Madang

Zjutraj sva vstala in se čimprej odpravila do postaje, saj sva hotela iti proti Madangu na obali, do kam pa je 5 ur vožnje. Računala sva, da če se spraviva ob 10ih na bus, bi morala biti ob 15ih v Madangu, kar je ravno prav, da greva do marketa in v trgovino. Zanimivo je, kot sva že omenila, da tu ni prav nobenih restavracij. So t.i. KAI bari, kjer imajo neko verzijo hitre hrane/menze. Le ti pa so odprti le čez dan. Problem pa je kot že omenjeno tudi vikend. Ker je bil petek bi rabila malo več kupiti oziroma v soboto dopoldne (sva se bala da spet zaspiva;-)), sobota popoldne je priprava na gospodov dan, nedelja pa je gospodov dan. Vsaj to je misijonarjem uspelo: jih prepričati, da se v nedeljo ne dela;-)))). To pa ni bilo težko, kajti opazila sva, da so kar leni in počasni, posedanje cele dneve pa je njihov nacionalni šport.

No pri načrtovanju poti sva se zopet malo uštela. Midva sva bila ob 10:05 na busu za Madang, a kot ponavadi je naredil 16 krogov po postaji in se 3 kroge po Goroki, da napolni bus do zadnjega kotička. Ob cca 10:45 je standardno zapeljal na bencinsko nato pa se en krogec, če mogoče se koga najde. Malo čez 11 smo se odpravili iz mesta in ja kot vedno se ustavi pri prodajalcih, da vsi na busu nakupijo hrano za na pot;-)))))). Sva računala, da bo to se vedno ok, ker sva mela malo lufta in bomo najkasneje ob 17ih za zihr v Madangu, ko je se dan. Pot je bila sicer zanimiva prve 4 ure, lepa narava, hribčki, potem ob ene15 ih ko sva na GPS ugotovila da smo na ene pol poti sva pa ratala mal živčna. No Barby malo bolj kot Simchy in jo je miril, da nima kaj naredit.... Bosta prišla ko bosta prišla;-)) in jo z nepoznavanjem geografske strukture otoka prepričal, da je drug del poti ko se spustita iz 2000 metrov samo po ravnini in bosta en, dva, tri na destinaciji. Hm po 50 km ravnine med EU plantažami palmovega olja je cesta kot se spodobi za PNG, postala luknjasta, kar je pomenilo povprečno hitrost cca 20 km na uro;-((( in povrhu vsega je bilo potrebno iti se čez ene dzunglaste hribe, se dvigniti nazaj na 500 metrov nadmorske in spet dol na 0. Da pa bo pot res zanimiva, se je uscalo kot iz škafa in deževalo vsaj eno uro in to na delu poti ki ni ASFALTIRANA!!!! Pot je taka, da smo srečal nasproti vozeče, ko je moral en kamion vlečt bus v hrib!!! Mi smo se pa s polnim busom spustil po drsalnici navzdol. Ker je bila ura že skoraj 18:00 je Simchy zgubil vso kredibilnost pri prepričevanju Barby da bova pred mrakom v Madangu. A takrat je njej postalo vseeno, samo da prideva isti dan do Madanga živa. Pot je bila rahlo podobna poti Aitape-Wewak, brez mostov na določenih delih in zaradi obilnega deževja z malo več vode. Tokrat ni bilo tako zabavno. So pa prijazni busarji. Voznik je očitno videl v Barbinih očeh zaskrbljenost in jo je enkrat, ko smo stali vprašal v kateri guesthouse greva. Tako je v bistvu naju pomiril, da ne bova ponoči hodila po neznanem mestu. Namreč vse potnike je razvozil točno do vrat!!!!!! Sva se lepo zahvalila "good driving";-)).

Jutro v Madangu. Očitno je kar luškano mestece, podobno Wewaku in Goroki. Vse je zelo mirno, sicer polno ljudi, a vsi več ali manj samo posedajo in opazujejo okolico. Sva se spravila na market in v trgovino nakupiti robe za par dni. Kaj je zanimivo s temi marketi v PNG. Usrani so tko nekak kot Indija (seveda brez prostosprehajočih krav), ponavadi so sred blata (ki je nekoč bil travnik) ampak z lepo urejenimi prostorčki, kjer je s kamni označen prostor za blago in potke za hoditi vmes. Kar pa je zelo ne azijsko pa je mirnost!!! Na tržnici je vse tiho, noben se ne dere za tabo, vsi prodajalci sedijo na tleh, pred sabo imajo svoje produkte lepo zložene (prav estetsko) in celo označene s ceno. Ti samo pobereš kar hočeš in daš denar. Potem thank you in nasmeh. Nič dilanja, kreganja, neumornega ponujanja... V bistvu eni bolj prijetnih marketov. Uuuu tudi na cesti praktično ni trobljenja in dretja, kar ni značilno za ta del sveta in to poleg polti koze nakazuje, da so cisto drugi narod kot Azijci.

Ko se vračava z marketa, da najdeva bus se ustavi en avto in gospa in gospod ponudita, da naju zategneta nazaj. Sta naju videla hodit in sta se ustrašla za naju ????. Tko, da naju počas ratuje strah v tej državi pa ne zato, ker bi zgledalo strašno ampak, ker se vsi bojijo za naju????

V guesthousu pa sva naletela na Američana Dan-a. Študira PNG in njihove jezike in se trenutno specializira za enga v bližini Madanga. Tudi govori Pigin in je bil že večkrat tu. Sva mu malo povedala najne občutke pri razumevanju naroda in ga prosila za razlage. Vedno bolj razumeva, da nimajo identitete s PNG ampak s svojim klanom oziroma plemenom. Tako, da ko je nekdo izvoljen ne dela v dobro države, ampak poskrbi prvo zase nato za svojo družino potem svoj klan....itn. Zato nikoli noben ne zrihta cest, ker jih vedno delajo sam vsak do svoje vasi. Tudi očitno jim je bil šok, ko so videli kaj vse ima belec, oziroma zahodnjak ( ker baje jim je bilo neverjetno ko so vojaki ZDA (med njimi veliko temnopoltih) prišli z vsemi možnimi stvarmi). In občutek imajo, da je to vse njim namenjeno in da morajo to imet. Hkrati pa jim ne morejo dopovedat, da je treba se več let učit in/ali delat, da lahko imaš vse kar imajo zahodnjaki. Tipček nama je dal primer, da na vasi tako govorijo, kot da je belec razložil, da lokalec naj ne prodaja surovega kakava, ampak naj ga posadi se več kot ga ima sedaj in potem pazi nanj in ga lepo vzdržuje, nato naj ga pobere in posuši ter obdela in proda kakavov prah, itn... In tako bo obogatel. Domačin je tako delal 3 leta in ugotovil, da se vedno ni tako bogat kot belec in da bo to trajalo.... Zato je nehal to delat, ker misli, da mu belec ni vsega povedal in da ga nateguje... In potem je tudi jasno, da ker hočejo na hitro obogatet, takoj ko pride belec in reče, če lahko poseka njegov gozd, vidijo, da bodo brez dela na hitro velik zasluzili in takoj prodajo, pa se njim ni treba nič sekat in delat. Potem pa se pritožujejo, da je belec prišel in jih izkorišča??? Enako je bilo v rudnikih na Bougonville otokih. Lokalci niso delal, so samo prodal zemljo, delat so hodili z drugih koncev PNGja, potem pa je bila več let vojna in so se morali zahodnjaki umaknit, ker so lokalci premalo dobili za zemljo, pa se drugi iz drugih otokov so sluzili, ker so hodili tja delat. Potem pa se človek lahko vpraša a je res da jih je kdo nategnu? Al so sami kratkoročno razmišljali in so hoteli na enostaven način zasluzit denar, potem pa so videli, da denar prej al slej porabiš hkrati pa ostaneš z otokom z velikanskimi luknjami od rudnikov??? Če se highlanderjem ni nikoli dalo iti do obale in so živel 30.000 let v hribih praktično na isti stopnji razvoja (namreč na tem otoku naj bi bilo vidno, da so bili eni prvih na svetu, ki so načrtno se ukvarjali s poljedelstvom) ti da mislit, da se jim pač ne da. Ko so videli kaj je zahodnjak se naučil in naredil v zadnjih par tisoč letih pa bi to radi imeli v enem dnevu, brez napora. Hm, malo naju spominja na Afriko, kjer je veliko EU, Avstralija in US NGOjev, ki pač v zameno, da lahko firme izčrpavajo državo, ti gradijo naselja, sole, bolnice. In ker se ljudje tukaj počutijo da morajo itak vse imeti, tudi pričakujejo, da jim bo zahod to dal, ker imajo tam vsi denar. MAH...

Pustimo politiko. Popoldne v soboto nama na tej vročini zapaše pirček in greva v set v mesto. Prešetava že pol mesta in vse je bilo zaprto, ko se en lokalc (rahlo nasekan) zaleti v Barby, kot da bi hotel potegnit ruzak ali pa se samo dotaknit njenih jošk. Kakorkoli naju je malo vrglo iz tira in sva pospešila proti naslednji trgovini. Priteče en prijazen možakar za nama, da naj bova previdna, da je slišal kako so se eni pogovarjali o tem kako nama bodo iztrgali ruzak. WTF!! Mogoče imajo pa prav, da naju tako strašijo. Hodil je z nama se čez pol mesta in se celo trudil najti nama pivo...ojoj. Torej oba ekstrema sta v tej državi.

Popoldne vsa se še zmenila za potapljanje naslednji dan in sla v resort na svinjsko drago pivo...jebat ga. Pivo je v trgovini 5 kina, kar je cca 1,2 EUR, v resortu je bil 10, kar je ...aja množit verjetno znate :)), pa to je malo pivo...pač nase cene in prav nič azijske.

Zelo sva se že veselila potapljanja, ker je kao eno najboljših na svetu in računala sva na kako potopljeno letalo. Po enoletnem premoru sva bila na prvem potopu kot vedno malo nervozna in nerodna, pa se z novo kamero sva se spoznavala. Naredila sva nekaj prav norih posnetkov. Drugi potop smo sli pa na potopljeno ameriško letalo, ki so ga v drugi svetovni sklatili Japonci. Noro je ohranjeno in nas vodic se je kar usedel v cockpit. Ribic pa le ni toliko kot sva pričakovala, nič morskih psov al kaj drugega večjega...so bili pa najini Nemoti:)). Aja no vidla sva pa ogromno morsko kačo in se spet malo pokakala v hlače:)). Popoldne sva čilirala in planirala pot do Bogie naslednji dan