pot nazaj proti Indoneziji

Off the beaten track!!!! Tokrat pa cisto za res. Kjerkoli sva potovala se v tako oddaljene in neobljudene dele nikjer pa nisva bila tako v pristno turistično neobljudenem delu. Pot do Bogie je bila cisto enostavna. Točno 100 metrov od najinega guesthousa se zbirajo jutranji busi, ki so prišli iz Bogie. Gremo povprašat s pomočjo Dan-a (ker govori pinjin). Vsi busi gredo tam nekje med 12 in 14 uro nazaj v Bogio. Pač naj prideva ob cca 11:30 in greva s prvim polnim busom. Opraviva se malo nakupov ( riž, konzerve tune in instant noodlov, ter malo sadja in zelenjave), ker je Bogia majhna vas in nikoli ne ves kaj lahko dobiš. Tokrat se je bus nafilal zelo hitro in smo bili ob 11:30 že na poti. Cesta je bila za PNG standarde zelo dobra, nič hribov, večinoma asfaltirana. Nas je pa zopet ujel hud naliv in smo se mogli ustavit, da je možakar prtljago na strehi pokril pred nalivom, kar pa ni ravno pomagalo najinima ruzakoma;-). Pa se sredi naliva smo prispeli na cilj, kjer je zopet moral odkriti vso prtljago. Tko da je bilo vse premočeno, a za naju ki sva zverzirana to ni bil tak problem. Zato pa imaš vse v ruzakih ločeno z vrečkami;-))). Ta nama je dal kao luksuzno sobo za ceno običajne kar pomeni 50%off. 

Počakat bo pa potrebno se kako uro, da ata zažene agregat, ker drugače ni elektrike. Tako se bodo stvari v sobi na ventilatorju sušile vsaj par urc preden ga ugasne. No ko se je dež pomiril smo skočili do centra ( dve hiši in stojnice) po par pirčkov. Dve trgovinici v vasi sta obe v lasti Kitajcev?!?!?!. Sva ugotovila, da bova kmalu razvila hud rešpekt do Kitajcev, ki pridejo sem bogu za hrbtom (cist zares) in postavijo edine trgovine v radiju več 10 km, zaposlijo lokalce da delajo, oni pa samo nadzirajo ali kdo krade. Lokalcem se pa nič ne da. Recimo ko smo se vrnili z atatom do guesthousa in odprli pirček, pa zvila sva mu en čikec, je ugotovil, da so prišli eni Japonci ki so bili najavljeni in da pričakujejo večerjo in zajtrk, itn.... On pa: "pa kaj jim je, nič niso naročil, da moramo kuhat. Naj si grejo po nudle v trgovino in si skuhajo, tako kot bosta vidva???"  - pa hkrati pomigne proti čiku in pirčku, kot da ga zdaj motijo Japonci in da jih gre prepričat, da nej poskrbijo zase sami. No, To so bili pa eni starejši Japonci, v spremstvu vodica in dveh policajev in uradnika. Namreč za razliko od Avstralcev in Američanov, Japonci niso se vseh svojih umrlih vojakov po drugi svetovni vojni odpeljali domov. No ti Japonci pa so prišli iskati kosti, da jih odpeljejo v domovino. Seveda je to druga klientela in mu Barby takoj reče: "Ne, pejdi ti po mal riža in nekaj nudlov ter tune, skuhaj in jim na veliko zaračunaj ;-))), bodi malo Evropejec;-)))" in ata reče: "u ja, tako bom naredil;-))". Med pripravo večerje sva ženi dala malo Wasabija, da ga da Japoncem. Ampak fora ni uspela, ker ga sploh niso šmirglali. En Japonec je celo povohal kaj je to in pustil. Očitno niso pričakovali japonskega hrena tu v PNGju.

Zjutraj morava se naprej 20 km v divjino, da prideva do Hansa bay-a, kjer se cesta dejansko zaključi in kamor čolni iz Sepika dostavljajo buai (betel nut). Namreč edino na ta način lahko prideš po zemlji proti zahodu v Sepik (recimo do Angorama), kjer pa se relativno enostavno pride do Wewaka. Torej ponoči pripeljejo buai, raztovorijo, ti pa se ustuliš na čoln za nazaj grede ob 6 ali 7 zjutraj. Problem je dobiti prevoz do zaliva ob 5 ali 6 zjutraj. Zato nama je ata predlagal da obiščemo kolega, ki ponavadi vozi do Madanga in ga vprašamo če bi zjutraj peljal do zaliva pa lahko tam se malo robe naloži;-)). Ker se ni prišel iz Madanga se vse zmenimo z njegovo ženo za zjutraj ob 5:30. Zato sva sla kar spat, da vstaneva ob 4:30 se zrihtava in greva na cesto.

Zjutraj vse ok, vstaneva, temno kot v jami. Ker ni elektrike in ker sonce vzide ob 6:30, je cista tema tu v džungli. Se prištimava in greva na cesto sedet. Prvo sva morala nekoga najti, da nama odpre ograjo;-)))) tudi tu majo visoke ograje pa pod ključem?!?!.

Do vzhoda se nič presenetljivega ni zgodilo, nato pride ata in pravi, da sva zvečer že spala in da tisti kolega ni prišel se iz Madanga?!?!?! Hm, torej nimava prevoza in v tem trenutku se čolni že vračajo v Sepik, torej danes ne bo nič. Kaj pa jutri in pojutrišnjem. Dojela sva, da sredin avion od Wewaka do Vanima ne bova ujela. Ata reče, da lahko mal čakamo, da bo sel kdo mimo;-)). Treba je naredit nov plan. Odločiva se, da greva nazaj v guesthous na kofe, pa zajtrk, pol bova pa pač se sprehodila do zaliva in če kdo pride mimo naju pobere če ne bova pa pač 4-5 ur hodila s polno bojno opremo, sej itak nimava kaj drugega počet;-). V zalivu, bova vaščane vprašala če kje lahko prespiva in naslednje jutro bova cisto pri čolnih ;-)).

Šetava vsa natovorjena dobro uro in pride mimo busek, ki je peljal nekaj mam do zabačene vasice. Naju pobere in vpraša kaj delava na tem koncu sveta in kam sva namenjena. Do čolnov za Angoram. Hm, pravi da naju zategne samo mamce mora najprej peljat do njihove vasice. Superca. Pridemo do naslednje vasi kjer naju je odložil za pol ure in rekel naj počakava, da se vrne po naju. Med čakanjem sva z "duck tapeom" popravljala ruzake, ker so že rahlo dotrajani in se nama trgajo na vseh koncih. Cela vas naju je prišla pozdravit in kar ni jim bilo jasno kaj delava tam. Počutila sva se kot na koncu sveta, tam kjer so vsi pozabili na te ljudi. Po eni strani edinstven občutek. Model je res prišel nazaj po naju, saj se mu je že svetlikalo v očeh, da bo ta dan malo več zasluzil:)). Pot do čolnov je bila pa malo stresna. Po poti je tipson razlagal Simchiju, da tu švercajo orožje in drogo ter da so pogosta posilstva in ropi. Ne veva kako resno naj to vzameva saj nisva imela res slabe izkušnje, pa ne da bi jo hotela. Barby je samo molila, da se bo dan dobro končal. Pridemo do vasice od kjer štartajo čolni za Angoram. To se nama je itak zdela edina varianta. Ker je čolnom zmanjkalo goriva in niso pričakovali da jim pripeljejo iz mesta se kak dan ali dva, so nama rekli mogoče čez 2 dni. WTF!!! Sva bila že malo obupana, ko Simchi sliši, da omenjajo Wewak in takoj reče, ja to bi bilo se boljše, da greva direktno do Wewaka. Aha, ja pol pa se malo naprej preverite čolne kako grejo nazaj. Po nadaljnji pol urni vožnji pridemo do nekih čolnol. Samo moški z rdečimi zobmi, ki raztovarjajo svoje čolne polne "betle nuta". Glede na zgodbice od voznika buska je bilo Barby na smrt strah. Vreme je bilo sicer super, tako da bi se upal na čoln, samo da uideva iz tega konca. Pride zraven en model s svetlo belimi zobmi:)) in pravi, da gre on ravno nazaj v svojo vasico blizu Wewaka in da greva lahko z njim za 300 kin. GREMO:)) ITAK!! Pol pa reče se, da traja dobre 3 ure in sva bila že cisto nasmejana. Kako se je dan obrnil...neverjetno. In res čez kake pol urce smo že imeli veter v laseh. Tipčki v zalivu so spet Simchija posiljevali z zvečenjem betel nuta v zameno za najine zvite čikce;)) ampak nič hujšega.

Vožnja s čolnom je bila v bistvu zelo prijetna, model je namreč upočasnil vsakič, ko nama je hotel kaj pokazat in nama ponudil čik. Pot nas je med drugim peljala mimo izliva Sepika v morje, kjer je očitna razlika v barvi morja, modro in rjavo od reke.

V njegovi vasi smo pobrali se nekaj bencina, da naju je lahko zategnil do mesta in se peljali mimo velike malezijske operacije sekanja dreves. Ne preveč lep pogled. V bistvu so ljudje predvsem jezni na Malezijo, Kitajsko in Korejo, češ da jim ne povrnejo dovolj za posekana drevesa. Problem midva vidiva tudi v tem da lokalno ne znajo nič sami naresti. Vso masinerijo in delavce morajo tuje korporacije pripeljati s sabo in PNGjevci dejansko prodaji samo kos zemlje za posekat...itak da zaslužek ni bog ve kaj. Glede na videno lenobo teh ljudi pa se dolgo ne bodo napredovali.

Prideva hvala bogu do Wewaka in direktno pičiva do najinega starega znanca v hostel. Super sreča, da se je ravno sprostila najina soba od prejšnjič...z imenom Lily. Sej ne morš verjet. Bila sva neizmerno srečna, da sva bila na varnem in v celem kosu in da se je dan super mega končal. Skuhala sva si tipično večerjo, riž, tuna in zelje in se zvalila v postelje.

Naslednji dan sva se pol dneva namučila, da sva nekako usposobila sim kartico in uspela celo bukirati let iz Wewaka do Vanima čez dva dneva. No preostalo polovico dneva pa sva bila po štacunah in marketih, da sva za nekaj dni nabavila hrane. Imela vsa se en dan v mestu, tako da sva sla pač malo na sprehod z idejo da se sprehodiva po plazi in potencialno vrževa v vodo. Spet se nama je zgodilo, da naju je na pol poti ustavilo 5 domačinov, z vprašanjem kam pa kam in kaj delava tu, ker je nevarno. KAJ??? Spet nevarno??Pa zakaj, saj sva sredi belega dneva in nisva nekje bogu za nogu ampak sedi mesta. Ja tokrat je bil razlog, da je ta del pač kot nek slump in da so pogosti napadi in ropi. Ojoj, pa po dej državi res ne moreš normalno šetat okrog. No v glavnem en lokalc, ki je bil slučajno celo policaj, naju je del poti pospremil, tako da sva prišla do varnega dela.

V centru sva sla malo na lokalni market po nekaj sadja in zelenjave ter arašide. Ja arašidi so pa neverjetno okusni in to milijon različnih vrst. Vsaj nekaj:)). Po tem sva se ustavila se v nekem "clubu" od Avstralca, da sva v miru spila ne pirček in nato nazaj v hostel, kjer sva zabila popoldne v miru igranja kart. No spet izkušnja s kitajsko robo. Karte sva kupila v PNG, ki so narejene na Kitajskem. Po circa treh urah kartanja so bile že prilično sjeb.... Res se potrudijo, da naredijo škart robo. Verjetni iščejo po svetu kje je kaj najslabše narejeno in potem se kaj v proizvodnem procesu odvzamejo in naredijo super zanič robo. Tudi lokalci se pritožujejo, da kako vsake 2 tedna kupujejo nove svetilke:)), samo to je pač edina roba, ki je na voljo.

Madang

Zjutraj sva vstala in se čimprej odpravila do postaje, saj sva hotela iti proti Madangu na obali, do kam pa je 5 ur vožnje. Računala sva, da če se spraviva ob 10ih na bus, bi morala biti ob 15ih v Madangu, kar je ravno prav, da greva do marketa in v trgovino. Zanimivo je, kot sva že omenila, da tu ni prav nobenih restavracij. So t.i. KAI bari, kjer imajo neko verzijo hitre hrane/menze. Le ti pa so odprti le čez dan. Problem pa je kot že omenjeno tudi vikend. Ker je bil petek bi rabila malo več kupiti oziroma v soboto dopoldne (sva se bala da spet zaspiva;-)), sobota popoldne je priprava na gospodov dan, nedelja pa je gospodov dan. Vsaj to je misijonarjem uspelo: jih prepričati, da se v nedeljo ne dela;-)))). To pa ni bilo težko, kajti opazila sva, da so kar leni in počasni, posedanje cele dneve pa je njihov nacionalni šport.

No pri načrtovanju poti sva se zopet malo uštela. Midva sva bila ob 10:05 na busu za Madang, a kot ponavadi je naredil 16 krogov po postaji in se 3 kroge po Goroki, da napolni bus do zadnjega kotička. Ob cca 10:45 je standardno zapeljal na bencinsko nato pa se en krogec, če mogoče se koga najde. Malo čez 11 smo se odpravili iz mesta in ja kot vedno se ustavi pri prodajalcih, da vsi na busu nakupijo hrano za na pot;-)))))). Sva računala, da bo to se vedno ok, ker sva mela malo lufta in bomo najkasneje ob 17ih za zihr v Madangu, ko je se dan. Pot je bila sicer zanimiva prve 4 ure, lepa narava, hribčki, potem ob ene15 ih ko sva na GPS ugotovila da smo na ene pol poti sva pa ratala mal živčna. No Barby malo bolj kot Simchy in jo je miril, da nima kaj naredit.... Bosta prišla ko bosta prišla;-)) in jo z nepoznavanjem geografske strukture otoka prepričal, da je drug del poti ko se spustita iz 2000 metrov samo po ravnini in bosta en, dva, tri na destinaciji. Hm po 50 km ravnine med EU plantažami palmovega olja je cesta kot se spodobi za PNG, postala luknjasta, kar je pomenilo povprečno hitrost cca 20 km na uro;-((( in povrhu vsega je bilo potrebno iti se čez ene dzunglaste hribe, se dvigniti nazaj na 500 metrov nadmorske in spet dol na 0. Da pa bo pot res zanimiva, se je uscalo kot iz škafa in deževalo vsaj eno uro in to na delu poti ki ni ASFALTIRANA!!!! Pot je taka, da smo srečal nasproti vozeče, ko je moral en kamion vlečt bus v hrib!!! Mi smo se pa s polnim busom spustil po drsalnici navzdol. Ker je bila ura že skoraj 18:00 je Simchy zgubil vso kredibilnost pri prepričevanju Barby da bova pred mrakom v Madangu. A takrat je njej postalo vseeno, samo da prideva isti dan do Madanga živa. Pot je bila rahlo podobna poti Aitape-Wewak, brez mostov na določenih delih in zaradi obilnega deževja z malo več vode. Tokrat ni bilo tako zabavno. So pa prijazni busarji. Voznik je očitno videl v Barbinih očeh zaskrbljenost in jo je enkrat, ko smo stali vprašal v kateri guesthouse greva. Tako je v bistvu naju pomiril, da ne bova ponoči hodila po neznanem mestu. Namreč vse potnike je razvozil točno do vrat!!!!!! Sva se lepo zahvalila "good driving";-)).

Jutro v Madangu. Očitno je kar luškano mestece, podobno Wewaku in Goroki. Vse je zelo mirno, sicer polno ljudi, a vsi več ali manj samo posedajo in opazujejo okolico. Sva se spravila na market in v trgovino nakupiti robe za par dni. Kaj je zanimivo s temi marketi v PNG. Usrani so tko nekak kot Indija (seveda brez prostosprehajočih krav), ponavadi so sred blata (ki je nekoč bil travnik) ampak z lepo urejenimi prostorčki, kjer je s kamni označen prostor za blago in potke za hoditi vmes. Kar pa je zelo ne azijsko pa je mirnost!!! Na tržnici je vse tiho, noben se ne dere za tabo, vsi prodajalci sedijo na tleh, pred sabo imajo svoje produkte lepo zložene (prav estetsko) in celo označene s ceno. Ti samo pobereš kar hočeš in daš denar. Potem thank you in nasmeh. Nič dilanja, kreganja, neumornega ponujanja... V bistvu eni bolj prijetnih marketov. Uuuu tudi na cesti praktično ni trobljenja in dretja, kar ni značilno za ta del sveta in to poleg polti koze nakazuje, da so cisto drugi narod kot Azijci.

Ko se vračava z marketa, da najdeva bus se ustavi en avto in gospa in gospod ponudita, da naju zategneta nazaj. Sta naju videla hodit in sta se ustrašla za naju ????. Tko, da naju počas ratuje strah v tej državi pa ne zato, ker bi zgledalo strašno ampak, ker se vsi bojijo za naju????

V guesthousu pa sva naletela na Američana Dan-a. Študira PNG in njihove jezike in se trenutno specializira za enga v bližini Madanga. Tudi govori Pigin in je bil že večkrat tu. Sva mu malo povedala najne občutke pri razumevanju naroda in ga prosila za razlage. Vedno bolj razumeva, da nimajo identitete s PNG ampak s svojim klanom oziroma plemenom. Tako, da ko je nekdo izvoljen ne dela v dobro države, ampak poskrbi prvo zase nato za svojo družino potem svoj klan....itn. Zato nikoli noben ne zrihta cest, ker jih vedno delajo sam vsak do svoje vasi. Tudi očitno jim je bil šok, ko so videli kaj vse ima belec, oziroma zahodnjak ( ker baje jim je bilo neverjetno ko so vojaki ZDA (med njimi veliko temnopoltih) prišli z vsemi možnimi stvarmi). In občutek imajo, da je to vse njim namenjeno in da morajo to imet. Hkrati pa jim ne morejo dopovedat, da je treba se več let učit in/ali delat, da lahko imaš vse kar imajo zahodnjaki. Tipček nama je dal primer, da na vasi tako govorijo, kot da je belec razložil, da lokalec naj ne prodaja surovega kakava, ampak naj ga posadi se več kot ga ima sedaj in potem pazi nanj in ga lepo vzdržuje, nato naj ga pobere in posuši ter obdela in proda kakavov prah, itn... In tako bo obogatel. Domačin je tako delal 3 leta in ugotovil, da se vedno ni tako bogat kot belec in da bo to trajalo.... Zato je nehal to delat, ker misli, da mu belec ni vsega povedal in da ga nateguje... In potem je tudi jasno, da ker hočejo na hitro obogatet, takoj ko pride belec in reče, če lahko poseka njegov gozd, vidijo, da bodo brez dela na hitro velik zasluzili in takoj prodajo, pa se njim ni treba nič sekat in delat. Potem pa se pritožujejo, da je belec prišel in jih izkorišča??? Enako je bilo v rudnikih na Bougonville otokih. Lokalci niso delal, so samo prodal zemljo, delat so hodili z drugih koncev PNGja, potem pa je bila več let vojna in so se morali zahodnjaki umaknit, ker so lokalci premalo dobili za zemljo, pa se drugi iz drugih otokov so sluzili, ker so hodili tja delat. Potem pa se človek lahko vpraša a je res da jih je kdo nategnu? Al so sami kratkoročno razmišljali in so hoteli na enostaven način zasluzit denar, potem pa so videli, da denar prej al slej porabiš hkrati pa ostaneš z otokom z velikanskimi luknjami od rudnikov??? Če se highlanderjem ni nikoli dalo iti do obale in so živel 30.000 let v hribih praktično na isti stopnji razvoja (namreč na tem otoku naj bi bilo vidno, da so bili eni prvih na svetu, ki so načrtno se ukvarjali s poljedelstvom) ti da mislit, da se jim pač ne da. Ko so videli kaj je zahodnjak se naučil in naredil v zadnjih par tisoč letih pa bi to radi imeli v enem dnevu, brez napora. Hm, malo naju spominja na Afriko, kjer je veliko EU, Avstralija in US NGOjev, ki pač v zameno, da lahko firme izčrpavajo državo, ti gradijo naselja, sole, bolnice. In ker se ljudje tukaj počutijo da morajo itak vse imeti, tudi pričakujejo, da jim bo zahod to dal, ker imajo tam vsi denar. MAH...

Pustimo politiko. Popoldne v soboto nama na tej vročini zapaše pirček in greva v set v mesto. Prešetava že pol mesta in vse je bilo zaprto, ko se en lokalc (rahlo nasekan) zaleti v Barby, kot da bi hotel potegnit ruzak ali pa se samo dotaknit njenih jošk. Kakorkoli naju je malo vrglo iz tira in sva pospešila proti naslednji trgovini. Priteče en prijazen možakar za nama, da naj bova previdna, da je slišal kako so se eni pogovarjali o tem kako nama bodo iztrgali ruzak. WTF!! Mogoče imajo pa prav, da naju tako strašijo. Hodil je z nama se čez pol mesta in se celo trudil najti nama pivo...ojoj. Torej oba ekstrema sta v tej državi.

Popoldne vsa se še zmenila za potapljanje naslednji dan in sla v resort na svinjsko drago pivo...jebat ga. Pivo je v trgovini 5 kina, kar je cca 1,2 EUR, v resortu je bil 10, kar je ...aja množit verjetno znate :)), pa to je malo pivo...pač nase cene in prav nič azijske.

Zelo sva se že veselila potapljanja, ker je kao eno najboljših na svetu in računala sva na kako potopljeno letalo. Po enoletnem premoru sva bila na prvem potopu kot vedno malo nervozna in nerodna, pa se z novo kamero sva se spoznavala. Naredila sva nekaj prav norih posnetkov. Drugi potop smo sli pa na potopljeno ameriško letalo, ki so ga v drugi svetovni sklatili Japonci. Noro je ohranjeno in nas vodic se je kar usedel v cockpit. Ribic pa le ni toliko kot sva pričakovala, nič morskih psov al kaj drugega večjega...so bili pa najini Nemoti:)). Aja no vidla sva pa ogromno morsko kačo in se spet malo pokakala v hlače:)). Popoldne sva čilirala in planirala pot do Bogie naslednji dan