače od hrupa in gužve zmešalo, ker cele dneve po mikrofonih naglas govorijo. Baje je nekaj molitev in podobno, nekaj pa “poeti” govorijo oziroma pojejo glede na to kaj vidijo v okolici . Sva ugotavljala, da je to najbrž Sinaležanski (budistični) payback muslimanom, ko kličejo k molitvi .

In to dretje je kar mučno včasih, še posebej če prišteješ vročino (manj kot je trenutno v Sloveniji- tu je cca 30 stopinj), vlago v zraku, gužvo k se vsi rinejo, in posebne vonjave vseh kadil, žganja smeti, currijev itd.

Zadnji dan pa vsi stojijo v vrsti pred templjem po ure in ure na soncu, da dobijo neko hrano (predvidevava, da je blagoslovljena), ki je mešanica zmiksane zelenjave in medu. Nama je mamca v guesthousu prinesla za probat in morva rečt, da je kar okusno.

 

Po končanem festivalu, sva si lahko bolj pogledala kraj. Je kar luškana vasica za priti na zaslužen dopust. Plaža naj bi bila ena izmed top 12 – kot banana oblikovan zaliv, mivka in lepo morje. Res je, da je v tem letnem času kar valovito, samo mora pa biti v visoki sezoni idilično. Vas je bila zelo poškodovana med tsunamijem leta 2004. Danes je vidno, da je plaža za 2 metra izginila in je kar nekaj hotelov, restavracij na pol v vodi oziroma na kolih. Preostali ne obalni del vasi pa je kar lepo obnovljen.

Baje je v tem delu države tsunami zahteval približno 5000 žrtev. Malo sva bila šokirana, ker je kraj na jugozahodni strani otoka in nisva pričakovala takega vpliva na tem kocu. Sva pa zvedela, da je na vzhodni obali takrat prišel val do 2 km v notranjost. Sva pogledala en film na youtube in ugotovila da je tsunami dejansko objel celo Sri Lanko in sta se na zahodni obali valova iz ene in druge strani srečala in imela katastrofalen efekt.

Tu so imeli vse zgradbe že takrat čisto na obali, sedaj pa so jih postavili na isto mesto, sam ker je plaže malo manj, pride voda čisto do zgradb in nekatere spodjeda.

Ogledala sva si Galle. Pač Nizozemski fort, nič takega. Samo mesto pa je nateg turistov, vsi so naju vabili na “Dutch spices market”, ki je bil na koncu en štant, pa velik market sadja kjer je mango za 200 rupij??!?!, itn… Da ne govoriva, da sva se pogovarjala z enim atatom o tem, da naju spice market ne zanima, pa pristopi en rahlo čuden model in začne nekaj po lokalno težit Barby in kazat na svoj one!! Simchy skor ruknu tipa na gobec…Barby odvlekla možeka stran in na en zaslužen cigaret. Dekleta ne potujte same!!

Sva pa rekla, da en dan festivala pobegneva v Galle in drug dan se greva pa potapljat. Pol bo pa vasica mirna za uživanje, ko romarji zginejo. Ker je izven sezone, ker je razburkano morje, močni tokovi in zaradi valov in mivke zmanjšana vidljivost na max 3, 4 metre, te peljejo samo na dve točki. Smo šli probat, morje je bilo res zelo  razburkano – konstantni 4 metrski valovi in močen tok po površju (prvo je še našega vodiča presenetilo in ga je morje odneslo daleč stran on ladje, da smo morali dvignit sidro in ga šli iskat ). Simchy pa je fasal še morsko bolezen (no, ali pa zajtrk egg in vegi rottiji niso bili čisto ok ). Tako, da je obupal nad potapljanjem, ko se je že vrgel v vodo in se komaj še držal za čoln. No ni bil edini, prav tako je obupal Nizozemski inštruktor potapljanja!!! Katerega pa sta Simchy in ladijski pomočnik 15 minut vlekla iz vode, ker nas je tako premetavalo (bil je čist živčen in je rekel “Sem inštruktor in sem se že marsikje potapljal, ampak tole je pa za popizdit?!?!”).

No, Barby pa se ni dala in je šla z Dive masterjem vseeno preverit globino… nora kot vedno!! Naj bi na 5 metrih se tok umiril, no pa se je šele nekje na 12ih metrih !! Vidljivost je bila cca 0,5 metra, tako da sta se morala konstantno držat za roke da se ne zgubita. Videla sta bolj malo rib, vse kar je priplavalo mimo se je Barby zdelo, da je nekaj pa ni bila čiso ziher kaj?? Drugi potop smo pač skenslali. Aja, Simchy pa je med bruhanjem na čolnu že računal za koliko je žena zavarovana.

Nato sva se za par dni prelevila iz backpackerjev v chill out turiste in sva se premikala od lokalčka do lokalčka na plaži v Unawatuni in plaži v Mirissi, kjer sva jedla prigrizke, pila pirčke in koktejle ter se občasno vrgla v morje. Je res idilično. Sedaj pa se premakneva še v zadnjo destinacijo in to je Colombo za par dni, da si ga ogledava in obiščeva kolega iz CFA društva.

PS: En večer sva si ogledal fenomenalen lokalni film o tem kako so Sri Lankažani nategnili nemške organizatorje rokometnega prijateljskega prvenstva. Naj bi bil posnet po resničnih dogodkih! Naslov filma je Machan in je res vreden ogleda.

Še par zanimivih slikc:

- Napis Hotel na tabli nima veze z hotelom – je v bistvu trgovina

-zajtrk egg hooper

-Sri Lanska večerja

-ribiči na jugu

-skrivanje piva pod mizo kadar lokal nima licence

-šola na odprtem

Šri Lanka–drugič

V Lonely-ju opozarjajo, da če ženska sama potuje, da je pogosto nadlegovana s strani moških. Nama so se zdeli celo manj vsiljivi kot v Indiji, dokler ni šla Barby sama v mesto na tržnico. Dejansko, če je belka sama, so lokalci nenormalno nadležni. Non stop sprašujejo kam pa ti in se hočejo pogovarjat. Na busu so se presedali in ponujali mesto zraven?? Ojoj!

Iz Trinkota (oziroma Upavelli) sva se odpravila do mesta Dambulla, ki je najboljše izhodišče za ogled Sigiriye. Na poti do tja sva celo doživela eno normalno vožnjo in ujela celo kako dobro razgledno točko, no za fotkanje smo bili pa še vedno prehitri. V Dambulli sva si ogledala Golden tempelj

in pa Rock tempelj, ki je par sto metrov visoko v skali.

Na poti do vrha so naju spremljale gruče opic in najbolj so nama zabavne, ko si iščejo uši druga drugi.

Ko sva se vračala v mesto sva šla pogledat tudi najbolj znano grosistično tržnico, ki je zanimivo odprta med poldnevom in treh zjutraj. Je Barbi poskušala kaj kupit pa prodajajo samo na vreče po par 10 kil.

Zvečer si je Simchy privoščil tipično njihovo večerjo in spet smo mel akcijo…matr delajo pekoče!! Se nama zdi, da je bolj pekoče kot kjerkoli drugje po svetu (kar sva pač obhodila). Je pa zanimivo, da peče, ko ješ, ampak tudi hitro mine?!

Ob večerji pa sva poskusila še neka lokalna piva in ta temno sploh ni bilo tako slabo. So pa skoraj vsa piva 8,9% alkohol in v tej vročini je to že kar doza.

So pa spet zanimiv narod. Alkohol je dovoljeno prodajati le v posebej licenciranih trgovinah, nobeden ne pije na ulici, barov ni razenj za turiste in iz teh trgovinic vedno pridejo ven atati, ki skrivajo pločevinke piva ali pa steklenice lokalnega žganja Arrak. V glavnem najin zaključek je, da so prikriti pijanci tako kot Indijci. Edino na Poya dan (vsaka polna luna), ko je v bistvu praznih in dan za molitev, se alkohol ne prodaja in ne toči. Poleg alkohola pa na ta dan ne prodajajo tudi mesa.

Poya dan sva kasneje doživela v Kandy-ju.

No iz Dambulle sva šla naslednji dan na izlet do Sigiriye. To pa je noro. Ne morejo se čisto zmenit ali so to ostanki kakega templja ali pa palače od kralja. Posebnost tega je, da je celotna zadeva na skali, kako dobre pol ure vzpona po stopnicah.

Na poti do vrha pa so zanimive ferske v skali…nama ni čisto jasno s kakšnimi vzvodi so prišli do te višine in poslikali skalo. Aja zadeva je iz 5. stoletja.

Pot do vrha:

 

*na tretji sliki se vidi kako so prej hodili na vrh kamna, dokler ni bilo stopnic (vklesali so jih v kamen)

Vrh:

 

Po rekreaciji, torej ko sva prispela v spodnjo vasico, sva si privoščila najboljšo kavico v Sri Lanki in Simchy je snedel najboljši Kothu Roti…ne preveč začinjen.

 

Naslednji dan sva se odpravila v Kandy, kulturno prestolnico države. Mestece je romantično locirano ob jezeru s sprehajalno potko okrog in okrog ter nešteto pticami ter kuščarji vseh velikosti.

 

Ubodla sva hostel/hotel, ki naj bi obstajal že v času, ko so državo okupirali Nizozemci.

 

Zvečer sva šla na predstavo tradicionalnega plesa. Malo so bili neusklajeni, tako da sva si že mislila, kak nateg turistov je pa tole?? no zadnji dve točki sta naju pa sezuli. Ples z ognjem in pa hoja po žerjavici.

 

V Kandy-ju je poplava pekarn in samo, da hodiš po mestu, postaneš lačen, ker iz vseh ven diši po vaniliji, kokosu, sveče pečenem kruhu, itd. Zraven pekovskih reči lokalci seveda pijejo noro sladkan čaj z mlekom. Simchy-ju je celo všeč??!!

Je pa smešno, da sva v tem turističnem mestu imela extremne težave z dostopom do WiFi???

V Kandy-ju kot rečeno sva doživela Poya dan, ko je polna luna in je za njih praznik oz. dan molitve. Na ta dan se ne pije in se gre v templje. Na ta dan imajo v Kandy-ju načeloma vedno kot nek sprevod zvečer s tradicionalnimi plesi, sloni, itd.

 

Sva se gužvala v en tempelj in hm Simchy je bil spet med velikani

Iz Kandy-ja do Elle sva šla z vlakom. Nisva dobila karte za observation deck, pač pa 3rd class… na koncu je bil superca! Na vlaku sva srečala 6!!! Slovencev (v bistvu 3 pare), ko sva prispela v Ello pa še en par. Torej nas je bilo naenkrat 10 slovencev v Elli istočasno (pa vsak e prišel iz svojga konca). Aja en par sva videla pa tudi n najnem pohodu na kamen Sigiriya. Res smo Slovenci popotniki. Vlak naju je peljal skozi deželo čaja in razgled nor, brez besed…

Kolenc si je privoščil tipični snack:

 

Ella je luštkano mestece, kjer pa se vse vrti okoli turizma. Ni čutiti ravno tipičnega lokalnega življenja, je pa prijetna klima za čilirat in idealno za krajše pohode po okoliških hribih.

Ker sva bila utrujena od dolge (8 ur) vožnje z vlakom sva šla na tipično ajurvedsko masažo. Hm… ni ravno tajsko razvajanje. Masaža sama po sebi je bila sicer OK, ampak te tako zelo naoljijo, da si zvečer nisva mogla sprat olja iz las!! Aja pa uležeš se na mizo, ki je mastna še od 50 prejšnjih turistov…higiena ni baš na višku. Hkrati ti ponujajo kot zaključek masaže še “steem bath”, pa je Barby, ko je vidla kako vse skupaj zgleda, samo zavila z očmi in “ne hvala”. Kar vidla je število bacilov od predhodnih turistov!!

Naslednje jutro sva si najprej privoščila lokalni zajtrk:

… riževi rezanci, juhca s krompirjem in jajcem, priloga iz kokosove moke, paradižnika, čebule in lokalne začimbe spicy theee

…za Barby pa “jack fruit”

Nato pa sva se odpravila na Ella Rock, od kjer so izjemni razgledi na pokrajino. Napotijo te najprej par kilometrov po železniški progi nato pa še kako uro navkreber. Po poti sva se morala umikati vlaku:

Po poti na Ella Rock sva hodila po gozdu z drevesi, ki “prakticirajo” samovžig, tako kot sekvoje v severni Ameriki.

Izjemen razgled po napornem vzponu na mestece Ella:

Vsi hodijo po železniških tračnicah, da se izognejo spustom in vzponom. Sva ugotavljala, da poti do hiš ob progi dejansko vodijo od tračnic in ne od bližnje ceste.

 

Še par zanimivih:

par najnih sostanovalcev:

tega se nikjer prej nisva imela – žabica na školjki:

in pa standardna obraba gum na tukajšnjih vozilih