Makasar je
presenetljivo lepo mesto za Azijo in glede na to da je 1,6 milijonsko mesto je
kar ok. Počutiš se varno, wifi večinoma dela, trgovine imajo vse itn...
Za par
dni dopusta sva izbrala Tana toraja regijo. Tam naj bi imeli zanimive svoje običaje
glede pogrebov. Te naj bi bili ponavadi dvakrat. Ko en umre, potem pa ta pravi
ko družina zbere dovolj denarja. Le ta traja 4 dni in vključuje veliko volov, prašičev
in petelinov....
Pojavil pa
se nama je spet en problem. Barby se že na poti tja ni počutila najbolje,... Vročina,
mrzlica in vrtenje, malo slabosti in težko dihanje. Ker se ji je to že pojavilo
v PNGju in je takrat odspala en dan, sva mislila da je repriza in da je v
povezavi s soncem. No po 3 dneh nespremenjenega stanja in po pojavu lis ter
pikic po telesu pa sva malo za paničarila. Premikat se nisva ravno mogla, zato
sva sla do doktorja. Bala sva se da je kaka malarija?!?! Doktor je rekel, da je
skoraj 100 %ziher da ni malarija, ker ni sezone... Sam da ni ziher ker sva bila
v pngju in ne ve a je tam? No njemu se je zdelo da je kaka reakcija na, žuželke
(pike) ali hrano... Zato ji je dal eno injekcijo in rekel naj odspi kak dan ali
dva in če ne bo bolje da se oglasi, se bolje pa da gre kar v Makassar v
bolnico, če se bo počutila ok za potovat (je le 8 ur neevropske ceste do
Makassarja ;-))). AJA, zamudila sva najn, let domov. Očitno je to božja volja, če
nama je ratal iz PNG pobegnit, preden so zaprli ambasado, pol pa tole!!! Ker
nimava zavarovanja odpovedi sva dan prej klicala na garudo, da so uredili, da
naju ne bo. Upava, da nama ne bodo veliko zaračunal, ker bova prestavila let
?!?!?
Po 2 dneh
je bila bolje (ni se ji več vrtelo in pike so malo zginile) zato sva sla hitro
v lov za busom. ITAK da so ravno dopusti v Indoneziji (pa se zaključek
ramadana, pa še Evropejci so na dopustu!!!!!!!). Busi vsi full se naslednja dva
dneva (ta dopust pa naju malo zajeb.....).... Kot bi revizorji rekli "what
could go wrong";-))).... No sva mela srečo in sva dobila en avto, ki je
sel v makasar po ljudi in je naju spotoma zategnil....
V makasarju
sva skočila do bolnice po se eno injekcijo in se spočila... Pol pa karte rihtar
na Garudo. Problem je bil itak da sva kupla karte pri Quatarju in Garuda ne
more sama kart spreminjat ker je podizvajalec.... No po celodnevnem urejanju so
nama zrihtali nov let za celotni fee cca 200 EUR ;-))). Se vedno bolje kot da
bi čist nove karte kupila... Sva na netu gledala in bi dala za nove karte za dva
dni naprej kar 7.700 EUR?????? Tko da se je kar uredilo srečno, sam par dni sva
mogla v makassarju preždet, ker so notranji leti kar zabukirani, ker imajo
lokalci frej. Pa, da nisva preveč plačala so nam itak dal lete z velikimi
layoverji tko da sva preživela veliko časa na letališčih.
Ta Sulavesi
nama ni bil letos namenjen, tko da ga bova mogla ponoviti.
Naslednji
dan pa na avion do Vanima, ker po isti poti nazaj pa ne in se to, da letalo
pride malenkost dražje, razlika v potovanju pa je 1 ura napram 9 ur. Prideva v
Vanimo in hitiva na indonezijsko ambasado, da ujameva odpiralni čas. Bil je
petek, tako da naju je malo skrbelo, če delajo res do 16ih tako kot piše v
Loneliju, priletela sva namreč ob 15ih. Super ambasada je se odprta. Stopiva
notri in doživiva sok!!!
Naslednji teden je nek muslimanski praznik in bodo
imeli zaprto cel teden (to pa zato ker je novoizvoljeni predsednik v zahvalo
podaril cel teden dopusta ?!?!?!) poleg tega pa na veliko napis, da prošnje za
viso, ki so oddane v petek popoldne, se izdajo v ponedeljek. Kaj takega pa se
ne, kaj gre lahko se narobe? Midva imava čez en teden let domov, faaaakkk!! Sprašujeva
uradnika če se da kaj uredit prej, da pač nisva vedla, da bodo zaprli za en
teden in da morava domov čez en teden...itd. Pravi tip, da ne more nič
obljubit, da mora govorit s konzulom. In midva ja super poklici ga, on pa ja ga
ni tu, je na meji. Barby hodi gor in dol ter se drži za glavo :))) malo najina
igra, pa ne veva ali pali ali ne. Tipu sva se zasmilila in je rekel, da je
najbolje, da kar tam počakava na konzula in mogoče se bo dalo kaj uredit. Midva
se ukempirava in čakava. Pride na ambasado en Američan...noro posrečen in itak
nek adrenalin freek. Z jadrnico circa 12 metrov zeli obpluti svet in med tem
posneti dokumentarce kako on izvaja zadeve, ki jih se nihče ni. Na primer v PNG
sta s kolegom s kajaki se želela spustiti po celi reki Sepik. Po dveh
incidentih, ko bi njegov kolega skoraj umrl, ker je padel s kajakom ne vem kok
metrov globoko v neko jamo, sta odnehala od poskusa. Vmes pa so jim v zalivu vdrli v jadrnico in pobrali za 10k USD robe. No pač kake 3 ure smo
skupaj sedeli na ambasadi in si pripovedovali različne anekdote. Čakanje je
bilo vseeno mučno za popizdit ker se nama ni sanjalo, kako se bo iztekla
situacija. Bil je že mrak in skrbelo naju je že tudi glede šetanja okoli in do
najinega hostla. Isto je skrbelo modela na ambasadi, zato je rekel naj se
vrnemo naslednji dan ob 9ih zjutraj in da bomo vse uredili. Nisva bila cisto
ziher a bo res zrihtal viso v soboto, ampak saj kaj drugega nama ni preostalo. V
temi sva pohitela do najinega hostla. Po poti sva slišala mularijo, ki se je
drla za nama: "White face got scared in the night? Your white belly is
getting hungry." Kaj naj rečeva,
malo naju je bilo pa vseeno strah. Prideva varno do hostla, a lej ga vraga, ni
sob:)). Kaj zdaj? Sva kar prosila, če lahko v dnevnem prostoru spiva na tleh al
pa na kavču, ampak da ponoči res ne bi hodila okrog. So najprej rekli s težkim
srcem oziroma nekako prestrašeni, da lahko, potem pa je model vseeno poklical
Simchija na pogovor. Nama je ponudil sosednjo utico, kjer imajo pisarno, da
lahko tam prenočiva, spiva na tleh, ampak da se vsaj lahko zakleneva. Očitno
jih je bilo strah, da bi naju kdo v hostlu okradel in so hoteli, da sva pod ključem:)).
Veselo sva sprejela. Bila sva pa tudi že pošteno lačna in sva si hotela skuhati
končno malo riža. Hm...model prtegne: "Out of gas". Ja dej no, a se
to??? Nisva mela nič drugega razenj se dve konzervi tune. Pol pa modeli
zakurijo pred hišo ogenj in nama rečejo, da lahko tam skuhava:)). Riž je uspel
in sita sva se ulegla na trda tla...mega, samo da bo visa naslednji dan.
V skrbeh
sva se zbudila že ob 7ih in se hitro umila, spila kavo, itd. in odhitela do
ambasade. Bila sva itak prezgodnja, tako da je konzul se spal in spet sva se
malo načakala. Model vseeno pride nekaj do 9ih in nama prinese potne liste.
Neverjetno prijazen tip, ki se nama je opravičeval, da sva se toliko načakala...uf,
ko bi on vedel, da sva originalno planirala, da bova v Vanimu šele sredi
naslednjega tedna in da potem bi bila pa res fucked up. Na srečo sva prej prišla
v Wewak in prej dobila letalo in tako bila prej v Vanimu. Sreča za popiz...in
se dodatno, meja na kopnem je spet odprta. Brez kakršnegakoli problema sva prišla
do meje, čez mejo in do Sentani, mesto pri Jayapuri, kjer je letališče. Vse
mega dokler nisva prišla v Sentani. Prvi, drugi, tretji, petnajsti hotel...vse
FULL. Kaj pa je to zdaj? Z velikimi ruzaki sva hodila od hotela do hotela ziher
5 ur in na koncu našla končno eno sobico malo ven iz mesta. Zakaj vse full?
Sploh ne zaradi teh muslimanskih praznikov, ampak ker je ravno za vikend priletel
en krščanski pastor iz US v Sentani mal predavat in je tona PNGjevcev prišla
sem. Si je pa tip izbral pravi vikend, točno takrat ko se končuje Ramandan. Kar
malo preveč očitno naklučje. No vseeno bila sva nadvse srečna, da sva v
Indoneziji, v civilizaciji.
Zdaj sva
lahko sploh začela planirat najin zadnji teden dopusta. Kam bi se sla? Padla je
ideja, da greva na Sulavesi se za en teden, ker imava itak let čez Makasar in
bi pač en notranji let pozabila in cim prej zrihtala let do Makasarja. Namreč
okrog Jayapure, če se ne gre v highlands, ni kaj veliko za videt. Za vse izven
tega in se dveh večjih mest pa itak rabiš dovoljenje policije. No to se nama ni
slo in sva imela zeljo se malo na plažo. Greva naslednji dan do letališča, kaj
se bi dalo zmenit. Itak noben ne govori angleško, tako da smo več ali manj
mahali pa risali, ampak misliva, da smo se razumeli, da se bova pač na najin
let domov čekirala v Makasarju in ne v Jayapuri in da bova pač letela predčasno
v Makasar. Pa da vidimo se to:)).
Off the
beaten track!!!! Tokrat pa cisto za res. Kjerkoli sva potovala se v tako
oddaljene in neobljudene dele nikjer pa nisva bila tako v pristno turistično
neobljudenem delu. Pot do Bogie je bila cisto enostavna. Točno 100 metrov od najinega
guesthousa se zbirajo jutranji busi, ki so prišli iz Bogie. Gremo povprašat s pomočjo
Dan-a (ker govori pinjin). Vsi busi gredo tam nekje med 12 in 14 uro nazaj v Bogio.
Pač naj prideva ob cca 11:30 in greva s prvim polnim busom. Opraviva se malo
nakupov ( riž, konzerve tune in instant noodlov, ter malo sadja in zelenjave),
ker je Bogia majhna vas in nikoli ne ves kaj lahko dobiš. Tokrat se je bus
nafilal zelo hitro in smo bili ob 11:30 že na poti. Cesta je bila za PNG
standarde zelo dobra, nič hribov, večinoma asfaltirana. Nas je pa zopet ujel
hud naliv in smo se mogli ustavit, da je možakar prtljago na strehi pokril pred
nalivom, kar pa ni ravno pomagalo najinima ruzakoma;-). Pa se sredi naliva smo
prispeli na cilj, kjer je zopet moral odkriti vso prtljago. Tko da je bilo vse premočeno,
a za naju ki sva zverzirana to ni bil tak problem. Zato pa imaš vse v ruzakih ločeno
z vrečkami;-))). Ta nama je dal kao luksuzno sobo za ceno običajne kar pomeni
50%off.
Počakat bo pa potrebno se kako uro, da ata zažene agregat, ker drugače
ni elektrike. Tako se bodo stvari v sobi na ventilatorju sušile vsaj par urc
preden ga ugasne. No ko se je dež pomiril smo skočili do centra ( dve hiši in
stojnice) po par pirčkov. Dve trgovinici v vasi sta obe v lasti Kitajcev?!?!?!.
Sva ugotovila, da bova kmalu razvila hud rešpekt do Kitajcev, ki pridejo sem
bogu za hrbtom (cist zares) in postavijo edine trgovine v radiju več 10 km,
zaposlijo lokalce da delajo, oni pa samo nadzirajo ali kdo krade. Lokalcem se
pa nič ne da. Recimo ko smo se vrnili z atatom do guesthousa in odprli pirček,
pa zvila sva mu en čikec, je ugotovil, da so prišli eni Japonci ki so bili
najavljeni in da pričakujejo večerjo in zajtrk, itn.... On pa: "pa kaj jim
je, nič niso naročil, da moramo kuhat. Naj si grejo po nudle v trgovino in si
skuhajo, tako kot bosta vidva???" -
pa hkrati pomigne proti čiku in pirčku, kot da ga zdaj motijo Japonci in da jih
gre prepričat, da nej poskrbijo zase sami. No, To so bili pa eni starejši
Japonci, v spremstvu vodica in dveh policajev in uradnika. Namreč za razliko od
Avstralcev in Američanov, Japonci niso se vseh svojih umrlih vojakov po drugi
svetovni vojni odpeljali domov. No ti Japonci pa so prišli iskati kosti, da jih
odpeljejo v domovino. Seveda je to druga klientela in mu Barby takoj reče:
"Ne, pejdi ti po mal riža in nekaj nudlov ter tune, skuhaj in jim na
veliko zaračunaj ;-))), bodi malo Evropejec;-)))" in ata reče: "u ja,
tako bom naredil;-))". Med pripravo večerje sva ženi dala malo Wasabija,
da ga da Japoncem. Ampak fora ni uspela, ker ga sploh niso šmirglali. En Japonec
je celo povohal kaj je to in pustil. Očitno niso pričakovali japonskega hrena
tu v PNGju.
Zjutraj
morava se naprej 20 km v divjino, da prideva do Hansa bay-a, kjer se cesta
dejansko zaključi in kamor čolni iz Sepika dostavljajo buai (betel nut). Namreč
edino na ta način lahko prideš po zemlji proti zahodu v Sepik (recimo do
Angorama), kjer pa se relativno enostavno pride do Wewaka. Torej ponoči
pripeljejo buai, raztovorijo, ti pa se ustuliš na čoln za nazaj grede ob 6 ali
7 zjutraj. Problem je dobiti prevoz do zaliva ob 5 ali 6 zjutraj. Zato nama je
ata predlagal da obiščemo kolega, ki ponavadi vozi do Madanga in ga vprašamo če
bi zjutraj peljal do zaliva pa lahko tam se malo robe naloži;-)). Ker se ni prišel
iz Madanga se vse zmenimo z njegovo ženo za zjutraj ob 5:30. Zato sva sla kar
spat, da vstaneva ob 4:30 se zrihtava in greva na cesto.
Zjutraj vse
ok, vstaneva, temno kot v jami. Ker ni elektrike in ker sonce vzide ob 6:30, je
cista tema tu v džungli. Se prištimava in greva na cesto sedet. Prvo sva morala
nekoga najti, da nama odpre ograjo;-)))) tudi tu majo visoke ograje pa pod ključem?!?!.
Do vzhoda
se nič presenetljivega ni zgodilo, nato pride ata in pravi, da sva zvečer že
spala in da tisti kolega ni prišel se iz Madanga?!?!?! Hm, torej nimava prevoza
in v tem trenutku se čolni že vračajo v Sepik, torej danes ne bo nič. Kaj pa
jutri in pojutrišnjem. Dojela sva, da sredin avion od Wewaka do Vanima ne bova
ujela. Ata reče, da lahko mal čakamo, da bo sel kdo mimo;-)). Treba je naredit
nov plan. Odločiva se, da greva nazaj v guesthous na kofe, pa zajtrk, pol bova
pa pač se sprehodila do zaliva in če kdo pride mimo naju pobere če ne bova pa pač
4-5 ur hodila s polno bojno opremo, sej itak nimava kaj drugega počet;-). V
zalivu, bova vaščane vprašala če kje lahko prespiva in naslednje jutro bova
cisto pri čolnih ;-)).
Šetava vsa
natovorjena dobro uro in pride mimo busek, ki je peljal nekaj mam do zabačene
vasice. Naju pobere in vpraša kaj delava na tem koncu sveta in kam sva
namenjena. Do čolnov za Angoram. Hm, pravi da naju zategne samo mamce mora
najprej peljat do njihove vasice. Superca. Pridemo do naslednje vasi kjer naju je
odložil za pol ure in rekel naj počakava, da se vrne po naju. Med čakanjem sva
z "duck tapeom" popravljala ruzake, ker so že rahlo dotrajani in se
nama trgajo na vseh koncih. Cela vas naju je prišla pozdravit in kar ni jim
bilo jasno kaj delava tam. Počutila sva se kot na koncu sveta, tam kjer so vsi
pozabili na te ljudi. Po eni strani edinstven občutek. Model je res prišel
nazaj po naju, saj se mu je že svetlikalo v očeh, da bo ta dan malo več
zasluzil:)). Pot do čolnov je bila pa malo stresna. Po poti je tipson razlagal
Simchiju, da tu švercajo orožje in drogo ter da so pogosta posilstva in ropi.
Ne veva kako resno naj to vzameva saj nisva imela res slabe izkušnje, pa ne da
bi jo hotela. Barby je samo molila, da se bo dan dobro končal. Pridemo do
vasice od kjer štartajo čolni za Angoram. To se nama je itak zdela edina varianta.
Ker je čolnom zmanjkalo goriva in niso pričakovali da jim pripeljejo iz mesta
se kak dan ali dva, so nama rekli mogoče čez 2 dni. WTF!!! Sva bila že malo
obupana, ko Simchi sliši, da omenjajo Wewak in takoj reče, ja to bi bilo se boljše,
da greva direktno do Wewaka. Aha, ja pol pa se malo naprej preverite čolne kako
grejo nazaj. Po nadaljnji pol urni vožnji pridemo do nekih čolnol. Samo moški z
rdečimi zobmi, ki raztovarjajo svoje čolne polne "betle nuta". Glede
na zgodbice od voznika buska je bilo Barby na smrt strah. Vreme je bilo sicer
super, tako da bi se upal na čoln, samo da uideva iz tega konca. Pride zraven
en model s svetlo belimi zobmi:)) in pravi, da gre on ravno nazaj v svojo
vasico blizu Wewaka in da greva lahko z njim za 300 kin. GREMO:)) ITAK!! Pol pa
reče se, da traja dobre 3 ure in sva bila že cisto nasmejana. Kako se je dan
obrnil...neverjetno. In res čez kake pol urce smo že imeli veter v laseh. Tipčki
v zalivu so spet Simchija posiljevali z zvečenjem betel nuta v zameno za najine
zvite čikce;)) ampak nič hujšega.
Vožnja s čolnom
je bila v bistvu zelo prijetna, model je namreč upočasnil vsakič, ko nama je
hotel kaj pokazat in nama ponudil čik. Pot nas je med drugim peljala mimo
izliva Sepika v morje, kjer je očitna razlika v barvi morja, modro in rjavo od
reke.
V njegovi
vasi smo pobrali se nekaj bencina, da naju je lahko zategnil do mesta in se
peljali mimo velike malezijske operacije sekanja dreves. Ne preveč lep pogled.
V bistvu so ljudje predvsem jezni na Malezijo, Kitajsko in Korejo, češ da jim
ne povrnejo dovolj za posekana drevesa. Problem midva vidiva tudi v tem da
lokalno ne znajo nič sami naresti. Vso masinerijo in delavce morajo tuje
korporacije pripeljati s sabo in PNGjevci dejansko prodaji samo kos zemlje za
posekat...itak da zaslužek ni bog ve kaj. Glede na videno lenobo teh ljudi pa
se dolgo ne bodo napredovali.
Prideva
hvala bogu do Wewaka in direktno pičiva do najinega starega znanca v hostel.
Super sreča, da se je ravno sprostila najina soba od prejšnjič...z imenom Lily.
Sej ne morš verjet. Bila sva neizmerno srečna, da sva bila na varnem in v celem
kosu in da se je dan super mega končal. Skuhala sva si tipično večerjo, riž,
tuna in zelje in se zvalila v postelje.
Naslednji
dan sva se pol dneva namučila, da sva nekako usposobila sim kartico in uspela
celo bukirati let iz Wewaka do Vanima čez dva dneva. No preostalo polovico
dneva pa sva bila po štacunah in marketih, da sva za nekaj dni nabavila hrane.
Imela vsa se en dan v mestu, tako da sva sla pač malo na sprehod z idejo da se
sprehodiva po plazi in potencialno vrževa v vodo. Spet se nama je zgodilo, da
naju je na pol poti ustavilo 5 domačinov, z vprašanjem kam pa kam in kaj delava
tu, ker je nevarno. KAJ??? Spet nevarno??Pa zakaj, saj sva sredi belega dneva
in nisva nekje bogu za nogu ampak sedi mesta. Ja tokrat je bil razlog, da je ta
del pač kot nek slump in da so pogosti napadi in ropi. Ojoj, pa po dej državi
res ne moreš normalno šetat okrog. No v glavnem en lokalc, ki je bil slučajno
celo policaj, naju je del poti pospremil, tako da sva prišla do varnega dela.
V centru
sva sla malo na lokalni market po nekaj sadja in zelenjave ter arašide. Ja arašidi
so pa neverjetno okusni in to milijon različnih vrst. Vsaj nekaj:)). Po tem sva
se ustavila se v nekem "clubu" od Avstralca, da sva v miru spila ne pirček
in nato nazaj v hostel, kjer sva zabila popoldne v miru igranja kart. No spet izkušnja
s kitajsko robo. Karte sva kupila v PNG, ki so narejene na Kitajskem. Po circa
treh urah kartanja so bile že prilično sjeb.... Res se potrudijo, da naredijo škart
robo. Verjetni iščejo po svetu kje je kaj najslabše narejeno in potem se kaj v
proizvodnem procesu odvzamejo in naredijo super zanič robo. Tudi lokalci se pritožujejo,
da kako vsake 2 tedna kupujejo nove svetilke:)), samo to je pač edina roba, ki
je na voljo.
Zjutraj sva
vstala in se čimprej odpravila do postaje, saj sva hotela iti proti Madangu na
obali, do kam pa je 5 ur vožnje. Računala sva, da če se spraviva ob 10ih na
bus, bi morala biti ob 15ih v Madangu, kar je ravno prav, da greva do marketa
in v trgovino. Zanimivo je, kot sva že omenila, da tu ni prav nobenih
restavracij. So t.i. KAI bari, kjer imajo neko verzijo hitre hrane/menze. Le ti
pa so odprti le čez dan. Problem pa je kot že omenjeno tudi vikend. Ker je bil
petek bi rabila malo več kupiti oziroma v soboto dopoldne (sva se bala da spet
zaspiva;-)), sobota popoldne je priprava na gospodov dan, nedelja pa je
gospodov dan. Vsaj to je misijonarjem uspelo: jih prepričati, da se v nedeljo
ne dela;-)))). To pa ni bilo težko, kajti opazila sva, da so kar leni in
počasni, posedanje cele dneve pa je njihov nacionalni šport.
No pri
načrtovanju poti sva se zopet malo uštela. Midva sva bila ob 10:05 na busu za
Madang, a kot ponavadi je naredil 16 krogov po postaji in se 3 kroge po Goroki,
da napolni bus do zadnjega kotička. Ob cca 10:45 je standardno zapeljal na
bencinsko nato pa se en krogec, če mogoče se koga najde. Malo čez 11 smo se
odpravili iz mesta in ja kot vedno se ustavi pri prodajalcih, da vsi na busu
nakupijo hrano za na pot;-)))))). Sva računala, da bo to se vedno ok, ker sva
mela malo lufta in bomo najkasneje ob 17ih za zihr v Madangu, ko je se dan. Pot
je bila sicer zanimiva prve 4 ure, lepa narava, hribčki, potem ob ene15 ih ko
sva na GPS ugotovila da smo na ene pol poti sva pa ratala mal živčna. No Barby
malo bolj kot Simchy in jo je miril, da nima kaj naredit.... Bosta prišla ko
bosta prišla;-)) in jo z nepoznavanjem geografske strukture otoka prepričal, da
je drug del poti ko se spustita iz 2000 metrov samo po ravnini in bosta en,
dva, tri na destinaciji. Hm po 50 km ravnine med EU plantažami palmovega olja
je cesta kot se spodobi za PNG, postala luknjasta, kar je pomenilo povprečno
hitrost cca 20 km na uro;-((( in povrhu vsega je bilo potrebno iti se čez ene
dzunglaste hribe, se dvigniti nazaj na 500 metrov nadmorske in spet dol na 0.
Da pa bo pot res zanimiva, se je uscalo kot iz škafa in deževalo vsaj eno uro
in to na delu poti ki ni ASFALTIRANA!!!! Pot je taka, da smo srečal nasproti
vozeče, ko je moral en kamion vlečt bus v hrib!!! Mi smo se pa s polnim busom
spustil po drsalnici navzdol. Ker je bila ura že skoraj 18:00 je Simchy zgubil
vso kredibilnost pri prepričevanju Barby da bova pred mrakom v Madangu. A
takrat je njej postalo vseeno, samo da prideva isti dan do Madanga živa. Pot je
bila rahlo podobna poti Aitape-Wewak, brez mostov na določenih delih in zaradi
obilnega deževja z malo več vode. Tokrat ni bilo tako zabavno. So pa prijazni
busarji. Voznik je očitno videl v Barbinih očeh zaskrbljenost in jo je enkrat,
ko smo stali vprašal v kateri guesthouse greva. Tako je v bistvu naju pomiril,
da ne bova ponoči hodila po neznanem mestu. Namreč vse potnike je razvozil
točno do vrat!!!!!! Sva se lepo zahvalila "good driving";-)).
Jutro v
Madangu. Očitno je kar luškano mestece, podobno Wewaku in Goroki. Vse je zelo
mirno, sicer polno ljudi, a vsi več ali manj samo posedajo in opazujejo
okolico. Sva se spravila na market in v trgovino nakupiti robe za par dni. Kaj
je zanimivo s temi marketi v PNG. Usrani so tko nekak kot Indija (seveda brez prostosprehajočih
krav), ponavadi so sred blata (ki je nekoč bil travnik) ampak z lepo urejenimi
prostorčki, kjer je s kamni označen prostor za blago in potke za hoditi vmes.
Kar pa je zelo ne azijsko pa je mirnost!!! Na tržnici je vse tiho, noben se ne
dere za tabo, vsi prodajalci sedijo na tleh, pred sabo imajo svoje produkte
lepo zložene (prav estetsko) in celo označene s ceno. Ti samo pobereš kar hočeš
in daš denar. Potem thank you in nasmeh. Nič dilanja, kreganja, neumornega
ponujanja... V bistvu eni bolj prijetnih marketov. Uuuu tudi na cesti praktično
ni trobljenja in dretja, kar ni značilno za ta del sveta in to poleg polti koze
nakazuje, da so cisto drugi narod kot Azijci.
Ko se
vračava z marketa, da najdeva bus se ustavi en avto in gospa in gospod
ponudita, da naju zategneta nazaj. Sta naju videla hodit in sta se ustrašla za
naju ????. Tko, da naju počas ratuje strah v tej državi pa ne zato, ker bi
zgledalo strašno ampak, ker se vsi bojijo za naju????
V
guesthousu pa sva naletela na Američana Dan-a. Študira PNG in njihove jezike in
se trenutno specializira za enga v bližini Madanga. Tudi govori Pigin in je bil
že večkrat tu. Sva mu malo povedala najne občutke pri razumevanju naroda in ga
prosila za razlage. Vedno bolj razumeva, da nimajo identitete s PNG ampak s
svojim klanom oziroma plemenom. Tako, da ko je nekdo izvoljen ne dela v dobro države,
ampak poskrbi prvo zase nato za svojo družino potem svoj klan....itn. Zato
nikoli noben ne zrihta cest, ker jih vedno delajo sam vsak do svoje vasi. Tudi
očitno jim je bil šok, ko so videli kaj vse ima belec, oziroma zahodnjak ( ker
baje jim je bilo neverjetno ko so vojaki ZDA (med njimi veliko temnopoltih)
prišli z vsemi možnimi stvarmi). In občutek imajo, da je to vse njim namenjeno
in da morajo to imet. Hkrati pa jim ne morejo dopovedat, da je treba se več let
učit in/ali delat, da lahko imaš vse kar imajo zahodnjaki. Tipček nama je dal
primer, da na vasi tako govorijo, kot da je belec razložil, da lokalec naj ne
prodaja surovega kakava, ampak naj ga posadi se več kot ga ima sedaj in potem
pazi nanj in ga lepo vzdržuje, nato naj ga pobere in posuši ter obdela in proda
kakavov prah, itn... In tako bo obogatel. Domačin je tako delal 3 leta in
ugotovil, da se vedno ni tako bogat kot belec in da bo to trajalo.... Zato je
nehal to delat, ker misli, da mu belec ni vsega povedal in da ga nateguje... In
potem je tudi jasno, da ker hočejo na hitro obogatet, takoj ko pride belec in
reče, če lahko poseka njegov gozd, vidijo, da bodo brez dela na hitro velik
zasluzili in takoj prodajo, pa se njim ni treba nič sekat in delat. Potem pa se
pritožujejo, da je belec prišel in jih izkorišča??? Enako je bilo v rudnikih na
Bougonville otokih. Lokalci niso delal, so samo prodal zemljo, delat so hodili
z drugih koncev PNGja, potem pa je bila več let vojna in so se morali
zahodnjaki umaknit, ker so lokalci premalo dobili za zemljo, pa se drugi iz
drugih otokov so sluzili, ker so hodili tja delat. Potem pa se človek lahko vpraša
a je res da jih je kdo nategnu? Al so sami kratkoročno razmišljali in so hoteli
na enostaven način zasluzit denar, potem pa so videli, da denar prej al slej porabiš
hkrati pa ostaneš z otokom z velikanskimi luknjami od rudnikov??? Če se
highlanderjem ni nikoli dalo iti do obale in so živel 30.000 let v hribih
praktično na isti stopnji razvoja (namreč na tem otoku naj bi bilo vidno, da so
bili eni prvih na svetu, ki so načrtno se ukvarjali s poljedelstvom) ti da
mislit, da se jim pač ne da. Ko so videli kaj je zahodnjak se naučil in naredil
v zadnjih par tisoč letih pa bi to radi imeli v enem dnevu, brez napora. Hm,
malo naju spominja na Afriko, kjer je veliko EU, Avstralija in US NGOjev, ki pač
v zameno, da lahko firme izčrpavajo državo, ti gradijo naselja, sole, bolnice.
In ker se ljudje tukaj počutijo da morajo itak vse imeti, tudi pričakujejo, da
jim bo zahod to dal, ker imajo tam vsi denar. MAH...
Pustimo
politiko. Popoldne v soboto nama na tej vročini zapaše pirček in greva v set v
mesto. Prešetava že pol mesta in vse je bilo zaprto, ko se en lokalc (rahlo
nasekan) zaleti v Barby, kot da bi hotel potegnit ruzak ali pa se samo dotaknit
njenih jošk. Kakorkoli naju je malo vrglo iz tira in sva pospešila proti
naslednji trgovini. Priteče en prijazen možakar za nama, da naj bova previdna,
da je slišal kako so se eni pogovarjali o tem kako nama bodo iztrgali ruzak.
WTF!! Mogoče imajo pa prav, da naju tako strašijo. Hodil je z nama se čez pol
mesta in se celo trudil najti nama pivo...ojoj. Torej oba ekstrema sta v tej državi.
Popoldne
vsa se še zmenila za potapljanje naslednji dan in sla v resort na svinjsko
drago pivo...jebat ga. Pivo je v trgovini 5 kina, kar je cca 1,2 EUR, v resortu
je bil 10, kar je ...aja množit verjetno znate :)), pa to je malo pivo...pač
nase cene in prav nič azijske.
Zelo sva se
že veselila potapljanja, ker je kao eno najboljših na svetu in računala sva na
kako potopljeno letalo. Po enoletnem premoru sva bila na prvem potopu kot vedno
malo nervozna in nerodna, pa se z novo kamero sva se spoznavala. Naredila sva
nekaj prav norih posnetkov. Drugi potop smo sli pa na potopljeno ameriško
letalo, ki so ga v drugi svetovni sklatili Japonci. Noro je ohranjeno in nas
vodic se je kar usedel v cockpit. Ribic pa le ni toliko kot sva pričakovala, nič
morskih psov al kaj drugega večjega...so bili pa najini Nemoti:)). Aja no vidla
sva pa ogromno morsko kačo in se spet malo pokakala v hlače:)). Popoldne sva čilirala
in planirala pot do Bogie naslednji dan
Priletiva v
Mt Hagen in prvi busek do mesta se nekako sprejmeva, pol pa ....WTF, WTF...ne
to je bil pa TOTALNI KULTURNI SOK.
Skoraj vsa vozila z rešetkami na oknih,
ograje metrske okrog bajt z bodečimi žicami, usrano, gneča...kot da bi bili
sredi vojnega središča. Nič nama ni bilo jasno. Sva se začela že spraševati,
kaj delava tu?? A niso to lepi highlands? No mesto samo res ne...ker vsi iz
vasi pridejo v mesto samo trgovat in nič drugega, je eno veliko usrano zbirališče.
Ker imajo pa razna plemena konstantno kake konflikte, prihaja do izgredov in
zato so vsi zaščiteni pred recimo kamenjem:)). Nastanila sva se spet v enem
cerkvenem hostlu, tokrat malo manj strogem, tako da so nama dovolili kaditi
celo znotraj ograje:)) in ni bilo treba na cesto...uf. Sprehodila sva se malo
po mestu in se nisva mogla načudit kako v razsulu je vse. Aja pa ker ni
zgodovinskih zgradb, ni arhitekturne zgodovine, so vse hiše zbita pločevina in
tako vse skupaj zgleda se huje. Pač celo mesto je v bistvu en velik market,
kjer se zbirajo ljudje iz različnih vasi in prodajajo svoje produkte in
kupujejo druge. Sva zavila v trgovino in to pa je zaloga. Ker tu pridelajo
večino zelenjave za celo državo, jo menjajo za druge dobrine in imajo praktično
vse. Je pa baje nacionalen šport pač iti v mesto in posedat cel dan in opazovati
okolje, ker v mestu pa dogaja. Tko da v vseh krajih vidiš domačine sedeti in
žvečiti beatel nut in kaditi lokalni tobak zvit v časopisni papir in gledati
kako gre življenje mimo.
Popoldne pa
sva si zaželela pirčka in sva se odpravila v nek klub belcev...jah jebat ga.
Naju v bistvu najprej niso notri spustil, ker nisva člana kluba, pa je potem
vseeno sefe prišel ven in naju toplo povabil naprej.
Tako se nama je ob šanku
priklopil en Avstralec in padli smo v zelo dolgo debato. Beseda je tekla o
državi PNG, o Avstraliji, politiki, fusbalu, itd. Tip je v PNG kot lobist /
projektant za črpanje plina in postavitev plinovoda. Pravi, da bi radi za
razliko od Indonezije dejansko dali denar lokalnemu ljudstvu/plemenu. Pa sva
rekla , da bo vseeno uničilo precej narave...pa smo raje zamenjali temo:((.
Povedal nama je marsikaj zanimivega, da recimo tu v višinah gojijo od manga,
banan, kafeta, čaja, do jagod, zelja, mandarin, itd. Vse kar posadijo raste.
Itak vulkanska zemlja in večna pomlad, s tem da dvakrat letno malo več dežuje.
Je pa opaziti vpliv globalnega segrevanja saj baje včasih naprimer mango ni
rasel v hribih, danes pa. Poskusila sva vse mogoče naslednji dan na tržnici in
res je vse vrhunskega okusa. Ker je bilo pozno nam je ponudil , da naju zapelje
do hostla...bilo je že mračno tako da itak :)). Je bilo pa neprijetno vstopit v
avto z rešetkami in se to odzadaj, kot da bi naju peljal na hladno :))
Na splošno
sva opazila, da imajo cisto svoj način življenja. V bistvu se vse dejansko
počasi odvija, vlečejo se počasi, da se jim ne veliko, za vse si vzamejo čas.
In pravijo "in PNG time" ;-).
Ker nama
Hagen ni bil preveč všeč, sva rekla, da greva do kraja Goroka. Baje naj bi bilo
bolj prijetno mestece in bolj varno. Sedaj sva že obupala, da bova našla tule
kak idiličen kraj, kot ga najdeš v drugih državah, kjer je pridih kolonializma,
zgodovine itn... Pač Highlands so bili odkriti 80 let nazaj in je vse
"moderno", no niti moderno, samo skupaj zbite pločevinaste hiške,
razrite ceste, ki jih je nek Avstralec 50 let nazaj zgradil, kasneje pa nihče
obnovil. Baje je pač vlada zelo neučinkovita in koruptivna in se zelo počasi
uredi infrastruktura. To sva opazila že večkrat, da so ceste, kjer sploh so,
zelo slabe, luknjaste in očitno napačno grajene, saj velika količina dežja
odnese celo cesto, ker pozabijo narediti odvodnjavanje.
Zjutraj greva na bus in ga takoj dobiva, samo
standardno, to pomeni, da je bus naredil se 7 krogov po mestu, da se nafila s
potniki do konca in cim je pripravljen za odhod, pobere denar za vožnjo, da
lahko bus natanka do konca, potem gre iz mesta in se ustavi, da vsi nakupijo
kaj hrane za pot, šele nato gre. To pomeni, da če najdeš skoraj poln bus ob 9ih
greš dejansko na pot ob 10ih ;-)).
Goroka je
bilo presenečenje (glede na najino ekstremno znižano pričakovanje). Mestece je
prav luškano, s širokimi ulicami in relativno kar lepo urejeno. Je
univerzitetno mesto. Tudi bolj varno se počutiš. Aja, povsod po državi pa sva
deležna zelo prijaznih pozdravov mimoidočih "good morning, good afternoon,
"You good?".... Pa velikokrat nama dajo kar roke, ko pozdravijo. Pač
belcev je zelo malo. Recimo po dveh tednih v državi sva v celoti srečala ali
videla 10 belcev (vključujoč misijonarje). Belih turistov sva videla 2 (una
Američana k sta z nama prečkala mejo in sla do Wewaka). Ostalih 8 pa je tako
ali drugače verskih (misijonarji, prevajalci biblije) ali NGO zaposleni ki
hočejo nekako pomagati državi. Tokrat sva sla res "off the beaten
track". Temu primerno slišiva tudi izraze, ko naju pešci vidijo na busu in
začnejo mahati "white skin" ali "white face";-)).
No Goroka
je kar prijazna, sva sla takoj na market in ker naju je ujel dež sva se
ustavila v beer shop. Alkohol spet prodajajo zelo prikrito. So posebne
trgovince za rešetkami. Vzameva dva pircka in ga začneva pit in nama gospa izza
ograje reče, naj prideva notri. In očitno ne smeš na ulici piti alkohola!!! No
sva pa opazila v "lokalu" da igrajo karte (damo) za denar. In to
vsaka igra 10 kin, kar je cca 2,5 EUR. Zraven se je usedla izobražena gospa
(medicinska sestra sedaj pa uči na univerzi) in nama malo razložila o lokalni
kuturi, koliko zasluzijo, kako igrajo karte itn...
Na poti
nazaj pa naju ogovori Samuel Lulu. To je lokalni vodic, ki je celo omenjen v
Lonely Planetu. No če bi ga iskala, ga nebi našla, ker je v knjigi samo njegova
telefonska pa baje je se ta narobe ;))). Za 350 kin sva se zmenila, da greva z
njim do vasi, da pokaze kako živijo ljudje. Nisva hotela spat na vasi, tako da
sva se zmenila samo za dnevno turo. In kot je običaj, sva mogla kupiti malo
piškotov za otroke, riž in sol za poglavarja vasi pa malo tune v konzervah. To
so stvari, ki jih tam nimajo, ker drugače imajo hrane v presežkih (sadje in
zelenjava).
Samuel naju
je peljal v vas kjer sva spoznala način življenja lokalcev. Je zelo preprosto,
imajo pa tudi neka svoja pravila. Recimo, če živiš višje ob reki ne smeš
opravljati potrebe v rekah, ker to vpliva na nižje ležeče v vasi. Zakon na vasi
pa je starešina vasi, ki je razsodnik v primerih prekrškov. On določi kazen in
če je ne plačaš te (baje) peljejo na policijo. Midva misliva, da uredijo kar
lokalno, samo nama tega niso hotel povedat. Razložili so nama malo kanibalizem.
Kot pričakovano to ni bil njihova redna prehrana, ampak so druge jedli bolj kot
ritualne obrede. Naprimer, ko je nekdo umrl, so v določenih vaseh otroci in
zenske jedli možgane umrlega (v 50tih letih so zahodnjaki ugotovili, da je to
imelo recimo posledice v pojavu smrtne bolezni, nekaj podobnega kot "nore
krave"). Drugi, so v času žalovanja odrezali dlani ali prste umrlega, jih
posušili in naredili ogrlico itn...
Drugače pa
je bilo zanimivo, koliko morajo prepešačiti in nosit vreče (recimo kave) do
prve bus postaje, da gredo lahko v mesto prodati kavo. In to počnejo bosi.
Hribi so kar neprehodni in se vedno ni cest. Samuel je potrdil, da hilanderji
niso pred 1930 videli belca in niti niso nikoli sli do obale, ker jim je bil
teren neprehoden in nevaren. V Goroki sva sla v muzej, kjer je zelo dobro
prikazana zgodovina pred belci, potem ko so prišli belci in tudi 2 svetovna
vojna. PNG je bilo glavno pacifiško bojišče.
Ko sva se
odpravljala nazaj in smo čakali bus, je bil zraven en lokalni fant (stiskali
smo se pod eno streho, ker je ravno začelo liti kot iz škafa) in se kar ni
mogel nagledat beline Simchyjevih rok ;-))))) Tako, da ga je kar držal za roko
in božal.... Nakar sva se spomnila, da je v bistvu roka od komolca navzdol za
nase standarde kar rjava in sva zavihala rokav ter pokazala res belo ramo
;-))))). To pa je bil smeh lokalcev;-)). Fantek nama je dal en zvit tobak v
časopisni papir, da sva prižgala (močno!!!!, sam ne veva a zaradi tobaka ali
časopisnega papirja).
Samuel nama
je pokazal kako se zveči beatel nut in kako se pravilno pljuva, seveda živo
rdeče. V bistvu zgrizeš nut in zraven gorčično palčko z belim praškom, ki naj
bi bil kot neka kreda. Vse skupaj peče in se zelo sliniš, pa usta imaš ob
dolgoročni uporabi cisto rdeča in razžrta - teatralno, ko jih gledaš in si
hkrati predstavljaš kanibalizem;-)))).
Se zadnji
večer v Goroki sva imela blizu hostla lokalce, ki so ga malo zingali. So nama
dali probati lokalno vino iz sadja, ki se imenuje paradižnikovo sadje in
ingverja. Okus je bolj kot da bi ti sel nek sadni sok v franže. Probala sva
tudi kavni liker, ki ni bog ve kaj. V zameno pa sva jim prinesla na pokušino
priprsnico, ki sva jo doma napolnila s 70% absintom. Takoj smo postali ta
najboljši prijatelji in skoraj vse so nama spili ;-)) in so rekli da menjajo za
svoje zvarke in če imava se kaj tega s sabo;-)).
Naslednje
jutro pa vožnja s čolnom circa 4 ure za 150 kina do Aitape. Noro lepa obala,
idilične peščene plaže z ribiškimi vasicami. Tokrat sva se namazala s kremo in
se dobro ker tokrat čoln ni imel nič strehe tako da sva bila celo pot na soncu.
UUUUU prvič v življenju sva videla "letečo ribo"!!! Dejansko pride iz
vode in leti 10 cm nad morjem in to kar nekaj 10 metrov????
V Aitape
smo imeli idejo, da takoj skočimo na PMV do Wewaka, kake 4-5 ur vožnje zato smo
najprej zavili v trgovino in nato v iskanje prevoza. Itak da so se na nas štiri
belokožce takoj nalimali eni lokalci, ki so se tri ure trudili
"pomagati" najti PMV ki bi peljal do Wewaka. Hkrati so hoteli najprej
denar v naprej, potem so zaceli govorit že da ta dan ne gre več noben in da nam
lahko pomagajo najti za spat, da pa lahko najamemo vozilo za 800 kina (drugače
naj bi bila vožnja na enega 70 kina s PMV). Aja vmes je en se malo pojambral,
kako brezposelni nič ne dobijo od države in probal Simchyju prodat malo lokalne
travce ;-). Malo smo se obotavljali, pa je prišel zraven en očitno izobražen
ata in nam pomagal, tako da je našel enega, ki je bil pripravljen nas peljat.
Res da smo mu na koncu vseeno morali plačati 800, a ker smo bili 4rje se nam je
zdelo se sprejemljivo...samo da se premaknemo po 3eh urah čakanja in
presedanja.
Pa
pejmo...ojoj!! Pise v Loneliju da je
"rough ride" in da prečkaš nekaj rek, ampak da je tako hudo!!
Prečkali smo ziher 20 rek, od tega kakih 5 nevarnih. Problem je, ker zgodaj
popoldne v hribih vedno dežuje je se vse zlije v reke, ki za par ur zelo
narastejo, kar pomeni, da jih je nemogoče prečkati. Mi smo bili ravno na poti
in smo lovili pravi trenutek, da jih prečkamo. Pri eni reki pa smo se kar
prestrašili. Pred nami par minut je en džip reka prevrnila in odplavila par metrov,
tako da ko smo pogledali nazaj, je bil avto v reki na strehi se vedno s
prižganimi lučmi. Hvala bogu smo mi odnesli celi brez poškodb...no nekje na
poti je našemu sel en amortizer, ampak te stare Toyote so neuničljive!!! Nekaj preckanj rek:
V Wewak smo
prispeli zelo pozno zvečer in voznik nas je najprej hotel odložit v enem hostlu
v centru. Imel je ograjo visoko 3 metre z bodečo žico in paznikom zunaj. Ni nam
deloval varen predel theee in sva midva rekla da naj nas pelje v en cerkven
hostel, ki je v Loneliju. No pač smo se peljali se kakih 20 minut na vrh hriba
iz mesta...nama je bilo že jasno da se bova našetala naslednji dan. Upravnika
smo zmotili med večerjo tako, da je bil tečen, ko muha na drek. Hvala bogu pa
da je imel prostor. Sledila je samo se večerja in spanje...aja kulinaričnih
presežkov pa ni v tej državi. Simi žul že par dni riž pa tuno:)). Naslednji dan
sva spala do 11ih, gladko!! Sele ko sva se zbudila nama je postalo jasno, da je
sobota in vprašanje do kdaj so letalske agencije, market, trgovina sploh odprti.
V stari jugi je bilo ob 12ih ob sobotah konec do ponedeljka:)).
Na srečo
sta bila Američana zmenjena z njunim vodičem, ki ju bo peljal v Sepik. Model je
obrnil telefon in čez pol ure nas je prišel en Američan, ki živi v PNG že 17
let, iskat s kombijem. Noro samo prave ljudi moraš poznat. Peljal nas je do
mesta, da smo se ujeli market, pa Američana v en drug hostel. Slovo je bilo
boleče kot vedno :)).
Nama je
nato razložil kako naj kar prek neta kupiva letalske karte in naj ne hodiva na letališče,
ker ni nobenega tam... Itak sobota ob 2eh popoldne. Kupila sva lokalno kartico
za internet, SIM, ki nama jo je pomagal vklopit. Vsa vesela, greva nazaj v
hostel, da zdaj bova pa konektana v svet in bova lahko mal mejle pogledala pa
kupila karte za naprej. Aha?? Nič ni uizi v tej državi. SIM je normalna in ne
micro SIM...ja a res al kaj?? Simi je že videl kako bo naštudiral in jo
obrezal, samo najprej je hotel preverit na net a bi to sploh delala...hm..net??
Pol pa Barby vseen gre do tečnega modela vprašat, če ima mogoče tipček wifi. Un
začne najprej jamrat, da je noro zakompliciran...kaj?? Barby ga prepriča, da
nama je vseeno, da pač nujno rabiva net in da sva pač s SIM zajeb. Končno!! Blo
je cist simple. Uspela sva počekirat meile in pa kupit karte za Mt Hagen. Tipčku
rečeva da mava karte, da sva jih kupla prek neta in da jutri greva...je bil kar
malo šokiran, da nama je kaj uspelo. Pa naštudirala sva, da se da SIM obrezat
in da celo dela v naših aparatih. Da pa vse spet ni tako enostavno, sva
ugotovila, da synka gmail, službenih mailov pa ne? In ene internet strani odpre
enih pa ne???? Tko da ko sva se priklopila so najni aparati na hitro porabil 50
MB, midva pa nisva mela skoraj nič od tega;-)).
Vstala sva
zgodaj, saj naju je čakalo kako uro in pol šetanja do letališča. Vsi so naju
namreč prestrašili, da nič ne bo busov v nedeljo. No šetava res kake pol ure,
pa je vseeno slo mimo nekaj busov, samo sva itak bla stokrat prezgodnja, tak da
sva pač šetala in pozdravljala folk. Letališče:)) jah bog pomagaj, brez kakršnekoli
pametne varnosti in pregleda prtljage, folk kar seta po terminalu. Sva se kar
prestrašila kako jim je ratal najin nakup kart en dan prej zvečer spravit v
njihov sistem čez noč...pa je blo vse ok:))
Po menjavi
treh avionov ( s tem da je tretji 3 krat pristal, da je šlo dol par ljudi in
drugi ljudje gor) - aja pa niso dovolil simchyju da gre vmes na čik ;-)))), sva
končno pripela do destinacije. No še en, dva, TRI minibuske sva "stlačena" zamenjala,
da sva prišla do Jayapure in se nastanila.
Takoj naslednji dan sva se odpravila
do meje s PNG, da greva čim prej v to državo in se raje maloprej vrneva v
Indonezijo ( majčken bufferja če bi šlo karkoli narobe s prečkanjem meje) in si
takrat še Indonezijsko stran pogledava. Prvi busek je bil izy, je peljal do
velike postaje minibuskov, drugi potem do velike tržnice na enem križišču, kjer
sva po zajtrku začela iskati bus do meje. Prostor za mini buse in zajtrk:
No tu se je malo zataknilo, noben ni
bil prepričljiv da ve kaj hočeva. En se najde in v polomljeni angleščini dojame
najn cilj in sprašuje razne prevoznike kdo gre do meje.... Noben.... In tipček
se nama full opraviči in reče, da ni prevoza sorry in pomaha z rokami, da je
kot konflikt tam???
No pa pride
mimo še en par in nama pomaga. Na koncu dojamemo, da bo najbolj da kar najameva
en minibusek in pokliče znanca če bi naju peljal. Ok, pride in gremo proti meji....
Jupi...
Pot do meje
je šla hitro mimo, saj ni bilo skoraj nič prometa. Enkrat na poti nas ustavi
vojaška blokada in voznik pokaže na naju in rečejo ok...
Pridemo pa
do meje in nikjer nobenega razen vojske. Pride zraven vojak in nekaj razlaga in
se smeji. Ker noben ne zna angleško, pripeljejo, drugega vojaka, pa tretjega,
dokler en ni znal povedati nekaj stavkov v angleščini. No, ta pa razloži, da je
meja zaprta, ker ima Indonezija volitve in so bili izpadi domorodcev na meji
Indonezije in PNGja. Tako na obeh straneh ni carinikov in obmejnih policajev,
ki bi lahko štemplali pasoš. Edini način je da greva iz Jayapure (oziroma
Hamade pristanišča) s čolnom do Vanima. Tko, da sva spet potrdila, da boljše da
pri najinem načinu potovanja ne bookirava nič v naprej ;-).
Naju
pripeljejo do pristanišča kjer sva zdaj morala najti voznika čolna in pa mejno
policijo za štemplanje. Hitro nama je bilo jasno, da se to ne bo odvilo se isti
dan. Najdla sva vse in se dogovorila z atatom za naslednje jutro. Nič ni znal angleško
tako da smo si ceno vožnje pisali na listke a na koncu nama se vedno niso sle v
glavo nule...torej 35 tisoč, 350 tisoč al fuck 3500 tisoč. Vmesna se nama je
zdela realna tako da sva privzela to ceno (350 tisoč je cca 23 EUR). Ata je bil
neverjetno prijazen do naju in nama predlagal poceni hotelček blizu pristanišča
ter naju pospremil skoraj do sobe in rekel da bo zjutraj poslal sina po naju.
Malo nama je bil že sumljivo preveč prijazen ampak sva si rekla, da itak nima
kaj delat cel dan in mu je dolgčas. Nekje vmes med šetanjem je nekdo privzel,
da sva Nemca in tako so vsi za nama veselo kričali "Germany win". Za
državo, ki je za en kur...v fuzbalu so neverjetno obsedeni z zastavami držav na
prvenstvu in dejansko so vstajali ob 5ih zjutraj, da so gledali polfinale.
Ker sva
imela se cel popoldne časa sva sla malo po pristanišču in nato se v mesto na
predvidoma zadnjo "zahodnjaško" kavo v tem mesecu.
Naslednje
jutro pa res sin od kapitana naju je skoraj s postelje vrgel, če gremo. Ok, pa
sva malo pohitela. Na poti do pristanišča sva nabirala zajtrk in nato v
pristanišču...ja itak se kako uro nobeden ne dela!!! Pa smo čakali da se nas
nekaj nabere in da imigracija začne delat. Med čakanjem se zadebatirava z eno
iz PNG, ki je znala perfektno angleščino. Kasneje sva ugotovila, da je angleščina
njim kot prvi jezik, tv je v angleščini in časopis je v angleščini. Ker je
toliko različnih jezikov v PNG, kot je plemenov, so belci, ko so jih odkrili
uvedli t.i. Pidjin, golobjo angleščino, simple verzija, da bi se lahko med samo
sporazumevali. Pidjin je zdaj kot uradni pogovorni jezik, v šolah pa se učijo
pravilno angleščino.
No nazaj k
pristanišču. Se z gospodično pogovarjamo malo on Indoneziji in PNG ter odnosih,
pa o cenah itd. Nama je bilo 700 kina za vožnjo s čolnom malo čudno pa simi je
neki narobe preračunal in sva ignorirala, potem pa pride se en zahodnjaški par
(ZDA), ki pravi, da je njima eden prodal prejšnji dan za 4000 tisoč in midva
vsa pametna, da to je pa cisti nateg, da je prej 400 tisoč mislil?? Kakorkoli
po prerekanju s vozači čolnov smo morali vsak v svoj čoln, midva s parimi
lokalci onadva pa z njunim. Smo poskušali združit moči pa se je razvnel hud
prepir med vozniki, kdo komu krade posel.
Vožnja do
PNG , Vanimo je trajala 2 urci. Bilo je prijetno razenj sonca in konstantnega
tuhtanja ter preračunavanja, če sva mogoče midva kaj narobe razumela atata in
je dejansko nama tut reku ceno 3500 tisoč... Ja fak!!! Pol pa to res ni
poceni!! Sva se pa tut tako čudno
posedla, da je Simija ožgalo po eni strani vrata in po eni roki.
Pridemo v
Vanimo in itak, da sva narobe razumela in na koncu sva se morala zdilat za 500
kina za oba (lokalka je šele zdaj priznala da ona plača zase 200 kina) . To je
se vedno ogromno, ampak vsa se hitro morala privadit na te cene v PNG kar se
transporta tiče pa sploh in to predvsem v tem delu kjer je res malo alternativ.
Pač monopol in cena nafte naredita svoje. Aja 500 kina je 130 EUR!! To pa niso
azijske cene:))
Sele ko smo
že zmenil glede cene vožnje in plačali, sva se razgledala in WTF. To pa je bil
kulturni sok kot že zeloooo dolgo ne. To je nepopisno, počutila sva se v bistvu
kot nekje v centralni Afriki, pa ne da sva kdaj tam bila, samo predstavo sva
imela tako. Po kaki uri šetanja pa sva ugotovila prvo zadevo, da predvsem radi
posedajo in delajo nič, tako da sva privzela da so preleni da bi naju
oropali...pač da nama je lažje. Imigracija PNG je potekala brez problem, malo
smo o fuzbalu theee in o težavah na meji in že smo bili prijatelji. Prosila sva
jih za telefonsko, da pokličeva, ko se vračava, da nama povejo stanje na meji.
Našla sva
si nek cerkven hostel, ki je bil relativno poceni, pa nič alkota, nič kajenja
in nič pluvanja od "beetle nut" prežvakovanja med pravili obnašanja
:))
Zanimivo,
razlika do Azije, nič štantkov s hrano, nič restavracij, samo kuhinja v hostlu
in rekli so nama da naj pohitiva v trgovino po hrano, ker zaprejo ob 5ih in da
si lahko kuhava....what?? Aja pa zabičal so nama, da ob mraku nujno nazaj, ker
je nevarno...what?? Cisto nič azijsko, kot npr. čez mejo, kjer so sicer nategovalci ampak naredil
ti pa ne bo nihče nič.
Na poti do
trgovine sva srečala Američana in smo takoj združili moči, da smo se zmenili za
čoln za naslednji dan za naprej...mega.
Aja se
vedno cist v kulturnem soku!!! Trgovina...samo hrana v konzervah, kot je tuna,
pa tuna, pa sardele, pa tuna :)) pa riž, kitajski piškoti in ausi krekerji. Aja
pa par jabolk iz Avstralije in nekaj zelja...uf pozabila na prašičjo glavo?????
Očitno,
razen nekaj malenkosti, da vse kar je, je kot menjava z ZDA in Avstralijo za
les.
Na poti iz trgovine sva imela romantični prigrizek na
plazi in drug drugemu jamrala , da si nisva tako predstavljala , pa se od sonca
naju je vse peklo...itak da prvi dan pozabiš na sončno kremo:)).
Spet je čas
za eno popotovanje. Ker greva najbrž še zadnjič na potovanje za štiri tedne sva
se odločila, da greva v oddaljen del. Barby je predlagala, da greva še enkrat v
Indonezijo, samo da greva bolj proti Iran Jayi oziroma Indonezijskemu delu
Papue ali pa kak Sulavezi, Kalimantan itn... Potem pa je Simchy predlagal Papuo
Novo Gvinejo, kar je še bolj vzhodno;-). No, pa tudi bolj neobljudeno in
naturistično. Da pa bo bolj zanimivo sva rekla, da ne greva preko Port
Moersby-ja ampak preko Indonezijske Papue in tako poskusiva vsaj delno
pregledati cel otok, da vidiva kakšne so razlike če sploh so. Pa tudi PM ima
edino mednarodno letališče v PNG, ki pa ima zato zelo drage lete. Leteti bi
namreč morala preko Avstralije.
Barby se je
takoj strinjala in kupila karte do Jayapure. To je kot nek center indonezijske
strani na severu otoka, ki je krati najbljižje edini kopenski meji med
državama. Kmalu sva ugotovila, da je ta otok kot celota zelo poseben. Ko sva
kupila Lonely in preverjala mape na netu sva videla, da je tako vzhodni del kot
tudi zahodni del zelo nepovezan med seboj. So deli obeh strani otoka dostopni
le preko rek ali zraka. Cest v velikih delih sploh ni oziroma so bolj peščene
ceste, ki pa niso prevozne skozi celo leto. Zato sva se odločila, da ne bova
preveč planirala ampak si bova zadala okvirno pot kaj bi rada videla in počela
potem bova pa videla kako hitro se lahko premikaš med kraji in se bova
prilagajala. Hkrati pa je odvisno od cen saj so določeni deli zelo dragi, ker
je potrebno tja vse (hrana, gorivo, voda, itn) dostavljati ali z avionom ali
ladjo.
No, ker je otok en večjih so glavni
deli v načrtu:
1)Severno
zahodni del, od meje z Indonezijo do Sepik porečja. Ta del je dosti nerazvit
saj je odrezan od ostale države zaradi visokega hribovja in seveda reke Sepik.
Tako da je edina cesta recimo do Vanima iz Indonezijske strani, od Vanima
naprej do Wewaka pa je bolj bogo. So pa ti kraji bili prve postojanke
kolonialistov Nemcev konec 19 stoletja. In med drugo svetovno pomembna oporišča
Japoncev (predvsem Wewak). Predvsem ta mesta živijo kot pristanišča za izvoz
(ali bolj rečeno izčrpavanje) gozdov in rudnin. Izčrpavanje misliva zato, ker
so do sedaj tujci zelo poceni pobirali rude v PNG, ker je ljudstvo v večini še
neizobraženo. Posekavanje gozdov s strani avstralskih in ameriških korporacij
pa tudi poteka s svetlobno hitrostjo. Ljudje se sicer počasi že zavedajo
problemov samo je pa politika tako skorumpirana, da bo se trajalo predenj bo
raja kaj dosegla.
2)highlands.
To je centralni del, kjer so Avstralci ŠELE v 30ih letih 20 stoletja med
iskanjem zlata naleteli na več kot milijon ljudi, ki pred tem nikoli niso
videli belega človeka. Kar zanimivo ko pomisliš, da lahko kakšnega res
starejšega človeka srečaš danes, ki je takrat, ko so belci prvič prišli, bil otrok!?!?
No v tem delu je bilo toliko plemen, da imajo še danes cca 820 jezikov.
3) madang
in monroe provinci. Ti dve sta med bolj razvitimi in tudi turistično najbolj
razviti (beri... Minimalno, s kakšnim guesthousom in celo resortom sem in tja).
Glavna atrakcija je potapljanje, zaradi velikega števila potopljenih vojaških
ladji in avionov ter veliko živih bitji in koral pod vodo. Kot omenjeno pa je
veliko ostankov WWII tudi na kopnem
4) otoki
New England in New Ireland. Vulkanska otočja, kjer je čisto svoja kultura in
hkrati veliko potapljanja. Glavno mesto New Englanda je bilo 1994 zaradi
hkratnega izbruha dveh vulkanov čisto opustošeno. Namreč pepel je prekril mesto
in ker se ga je nabralo par metrov, hiše niso zdržale pod težo in so se
zrušile.
5) Indonezijski
highlands (Baliem Valley). Ljudstva naj bi bila ista kot v PNG, je pa ta del
mogoče malo bolj rizičen saj se počutijo, da so jih Indonezijci / belci zasegli
( kar je res) in jih hkrati izkoriščajo tako da sekajo gozdove in izkoriščajo
rudo medtem ko njih samo preselijo in jim nič ne dajo v zameno (v PNG dobijo
vsaj najemnino/odškodnino, pa kakršnakoli je). Istočasno pa naseljujejo otok z
Indonezijci.
No teh 5
delov nameravava pogledati, če bo seveda uspelo in se dalo ( prioriteta so
točke 1, 2, 3, točki 4 in 5 pa samo če bo čas in če se kaj drugega ne bo dalo).
Sedaj pa na pot in dogodivščinam naproti :-).
