Pridemo v Kalaw, prijetno malo vasico z malo nižjimi temperaturami (ponoči pod 10 stopinj). No ja trenutno se vam zdijo te temperature kot vročina (vsaj kokr slišiva imate arktično zimo 
), midva pa nimava cunj s sabo za pod 10 stopinj .
Zvečer sva morala obleči kar jakne. Sva se pa vsaj malo ohladila. Takoj sva se šla zmenit za pohod od Kalaw-a do Inle Lake, ki traja 3 dni in 2 noči in ga vsi zelo hvalijo. V vasi je vsak drug vodič in se prav tepejo za turiste, midva pa sva vseeno ubodla ene, ki jih hvalijo in tudi ceno nama je malo prilagodil. Ker so bili modeli v turbanih, je Simchy že sanjal, kako bo trpel na poti…sej ne. V bistvu sva naslednji dan zvedela, da niso muslimani ampak siki, vodič Harri pa eden največjih modelov na najini poti. Siki so po verovanju in pravilih v bistvu precej podobni hindujcem. Ne jejo govedine, verjamejo sicer v enega boga,… zanimivo pa je, da se ne smejo striči in brit, torej krajšat las / dlak. To pa zato, ker so lasje / dlake dar od boga. Zaradi tega nosijo turbane, da se lasje ne umažejo tako hitro, ker imajo večinoma lase tja do riti. Pravi, da po tem itak nehajo rasti.
Na pohodu smo šli čez precej vasi, ki so večinoma iz bambusa, nekaj pa je tudi že moderno grajenih iz betona.
Za oranje in transport še vedno uporabljajo vole in ko je treba pri komu pobrati pridelek z njive, cela vas pomaga, tako da smo hodili čez par popolnoma praznih vasi, kasneje pa jih srečali na eni njivi.
Pobirali so ingver, katerega gojijo na isti njivi kot čili.
Poleg ingverja tu jejo za prebavo tudi zemljo, saj je živo rdeča in torej polna železa.
Prvo noč smo spali pri eni mladi družini. Hiša čisto preprosta, lesena, brez elektrike in tekoče vode. Tuširali smo se zunaj z vodo iz vodnjaka in s kanglicami. Smo bili veseli, da smo ujeli še malo sončnih žarkov, ker je bila voda ledena, večer pa je postajal vedno bolj hladen.
Vsi smo se zavili v deke med večerjo!! Ja večerja pa ob svečkah. Da je hiša malo bolj topla ponoči v spodnji predel hiše pripeljejo vse svoje kravice, ki s svojim zadahom in izpuhi grejejo celo družino. Zabavno je bilo iti sredi noči na WC…v naravo seveda…in pozdraviti na poti sopihajoče kravice. Kljub temu pa ljudje uporabljajo SONČNE CELICE?? in sicer, da čez dan napolnijo avtomobilski akumulator in tako lahko zvečer malo pogledajo TV in poslušajo muziko na radiju.
Na poti smo se šli tudi malo potujočo ambulanto. Srečali smo eno mlado punco z vnetjem ušesnih mešičkov, verjetno od nerazkuženih uhanov ali pa je alergična na kako kovino. V naši ekipi je bila ena medicinska sestra in ena Američanka s celo vrečo zdravil. Sanirali smo ušeska in ji pustili eno kremo, da si maže nekaj dni. To je bilo veselje v celi vasi.
Vsi po vaseh so nam govorili kako smo lepi…BELI?? kva?? tukaj jim je bela barva res znak višjega statusa in izobrazbe. Prav tako sva opazila, da je podobno z očali. Če kdo pač ne vidi dobro, se zaletava v drevesa.
Drugo noč smo spali pa v samostanu med mladimi menihi in naslednji dan nam je glavni v samostanu dal blagoslov…joj bo sreče, veselja, zdravja, denarja v tem letu.
Drugače smo pa vsi že malo jamrali nad žulji na vseh mogočih koncih. Ena Američanka je imela skoraj povite noge…nič kaj lep pogled. Midva sva imela tudi par nadlog, a se je dalo prehodit še en dan. Očitno se noge navadijo na šlape in čim obuješ (stare!!) superge, evo žulji.
Samo ena je bila brez žuljev…Kambožanka…ker je hodila vse dni v šlapah. Pravi, da od malega teče okrog v šlapah in da ne mara nosit nič drugega. Drugače živi v ZDA in ji je največja muka pozimi obuti kaj toplega.
Cela ekipa…
Zadnji dan smo okrog poldneva prispeli do Inle jezera, sledilo jo kosilce in pa neverjetna vožnja s čolnom na drugo stran. Končno pa je spet topleje.
Ljudje so tu razvili čudovit namakalni sistem, zgleda kot raj na zemlji in celo leto jim raste vse kar hočejo, predvsem seveda riž.
Naslednji dan na jezeru sva imela namen počivati oz. iti samo za kako urco ali dve na kolesa…jaja!! Sva šla s kolesi malo okrog jezera in ker je bil ravno nek budistični praznik, sva naletela na hudo žurko sredi dneva.
Ob 2-eh popoldne je bila množica tisočih nadelana podobo kot mi na osmicah. Midva sva šla raje na en čajček in malo opazovala folk…ker je bilo treba še vedno prikolesarit nazaj v vas!!
Od tu je naslednji dan sledil bus do mesta Bago. Spet!!! Matr smo prišli ob 2-eh ponoči v mesto. Ja vse ok, samo to ni kako lepo turistično mesto, ampak redko kdo se ustavi tu, ker je stičišče dveh večjih cest in je mesto transportno vozlišče. To pomeni milijon kamionov, smrad, prah, umazanija…
Še dobro, da sva imela rezerviran hostel in sva šla direkt v postlo še za par ur. Ko sva se zbudil sva šla na sprehod in odkrila RES ogromno tržnico.
No najin cilj iz tega mesta je bil obisk “Golden rock”-a. To je čudežni, ogromni ter pozlačeni kamen, ki stoji na pobočju gore in se ne odkotali v dolino. Nekaj podobnega je v Indiji v Tamil Nadu (se spomniš Ciba?). So ga poskušali na milijon načinov zrušit, pa ne gre. Pravijo, da se je zalepil, ker so med kamnom in pobočjem trije Budini lasje. Pot do kamna je kao!!! njihovo romanje. Kao?? Ja!! Od začetka…iz Baga sva štartala ob 5ih zjutraj in rabila dobre tri ure do vasice pod goro.
Na “pick-up”-u sva se prezebla do kosti!! in prva stvar, ko sva prispela, je bil čajček. Na poti se je Barby eni lokalki celo tolk zasmilila, da ji je podarila šal.
Tipično naložen “pick-up”:
Po čajčku smo pod hribom čakali na kamion, katerega so nam pokazali, 1 uro, medtem pa je milijon drugih kamionov speljalo pred nami???
Nič nam ni bilo jasno…turistom…ko se jezni odpravimo na drug kamion, ki je bil skoraj poln. JA!! tale je pa samo za lokalce! Ja in?? Namesto 1500 je treba plačat 2500 kyat, ker pelje do vrha in ne samo do pol poti. Super!! plačamo, samo da gremo in to do vrha. Pa pravi model… vseeno vas bomo vrgli ven na pol poti. Zakaj?? Ja turisti morate hodit gor, lokalcem pa ni treba!!!!!!!????? KAJ??!! PA ČIGAVO ROMANJE JE TO!!?? Od točke na polovici sva se pač morala namatrati slabo urco v klanec.
Saj bi bilo enostavno, samo je bilo že vroče kot iz p…. sva preživela. Kamen je nor, tako kot na slikah, tako da je bila vredna mučna pot…no še vedno bolj zaradi poti, kot samega kamna.
Vedela sva, da bo vožnja nazaj mučna a zabavna. Na “pick-up”-u nazaj sva se peljala z istimi delavci iz kamnoloma kot zjutraj in vsem se je zdelo prav zabavno. Z nami pa se je vozila del poti tudi ena tečna lokalka…buzerirala je vse po vrsti, se presedala, dajala noge na klopco, čeprav folk ni imel kje sedet??? hm?? najin zaključek je, da so vsi ki žvečijo “betle nut” malo agresivno. Kaj to je? V bistvu je malo napaka v angleškem prevodu. V list “betel leaf”, ki je v bistvu list “trte” (z vsebnostjo tinina), zavijejo t.i. areca nut, ki zgleda kot muškatni orešček (baje hudo rakotvorno) ter neke začimbe (lahko kardamon, meta, itn…) ter mažo da sprosti substance (kalcijev hidroksid).
To si dajo v usta in premetavajo po ustih, žvečijo in predvsem pljuvajo rdečo slino. Vsi ki to počnejo imajo rdeče in uničene zobe!!
Nagravžno predvsem pri ženskah, čeprav jih je zelo malo. Predvsem to počnejo moški in stare babe. No kot vedno, sva tudi sama probala zvitke. Nič posebnega, malo metinega okusa, pa usta se ti res slinijo. Ker ne smeš pogoltnit, pač pljuneš ven rdečo slino. Kam pljuneš je vseeno, saj so vse stene in tla rdeča od pljuvanja.
Ojoj, kaj je bilo še na poti nazaj!!! Voznik je svojega pomagača nagnal za volan in se usedel nasproti naju. Vsi moški so tu v longy-jih, tako da jim un na sredi verjetno binglja dol?? Kakorkoli model se je zagledal v Barbyjino pregrešno belo kožo in si ga malo vrgel na roko?? Kwa?? Midva sva najprej mislila zatežit…ah…pa naj ima svojih 5 minut!!
Iz Baga pa samo še do Yangoona. Šla sva kar k istemu atatu, kot ko sva prispela. Tu sva en dan kafetkala, drugače pa si ogledala par znamenitosti.
Tako revna država !?!?!?! pa to je vse premazano z zlatom!!!!! cca 35 ton zlata ?!?!?! pa si izračunajte koliko denarja je to. Mi imamo precej višji standard, pa se p…. koliko denarja je v cerkvah in Vatikanu…. glejte te!!!!! Cca 1.5 mrd EUR v enem objektu???? pa ne da imajo 100-krat več takih objektov na kvadratni meter kot mi!!
Šla sva seveda pogledat tudi na glavno tržnico…
En dan sva šla na vlak, ki vozi krožno po mestu in bližnji okolici in traja slabe tri ure. Kako usrano!! Definitivno je to tako kot Indija.
Malo sva bila v bistvu šokirana, ker drugje po državi ni tako grozno…ampak tole je pa dobesedno greznica. Ni nama jasno kam grejo vse te smeti v deževni dobi (midva sva bila tu v najbolj sušnem obdobju!!)!! Je pa smešno opazovat lokalce, ki na vlak zvlečejo vreče zelenjave. To počnejo zelo učinkovito, saj vlak ustavi vsakič za manj kot minuto in si lahko predstavljate kako hitro mečejo vreče ven in not iz vlaka in skačejo z/na premikajoči se vlak.
So pa neverjetni umetniki kopiranja. Videla sva verzijo Coca Cole…podobne barve in logotip, samo da je Kola. Druga stvar je bil kvazi Burger King in pa nora imitacija 7/11.
Celo v časopisu sva videla “opozorilne” reklame velikih korporacij glede lastništva določenih znamk in da bodo tožili posameznike za nepravilno uporabo le teh.
Drugače pa sva poskusila tudi vse vrste piv, ki jih Myanmarci proizvajajo. Morava jih pohvalit, ker so res dobra. Vsaka vrsta piva ima normalno verzijo in “extra strong” verzijo. Ti imajo med 8-10% alkohola. Ker pa je pivo relativno drago, lokalci raje kupujejo žganarijo, ki jo mešajo z ledom in vodo. In ko sva jih opazovala, tega res veliko spijejo?!?!? Tako, da morajo imeti Indijske korenine, ker očitno alkohol (za razliko od Azijcev) dobro prenašajo.
V lokalčkih (kjer so vedno samo moški!! babe delajo!!) sva opazila, da natakarje kličejo s cmokanjem, pa se je Simchy poskusil asimilirat in je na enak način poklical natakarja. NAPAKA! Je bil tipček kar malo jezen, a se je hitro umiril in razložil, da to ni lepo. Sva mu razložila, da se nama zdi zelo neotesano, ampak sva to “cmokanje” videla non stop po celem mestu in sva mislila, da imajo tako navado. Na koncu smo se zmenili, da gre stran od naju in ga še enkrat pokličeva na EVROPSKI način. Še dobro, da sva v tem koncu sveta, kjer so vsi prijazni. V kakšni državi v Amerikah bi naju najbrž pretepli .
Ženske so neverjetno zanimive. Vse so oblečene v kikle in srajce ter vse odkrite dele telesa imajo namazane z neko belo mavžo. To si dajejo tudi na obraz in iz tega se je razvila v bistvu moda ličenja… tudi med bogatejšimi, ki ne delajo na prostem.
Mavža se imenuje “thanaka”. Uporabljajo jo že 2000 let in ima hladilni efekt, hkrati pa je zaščita pred soncem. Mavža je narejena iz lubja in tudi lesa določenih dreves. Pač čim bolj je belo bolje je. Mi idioti pa se hodimo sončit in v solarije, medtem ko cel ostali svet sanja o beli koži . Celo od enega Američana sva zvedela, da ima ena njihova korporacija prodajni hit v tem delu sveta (od bljižnega vzhoda naprej)… milo za posvetlitev kože?!?!?! Sva našla v trgovini na Tajskem…
Od ljudi pa sva zvedela še eno zanimivost. Azijci so očitno v večini netolerantni do laktoze in ne smejo konzumirati mlečnih izdelkov. Zato na veliko uporabljajo kondenzirano mleko, ki pa je več ali manj sladkor, da se počasi navajajo. Zato so tudi mogoče večinoma popotniki po svetu Evropejci. Mi namreč imamo široko kulinariko in smo navajeni jesti vse in v večini primerov brez želodčnih težav. Sva srečala na primer enega Malezijca (no Kitajca), ki je potoval dva tedna po Myanmaru in je od tega en teden preživel na WCju?!?!? Pa sej živi 100 metrov stran?!?!? Je rekel, da Myanmarci zlijejo litre olja na vsako hrano (večinoma iz oreščkov) in da zelo slabo prebavlja mastno hrano?!?
Kar se tiče hrane pa je takole. Ni neke bistvene razlike med malezijsko, tajsko, laoško, kamboško ali myanmarsko hrano. Večina hrane je v bistvu en velik dolgčas. Povsod se pojavi možnost riž ali nudli, v juhci ali praženo, z enako zelenjavo. Edina razlika je, da izbereš vrsto mesa ali ribe in druge morske sadeže. Začimbe so več ali manj povsod enake, tako da je okus več ali manj enak. Razlika med državami so samo kake res specifične začimbe, kot na primer na Tajskem “lemon grass” in oreški, v Myanmaru olje iz oreškov, itn… Aja pa eni naredijo mal bolj spicy, drugi pa malo manj (Tajci delajo najbolj žgoče). Na podlagi tega sva ugotovila, da imamo najbolj zanimivo in raznovrstno hrano dejansko v Evropi. Če nama še kdo reče, da je azijska hrana UAUUUU napram evropski, se bova samo nasmehnila . Nam je mogoče zanimiva, ker jo jemo max enkrat na teden, če pa že 4 mesece ješ za zajtrk, kosilo in večerjo isto, pa ti že malo preseda!?!? Ni čudno, da smo Evropejci za povprečno eno glavo višji od ostalih civilizacij, ker je hrana tako raznolika.
Aja lahko pa ješ tu v Myanmaru tudi kake notranje organe na takih stojnicah – bljak.
Uf!!! Zdaj pa nazaj v civilizacijo, Bangkok!
), midva pa nimava cunj s sabo za pod 10 stopinj .
Zvečer sva morala obleči kar jakne. Sva se pa vsaj malo ohladila. Takoj sva se šla zmenit za pohod od Kalaw-a do Inle Lake, ki traja 3 dni in 2 noči in ga vsi zelo hvalijo. V vasi je vsak drug vodič in se prav tepejo za turiste, midva pa sva vseeno ubodla ene, ki jih hvalijo in tudi ceno nama je malo prilagodil
. Ker so bili modeli v turbanih, je Simchy že sanjal, kako bo trpel na poti…sej ne. V bistvu sva naslednji dan zvedela, da niso muslimani ampak siki, vodič Harri pa eden največjih modelov na najini poti. Siki so po verovanju in pravilih v bistvu precej podobni hindujcem. Ne jejo govedine, verjamejo sicer v enega boga,… zanimivo pa je, da se ne smejo striči in brit, torej krajšat las / dlak. To pa zato, ker so lasje / dlake dar od boga. Zaradi tega nosijo turbane, da se lasje ne umažejo tako hitro, ker imajo večinoma lase tja do riti. Pravi, da po tem itak nehajo rasti.Na pohodu smo šli čez precej vasi, ki so večinoma iz bambusa, nekaj pa je tudi že moderno grajenih iz betona.
Za oranje in transport še vedno uporabljajo vole in ko je treba pri komu pobrati pridelek z njive, cela vas pomaga, tako da smo hodili čez par popolnoma praznih vasi, kasneje pa jih srečali na eni njivi
. 
Pobirali so ingver, katerega gojijo na isti njivi kot čili.
Poleg ingverja tu jejo za prebavo tudi zemljo, saj je živo rdeča in torej polna železa.
Prvo noč smo spali pri eni mladi družini. Hiša čisto preprosta, lesena, brez elektrike in tekoče vode. Tuširali smo se zunaj z vodo iz vodnjaka in s kanglicami. Smo bili veseli, da smo ujeli še malo sončnih žarkov, ker je bila voda ledena, večer pa je postajal vedno bolj hladen.
Vsi smo se zavili v deke med večerjo!! Ja večerja pa ob svečkah
. Da je hiša malo bolj topla ponoči v spodnji predel hiše pripeljejo vse svoje kravice, ki s svojim zadahom in izpuhi grejejo celo družino. Zabavno je bilo iti sredi noči na WC…v naravo seveda…in pozdraviti na poti sopihajoče kravice. Kljub temu pa ljudje uporabljajo SONČNE CELICE?? in sicer, da čez dan napolnijo avtomobilski akumulator in tako lahko zvečer malo pogledajo TV in poslušajo muziko na radiju.Na poti smo se šli tudi malo potujočo ambulanto. Srečali smo eno mlado punco z vnetjem ušesnih mešičkov, verjetno od nerazkuženih uhanov ali pa je alergična na kako kovino. V naši ekipi je bila ena medicinska sestra in ena Američanka s celo vrečo zdravil. Sanirali smo ušeska in ji pustili eno kremo, da si maže nekaj dni. To je bilo veselje v celi vasi
.
Vsi po vaseh so nam govorili kako smo lepi…BELI?? kva?? tukaj jim je bela barva res znak višjega statusa in izobrazbe. Prav tako sva opazila, da je podobno z očali. Če kdo pač ne vidi dobro, se zaletava v drevesa
.Drugo noč smo spali pa v samostanu med mladimi menihi in naslednji dan nam je glavni v samostanu dal blagoslov…joj bo sreče, veselja, zdravja, denarja v tem letu
. 
Drugače smo pa vsi že malo jamrali nad žulji na vseh mogočih koncih. Ena Američanka je imela skoraj povite noge…nič kaj lep pogled. Midva sva imela tudi par nadlog, a se je dalo prehodit še en dan. Očitno se noge navadijo na šlape in čim obuješ (stare!!) superge, evo žulji.
Samo ena je bila brez žuljev…Kambožanka…ker je hodila vse dni v šlapah. Pravi, da od malega teče okrog v šlapah in da ne mara nosit nič drugega. Drugače živi v ZDA in ji je največja muka pozimi obuti kaj toplega
.Cela ekipa…
Zadnji dan smo okrog poldneva prispeli do Inle jezera, sledilo jo kosilce in pa neverjetna vožnja s čolnom na drugo stran. Končno pa je spet topleje.
Ljudje so tu razvili čudovit namakalni sistem, zgleda kot raj na zemlji in celo leto jim raste vse kar hočejo, predvsem seveda riž.
Naslednji dan na jezeru sva imela namen počivati oz. iti samo za kako urco ali dve na kolesa…jaja!! Sva šla s kolesi malo okrog jezera in ker je bil ravno nek budistični praznik, sva naletela na hudo žurko sredi dneva.
Ob 2-eh popoldne je bila množica tisočih nadelana podobo kot mi na osmicah
. Midva sva šla raje na en čajček in malo opazovala folk…ker je bilo treba še vedno prikolesarit nazaj v vas!!Od tu je naslednji dan sledil bus do mesta Bago. Spet!!! Matr smo prišli ob 2-eh ponoči v mesto. Ja vse ok, samo to ni kako lepo turistično mesto, ampak redko kdo se ustavi tu, ker je stičišče dveh večjih cest in je mesto transportno vozlišče. To pomeni milijon kamionov, smrad, prah, umazanija…
Še dobro, da sva imela rezerviran hostel in sva šla direkt v postlo še za par ur. Ko sva se zbudil sva šla na sprehod in odkrila RES ogromno tržnico.
No najin cilj iz tega mesta je bil obisk “Golden rock”-a. To je čudežni, ogromni ter pozlačeni kamen, ki stoji na pobočju gore in se ne odkotali v dolino. Nekaj podobnega je v Indiji v Tamil Nadu (se spomniš Ciba?). So ga poskušali na milijon načinov zrušit, pa ne gre. Pravijo, da se je zalepil, ker so med kamnom in pobočjem trije Budini lasje. Pot do kamna je kao!!! njihovo romanje. Kao?? Ja!! Od začetka…iz Baga sva štartala ob 5ih zjutraj in rabila dobre tri ure do vasice pod goro.
Na “pick-up”-u sva se prezebla do kosti!! in prva stvar, ko sva prispela, je bil čajček. Na poti se je Barby eni lokalki celo tolk zasmilila, da ji je podarila šal
. 
Tipično naložen “pick-up”:
Po čajčku smo pod hribom čakali na kamion, katerega so nam pokazali, 1 uro, medtem pa je milijon drugih kamionov speljalo pred nami???
Nič nam ni bilo jasno…turistom…ko se jezni odpravimo na drug kamion, ki je bil skoraj poln. JA!! tale je pa samo za lokalce! Ja in?? Namesto 1500 je treba plačat 2500 kyat, ker pelje do vrha in ne samo do pol poti. Super!! plačamo, samo da gremo in to do vrha. Pa pravi model… vseeno vas bomo vrgli ven na pol poti
. Zakaj?? Ja turisti morate hodit gor, lokalcem pa ni treba!!!!!!!????? KAJ??!! PA ČIGAVO ROMANJE JE TO!!?? Od točke na polovici sva se pač morala namatrati slabo urco v klanec. 
Saj bi bilo enostavno, samo je bilo že vroče kot iz p…. sva preživela. Kamen je nor, tako kot na slikah, tako da je bila vredna mučna pot…no še vedno bolj zaradi poti, kot samega kamna.
Vedela sva, da bo vožnja nazaj mučna a zabavna. Na “pick-up”-u nazaj sva se peljala z istimi delavci iz kamnoloma kot zjutraj in vsem se je zdelo prav zabavno. Z nami pa se je vozila del poti tudi ena tečna lokalka…buzerirala je vse po vrsti, se presedala, dajala noge na klopco, čeprav folk ni imel kje sedet??? hm?? najin zaključek je, da so vsi ki žvečijo “betle nut” malo agresivno. Kaj to je? V bistvu je malo napaka v angleškem prevodu. V list “betel leaf”, ki je v bistvu list “trte” (z vsebnostjo tinina), zavijejo t.i. areca nut, ki zgleda kot muškatni orešček (baje hudo rakotvorno) ter neke začimbe (lahko kardamon, meta, itn…) ter mažo da sprosti substance (kalcijev hidroksid).
To si dajo v usta in premetavajo po ustih, žvečijo in predvsem pljuvajo rdečo slino. Vsi ki to počnejo imajo rdeče in uničene zobe!!
Nagravžno predvsem pri ženskah, čeprav jih je zelo malo. Predvsem to počnejo moški in stare babe. No kot vedno, sva tudi sama probala zvitke. Nič posebnega, malo metinega okusa, pa usta se ti res slinijo. Ker ne smeš pogoltnit, pač pljuneš ven rdečo slino. Kam pljuneš je vseeno, saj so vse stene in tla rdeča od pljuvanja
.
Ojoj, kaj je bilo še na poti nazaj!!! Voznik je svojega pomagača nagnal za volan in se usedel nasproti naju. Vsi moški so tu v longy-jih, tako da jim un na sredi verjetno binglja dol
?? Kakorkoli model se je zagledal v Barbyjino pregrešno belo kožo in si ga malo vrgel na roko?? Kwa?? Midva sva najprej mislila zatežit…ah…pa naj ima svojih 5 minut!!Iz Baga pa samo še do Yangoona. Šla sva kar k istemu atatu, kot ko sva prispela. Tu sva en dan kafetkala, drugače pa si ogledala par znamenitosti.
Tako revna država !?!?!?! pa to je vse premazano z zlatom!!!!! cca 35 ton zlata ?!?!?! pa si izračunajte koliko denarja je to. Mi imamo precej višji standard, pa se p…. koliko denarja je v cerkvah in Vatikanu…. glejte te!!!!! Cca 1.5 mrd EUR v enem objektu???? pa ne da imajo 100-krat več takih objektov na kvadratni meter kot mi!!
Šla sva seveda pogledat tudi na glavno tržnico…
En dan sva šla na vlak, ki vozi krožno po mestu in bližnji okolici in traja slabe tri ure. Kako usrano!! Definitivno je to tako kot Indija.
Malo sva bila v bistvu šokirana, ker drugje po državi ni tako grozno…ampak tole je pa dobesedno greznica. Ni nama jasno kam grejo vse te smeti v deževni dobi (midva sva bila tu v najbolj sušnem obdobju!!)!! Je pa smešno opazovat lokalce, ki na vlak zvlečejo vreče zelenjave. To počnejo zelo učinkovito, saj vlak ustavi vsakič za manj kot minuto in si lahko predstavljate kako hitro mečejo vreče ven in not iz vlaka in skačejo z/na premikajoči se vlak.
So pa neverjetni umetniki kopiranja. Videla sva verzijo Coca Cole…podobne barve in logotip, samo da je Kola. Druga stvar je bil kvazi Burger King in pa nora imitacija 7/11
. 
Celo v časopisu sva videla “opozorilne” reklame velikih korporacij glede lastništva določenih znamk in da bodo tožili posameznike za nepravilno uporabo le teh.
Drugače pa sva poskusila tudi vse vrste piv, ki jih Myanmarci proizvajajo. Morava jih pohvalit, ker so res dobra. Vsaka vrsta piva ima normalno verzijo in “extra strong” verzijo. Ti imajo med 8-10% alkohola
. Ker pa je pivo relativno drago, lokalci raje kupujejo žganarijo, ki jo mešajo z ledom in vodo. In ko sva jih opazovala, tega res veliko spijejo?!?!? Tako, da morajo imeti Indijske korenine, ker očitno alkohol (za razliko od Azijcev) dobro prenašajo.V lokalčkih (kjer so vedno samo moški!! babe delajo!!) sva opazila, da natakarje kličejo s cmokanjem, pa se je Simchy poskusil asimilirat in je na enak način poklical natakarja. NAPAKA
! Je bil tipček kar malo jezen, a se je hitro umiril in razložil, da to ni lepo. Sva mu razložila, da se nama zdi zelo neotesano, ampak sva to “cmokanje” videla non stop po celem mestu in sva mislila, da imajo tako navado. Na koncu smo se zmenili, da gre stran od naju in ga še enkrat pokličeva na EVROPSKI način. Še dobro, da sva v tem koncu sveta, kjer so vsi prijazni. V kakšni državi v Amerikah bi naju najbrž pretepli .Ženske so neverjetno zanimive. Vse so oblečene v kikle in srajce ter vse odkrite dele telesa imajo namazane z neko belo mavžo. To si dajejo tudi na obraz in iz tega se je razvila v bistvu moda ličenja… tudi med bogatejšimi, ki ne delajo na prostem.
Mavža se imenuje “thanaka”. Uporabljajo jo že 2000 let in ima hladilni efekt, hkrati pa je zaščita pred soncem. Mavža je narejena iz lubja in tudi lesa določenih dreves. Pač čim bolj je belo bolje je
. Mi idioti pa se hodimo sončit in v solarije, medtem ko cel ostali svet sanja o beli koži . Celo od enega Američana sva zvedela, da ima ena njihova korporacija prodajni hit v tem delu sveta (od bljižnega vzhoda naprej)… milo za posvetlitev kože?!?!?! Sva našla v trgovini na Tajskem…
Od ljudi pa sva zvedela še eno zanimivost. Azijci so očitno v večini netolerantni do laktoze in ne smejo konzumirati mlečnih izdelkov. Zato na veliko uporabljajo kondenzirano mleko, ki pa je več ali manj sladkor, da se počasi navajajo. Zato so tudi mogoče večinoma popotniki po svetu Evropejci. Mi namreč imamo široko kulinariko in smo navajeni jesti vse in v večini primerov brez želodčnih težav. Sva srečala na primer enega Malezijca (no Kitajca), ki je potoval dva tedna po Myanmaru in je od tega en teden preživel na WCju?!?!? Pa sej živi 100 metrov stran?!?!? Je rekel, da Myanmarci zlijejo litre olja na vsako hrano (večinoma iz oreščkov) in da zelo slabo prebavlja mastno hrano?!?
Kar se tiče hrane pa je takole. Ni neke bistvene razlike med malezijsko, tajsko, laoško, kamboško ali myanmarsko hrano. Večina hrane je v bistvu en velik dolgčas. Povsod se pojavi možnost riž ali nudli, v juhci ali praženo, z enako zelenjavo. Edina razlika je, da izbereš vrsto mesa ali ribe in druge morske sadeže. Začimbe so več ali manj povsod enake, tako da je okus več ali manj enak. Razlika med državami so samo kake res specifične začimbe, kot na primer na Tajskem “lemon grass” in oreški, v Myanmaru olje iz oreškov, itn… Aja pa eni naredijo mal bolj spicy, drugi pa malo manj (Tajci delajo najbolj žgoče
). Na podlagi tega sva ugotovila, da imamo najbolj zanimivo in raznovrstno hrano dejansko v Evropi. Če nama še kdo reče, da je azijska hrana UAUUUU napram evropski, se bova samo nasmehnila . Nam je mogoče zanimiva, ker jo jemo max enkrat na teden, če pa že 4 mesece ješ za zajtrk, kosilo in večerjo isto, pa ti že malo preseda!?!? Ni čudno, da smo Evropejci za povprečno eno glavo višji od ostalih civilizacij, ker je hrana tako raznolika.Aja lahko pa ješ tu v Myanmaru tudi kake notranje organe na takih stojnicah – bljak
.
Uf!!! Zdaj pa nazaj v civilizacijo, Bangkok!
. Res pa je, da sva imela hostel v indijski četrti in je bil to najin prvi vtis.
. Izven letališča vzameva taksi, ki hvala bogu računa v dolarjih. Voznik sedi (kot angleški vpliv?!?) na desni strani. Potem opaziva, da ima večina avtomobilov volan na desni, kaka tretjina pa na levi?!?!? Šele po parih dneh sva dojela, da v bistvu vozijo po desni tako kot mi… HM… No to je ena posebnost pretekle vlade…. Namreč z voditeljem na čelu so bili (oziroma so) zelo vraževerni. Voditelj Ne Win je bil bolan konec 70-ih let in so mu vsi njegovi guruji rekli, da bo šel po gobe… Dokler mu ta 10ti guru ne reče, da eno stvar pa lahko naredi. Če bo država vozila po desni, bo ozdravel. V dveh dneh je spremenil stran vožnje v državi 
