Pot Vanimo-Wewak

Naslednje jutro pa vožnja s čolnom circa 4 ure za 150 kina do Aitape. Noro lepa obala, idilične peščene plaže z ribiškimi vasicami. Tokrat sva se namazala s kremo in se dobro ker tokrat čoln ni imel nič strehe tako da sva bila celo pot na soncu. UUUUU prvič v življenju sva videla "letečo ribo"!!! Dejansko pride iz vode in leti 10 cm nad morjem in to kar nekaj 10 metrov????

V Aitape smo imeli idejo, da takoj skočimo na PMV do Wewaka, kake 4-5 ur vožnje zato smo najprej zavili v trgovino in nato v iskanje prevoza. Itak da so se na nas štiri belokožce takoj nalimali eni lokalci, ki so se tri ure trudili "pomagati" najti PMV ki bi peljal do Wewaka. Hkrati so hoteli najprej denar v naprej, potem so zaceli govorit že da ta dan ne gre več noben in da nam lahko pomagajo najti za spat, da pa lahko najamemo vozilo za 800 kina (drugače naj bi bila vožnja na enega 70 kina s PMV). Aja vmes je en se malo pojambral, kako brezposelni nič ne dobijo od države in probal Simchyju prodat malo lokalne travce ;-). Malo smo se obotavljali, pa je prišel zraven en očitno izobražen ata in nam pomagal, tako da je našel enega, ki je bil pripravljen nas peljat. Res da smo mu na koncu vseeno morali plačati 800, a ker smo bili 4rje se nam je zdelo se sprejemljivo...samo da se premaknemo po 3eh urah čakanja in presedanja.

Pa pejmo...ojoj!! Pise  v Loneliju da je "rough ride" in da prečkaš nekaj rek, ampak da je tako hudo!! Prečkali smo ziher 20 rek, od tega kakih 5 nevarnih. Problem je, ker zgodaj popoldne v hribih vedno dežuje je se vse zlije v reke, ki za par ur zelo narastejo, kar pomeni, da jih je nemogoče prečkati. Mi smo bili ravno na poti in smo lovili pravi trenutek, da jih prečkamo. Pri eni reki pa smo se kar prestrašili. Pred nami par minut je en džip reka prevrnila in odplavila par metrov, tako da ko smo pogledali nazaj, je bil avto v reki na strehi se vedno s prižganimi lučmi. Hvala bogu smo mi odnesli celi brez poškodb...no nekje na poti je našemu sel en amortizer, ampak te stare Toyote so neuničljive!!!
Nekaj preckanj rek:

V Wewak smo prispeli zelo pozno zvečer in voznik nas je najprej hotel odložit v enem hostlu v centru. Imel je ograjo visoko 3 metre z bodečo žico in paznikom zunaj. Ni nam deloval varen predel theee in sva midva rekla da naj nas pelje v en cerkven hostel, ki je v Loneliju. No pač smo se peljali se kakih 20 minut na vrh hriba iz mesta...nama je bilo že jasno da se bova našetala naslednji dan. Upravnika smo zmotili med večerjo tako, da je bil tečen, ko muha na drek. Hvala bogu pa da je imel prostor. Sledila je samo se večerja in spanje...aja kulinaričnih presežkov pa ni v tej državi. Simi žul že par dni riž pa tuno:)). Naslednji dan sva spala do 11ih, gladko!! Sele ko sva se zbudila nama je postalo jasno, da je sobota in vprašanje do kdaj so letalske agencije, market, trgovina sploh odprti. V stari jugi je bilo ob 12ih ob sobotah konec do ponedeljka:)).

Na srečo sta bila Američana zmenjena z njunim vodičem, ki ju bo peljal v Sepik. Model je obrnil telefon in čez pol ure nas je prišel en Američan, ki živi v PNG že 17 let, iskat s kombijem. Noro samo prave ljudi moraš poznat. Peljal nas je do mesta, da smo se ujeli market, pa Američana v en drug hostel. Slovo je bilo boleče kot vedno :)).

Nama je nato razložil kako naj kar prek neta kupiva letalske karte in naj ne hodiva na letališče, ker ni nobenega tam... Itak sobota ob 2eh popoldne. Kupila sva lokalno kartico za internet, SIM, ki nama jo je pomagal vklopit. Vsa vesela, greva nazaj v hostel, da zdaj bova pa konektana v svet in bova lahko mal mejle pogledala pa kupila karte za naprej. Aha?? Nič ni uizi v tej državi. SIM je normalna in ne micro SIM...ja a res al kaj?? Simi je že videl kako bo naštudiral in jo obrezal, samo najprej je hotel preverit na net a bi to sploh delala...hm..net?? Pol pa Barby vseen gre do tečnega modela vprašat, če ima mogoče tipček wifi. Un začne najprej jamrat, da je noro zakompliciran...kaj?? Barby ga prepriča, da nama je vseeno, da pač nujno rabiva net in da sva pač s SIM zajeb. Končno!! Blo je cist simple. Uspela sva počekirat meile in pa kupit karte za Mt Hagen. Tipčku rečeva da mava karte, da sva jih kupla prek neta in da jutri greva...je bil kar malo šokiran, da nama je kaj uspelo. Pa naštudirala sva, da se da SIM obrezat in da celo dela v naših aparatih. Da pa vse spet ni tako enostavno, sva ugotovila, da synka gmail, službenih mailov pa ne? In ene internet strani odpre enih pa ne???? Tko da ko sva se priklopila so najni aparati na hitro porabil 50 MB, midva pa nisva mela skoraj nič od tega;-)).

Vstala sva zgodaj, saj naju je čakalo kako uro in pol šetanja do letališča. Vsi so naju namreč prestrašili, da nič ne bo busov v nedeljo. No šetava res kake pol ure, pa je vseeno slo mimo nekaj busov, samo sva itak bla stokrat prezgodnja, tak da sva pač šetala in pozdravljala folk. Letališče:)) jah bog pomagaj, brez kakršnekoli pametne varnosti in pregleda prtljage, folk kar seta po terminalu. Sva se kar prestrašila kako jim je ratal najin nakup kart en dan prej zvečer spravit v njihov sistem čez noč...pa je blo vse ok:))