Laos prvič

No ker sva pod vplivom Laosa,  sva pač malo dalj rabila, da se javiva. Namreč v Laos-u se vse odvija rahlo počasneje (pravijo, da kamorkoli že greš:”You will get there in Lao time!”). Promet, ljudje, živali,… vse se giblje počasi, relaksirano. Ljudje so spet neverjetno prijazni, nevsiljivi, povsod te pozdravljajo in se smejijo. Laos je bolj podoben Tajski s pridihom Vietnama, medtem ko je Kambodža bolj podobna Vietnamu s pridihom Tajske.
Zgodaj zjutraj v Kratee-ju sva morala vstati, da prideva do Laosa (tržnica je oživela že ob 6ih, prav tako pa tudi menihi ).

Par let nazaj niti ni bilo cest in tudi danes niso ravno kaj posebno dobre. Tole je glavna pot proti Laosu.
 
Meja je bila odprta za turiste kake dve leti nazaj. Objekti so še vedno v gradnji, a že ti izdajo vizo ob prihodu (še v lanskem vodniku piše, da ti na tej meji ne dajo vize). No vseeno sva si midva vizo uredila že v Phnom Pehnu in to za 25 USD. En turist, ki si je na meji delal vizo pa je plačal 40 USD. Bil je čisto razkurjen!! Sva ga mirila, da je najbrž odvisno od države. To ga je še bolj razkurilo (kao a Slovenci bodo manj plačal kot Nizozemc) !! No, še kako leto pa bo tudi bankomat pa menjalnica na meji.

Ti pa uradniki na meji za štemple vzamejo dolar ali dva (odvisno kako bogat izgledaš). Če si zahodnjak, moraš najbrž izgledat res klošar, da ti računa 1 USD .
Takoj čez mejo pridemo na t.i. “4.000 otokov” (kjer se Mekong malo razlije). Midva sva šla na otok Don Det, kjer je presežna ponudba bungalovčkov, restavracij ter ostale ponudbe. Še par let nazaj ni bilo praktično ničesar za turiste. Lepo je, da so vsi objekti zaenkrat narejeni zelo enostavno in vse izgleda še vedno zelo naravno, pristno. Pač vsak domačin, si zraven svoje hiše zbije iz lesa par bungalovčkov, naredi par miz in postavi en šank. Pa dobimo Guesthouse in Restaurant. Kuhinjo že ima za domačo uporabo, pa pač v njej še za goste kaj skuha. Po parih dneh voženj z busi sva si vzela chill out. Branje in ležanje v hamoku je bilo odlično. Med tem pa sva v sosednji zgradbi opazovala lady boy-a, ki se je 2 uri rihtal za večerni sprehod po kao promenadi .

Če kdo kdaj hoče pobegnit nekam na samo, mu predlagava te otoke, kjer se čas ustavi, cene so nizke, pa noben te ne najde . No Wi-Fi je povsod, pa še elektriko so dobili par let nazaj….kaj sploh še rabiš??
Območje je znano po redkih sladkovodnih delfinih irrawaddy. Jih je zelo malo, zato je območje zaščiteno pred čolni in ribolovom. To pomeni, da se jim težko približaš in tudi midva sva jih opazovala iz distance kakih 10 metrov.
S prihodom vedno več turistov se otok razvija in se tako najde na njem tudi že razne “ilegalne substance”. To je sicer v bistvu malo smešno, saj je v Laosu zagrožena smrtna kazen, če te dobijo z drogo. No pač po happy pizzi v Siem Reapu sva pač morala probati še en produkt “space cookies”, tokrat … no comment…))
Po počitku sva šla v kraj Pakse, ki je zraven Balavan platoja (laoška kavna regija ). Uhuhu sva se nalivala s kofetom (KONČNO POSTOJNSKA KAVA IZ TANDEMA ). Mesto pa je še bolj slow moving, čisti “Lao time”.

Imajo tudi noro tržnico, celi kupi ananasa manga in buč. Barby je bila tolk navdušena, da je vse pokupila in pozabla plačat, tako da jo je prodajalc ganjal po tržnici .
Naslednja pot je bila z busom do Tha Khek. Par stvari kar s tiče busnega prevoza po Laosu. Na bus vse naložijo kar se da. Od živali, škatel, ljudi, motorjev, itn… in lahko si predstavljate koliko časa porabijo (v slow motion!!), da vse to natovorijo in raztovorijo!!

Ljudje se očitno zelo poredko vozijo z busi, saj je vsaj ena oseba na vsakem busu do sedaj bruhala.
Čas tu je zelo relativen. Če pravijo, da je vožnja 5 ur je to v resnici 6-7 ur. Je pa pohvalno, da se bus vsaj na vsako uro ob cesti ustavi, da vsi opravijo svojo potrebo v gozdičku.
V Tha Khek smo prišli kar pozno. Na postaji so bili sami zmedeni turisti in na koncu nas je rikšar vseh 8 z vso prtljago nametal na svojo mašino.
Presenetilo naju je, da je bilo tu vreme bolj hladno (zvečer je bilo cca 5 stopinj). Zaradi tega je padel v vodo načrt, da bi rentala motor za 3-4 dni, za vožnjo po nori naravi na poti do Kong Lor Cave. Območje je zelo podobno jugo zahodni kitajski in Vietnamu, kjer je polno štrclov hribov, kraško območje, polno jam, rek, itd…

Pač sva vzela par busov, da sva prišla do najine postojanke Ban Na Hin (Ban Khong Kham). Par let nazaj so dojel da hodijo turisti gledat jamo in se gre spet vsak drug guesthouse, samo da je tu znanje angleščine že redkost .

Do jame sva si morala rentat motor. In ker so nekaj zabluzili so nama dali kar svoj domač mopedek (pozabili, da sva en dan prej rekla, da prideva zjutraj po en motor). Je pa šefe rekel “pazita to je japonski motor in bodita nežna s prestavljanjem” . Ja bila so že malo znucana in nikamor niso šla ta jajca .

Jama je končno konkurenca slovenskim jamam !! Dolga je cca 7 km in skozi celo se v popolni temi pelješ po reki, razen v sredini imajo en del osvetljen in dejansko zgleda kot naše jame. So pa presenetljivo pridni in ugasnejo luči, ko turisti odidejo. V jami je polno prometa in to ne samo turistov ampak tudi domačinov, ki uporabljajo to pot za prevoz dobrin do doma na drugo stran.

Naslednji dam sva najino pot nadaljevala do Vientiana. Itak, da ne more iti vse po planu in je busu počila guma. Simchy in še en turist sta se skor skregala z domačini v katero smer se odvije šrauf na gumi?!?!? No, domačini so imeli prav?!?!? A kdo ve, da so na busih vijaki v drugo smer, kot je standardno ali je to tu lokalna azijska fora?!?!

Vientian je zelo lepo mestece (200k prebivalcev), čisto in počasno.

Prvi dan sva se preveč zasedela na kavicah in sva tako prišla šele popoldne ob 13ih na Myanmar ambasado. Itak da so ravno ta teden spremenil urnik in je delovni čas za oddajo prošnje za viso samo do 12ih!!!!!! No pač malo več kavic ta dan in naslednji dan sva morala ponoviti pot.
Drugi dan greva še enkrat na ambasado. Nič posebnega ne potrebujejo ?!?!? V Phnom Penh-u so nama rekli, da rabijo pismo delodajalca, tukaj pa, da ne rabijo nič takega, samo da bodo naredili “background check” če sva na črni listi in da to traja 3 dni. Pa sva še vprašala zaposlenega, kaj je prav Burma ali Myanmar (ker se oboje non stop uporablja)  in ali je vseeno, kaj rečeva. Pa se tip zasmeji in reče, da če napiševa Burma nama sigurno ne bodo dal vize . Aja pa prav je Yangon in ne Rangoon (glavno mesto). Ker se nama ni dalo čakat na vizo v mestu, nama je model naredil kopijo pasoša in laoške vize, da se lahko gibljeva naprej proti severu države.
Ta dan sva si šla pogledat še Buddha park, kjer naj bi bilo polno budističnih in hindujskih kipcev. Sva odšla kar s kolesi in to je bilo mučno. Cesta je bila še v redu do t.i. Friendship bridge-a (most do Tajske), potem pa je ratala čisto blatna in luknasta. S kolesi sva šla, ker piše v vodniku, da je zadeva 20km iz mesta…napaka v knjigi!!! matr!! Zadeva je kakih 30km iz mesta!! Sej to nebi bil še tak problem, če nebi imela ena kolesa iz Kitajske, ki jih še vedno delajo po tehnologiji iz prve svetovne in so težka za popizdit !!

No sej tudi domačini nimajo občutka za razdalje. Sva ene ta luškane (lady boye) na poti vprašala koliko je še do tega parka? Pa vsi veseli razložijo “o sam še kake 4 kilometrčke” !?!? Dejansko jih je bilo še 10 .

No, vsaj park je bil vreden muke.


Pred odhodom iz Vientiana je šel Simchy še k frizerju uredit svojo grivo in to k enemu lady boy-u. Ta je bil ves navdušen nad Simchihevo zahodnjaško lepoto !!?? Medtem pa je Barby uživala na ustrani tržnici…hm??

...sledi Vang Vieng in Luang Prabang...

Kambodža–drugič

Predenj nadaljujeva kjer sva ostala, še dva filmčka iz zanimivega potovanja z ladjo od Siem Riep-a do Battambong-a. Vasice na vodi so neverjetne in na koncu poti so nas bolele roke od mahanja vsem otrokom.

Novo leto v Phnom Penh-u je bilo predvsem drugačno. Šla sva najprej v Indijsko restavracijo na dobro večerjico. Zadebatirala sva se z lokalcem, ki je tam delal kot natakar. Pravi, da dela 13 ur na dan, 7 dni v tednu in ni imel prostega dne že več kot eno leto. Zasluži pa povprečno 100$ na mesec. Njegova žena pa dela v tovarni od zgodnjih jutranjih ur pa do poznega popoldneva. Zasluži pa še manj kot on. “Vidita” se torej samo, ko spita!? Ampak pravi, da je srečen, ker je mir in ima sanje, da si bo lahko enkrat kupil rikšo in postal sam svoj gospodar. Pravi tudi, da so bogati in vplivni v državi še vedno bivši Rdeči Kmeri, da se v bistvu ni nič spremenilo, le da ni genocida nad ljudmi. Še vedno do zdaj niso obsodili še niti enega Rdečega Kmera. Štirje takratni voditelji so sicer na mednarodnem sodišču, ampak so trenutni vladajoči že zahtevali, da se sojenje prekine, z izgovorom, da ljudje hočejo pozabiti na preteklost in da je preveč boleče gledati to sojenje??
Midva imava mešane občutke. Kaj ljudje hočejo? Po eni strani misliva, da si želijo pravico, a se zavedajo korupcije in da so v vrhu še vedno sodelavci Rdečih Kmerov. Le ti pa so vodjem očitno dolžni še iz starih časov!! Po drugi strani pa imava občutek, da vsem mal dol visi, kaj se je dogajal. Pač to je preteklost, ljudje so počeli grozne stvari, eni iz “pravih” razlogov, drugi iz “napačnih”, tretji so sledili navodilom… Tudi navodila se včasih sfižijo (če se spomnimo igro “telefončki”)… No, podobno kot Vietnamci tudi Kambodžani ne razmišljajo o preteklosti in se raje ukvarjajo s sedanjostjo. To je zanimivo, da imaš občutek pri obeh, da sprejemajo vse ljudi (tudi Američane, pa so toliko bomb zmetali tu okoli). Očitno bi morali poslati nas Slovence na izobraževanje v Kambodžo in Vietnam. Mi se po 60-ih letih namreč še ved obremenjujemo, kdo je levi in kdo desni in rdeči, črni ter beli???!?!? Pač kar se je dogajalo, se je dogajalo, vsaka stran ima svoje zgodbe, razloge, prepričanja, ki danes niso več pomembna. Mogoče bi morali vsi postati budisti in se ukvarjati s svojo karmo in ne z drugimi .

Z dobre večerje sva šla stara mačka kao “žurat”. En drink v zanikrnem lokalu (kjer so očitni glede prostitucije…Buy a lady a drink! Buy a lady 2 drinks and she can go party! Hm?? Od tu sva zavila celo v nočni  klub…pa da vidimo kako ga žurajo.

No Novega leta v bistvu ne praznujejo, ni ravno veliko okrašeno in ni nekega vidnega slavja. Vseeno pa je vsak izgovor dober za žur, tako da se ga tudi lokalci na ta dan pač napijejo. V klubu sva vidla dve res “prasici” in ne no!! Spet, lady boy-a?? Kva?? Nama je en rekel, da je bil eno noč prej z eno in da je šele v ležečem položaju dojel…šel bruhat in pobegnu!!

Med gosti kluba so bili vsi lokalci z malo več pod palcem in pa turisti..theee. In pristopi en k Barby in vpraša, če prodaja LSD in kok je kaj cena. Barby začudena reče, da nima te robe, model pa nazaj: Aja, pa zgledaš, kot da veš, kje se da dobiti stuff! Matr morava zamenjat “outlook” očitno!!

Sva pa ta večer odkrila še eno zanimivost. Pod pretvezo bara s karaokami, so to v bistvu hiše najstarejše obrti… malo morje jih je in tudi iskreno se oglašujejo na ulici…


Še par podatkov o državi:

• Phnom Penh naj bi prve semaforje dobil v letu 2001.
• Bankomati v Kambodži do leta 2005 niso obstajali.
• Do leta 2000 je bilo še vedno ogromno ribarjenja z dinamitom, streljanja na ladje, ropanja na avtocestah, min in vojakov (pravih ne pravih), ki so zahtevali denar na zaporah, itd.
• Od Siem Riep-a do Phnom Penh-a se je leta 2000 potovalo 2 dni, sedaj 6-7 ur….verjetno takrat z bicikli po zaprašeni cesti

• V letu 2003 je minuta interneta (počasnega!!!) stala neverjetnih 7,5 USD!!
• Če ima kdo čas naj si pogleda film “City of Ghosts” iz leta 2002, ki prikaže Kambodžo 10 let nazaj

Država je torej v zadnjih 10-ih letih dobesedno doživela preporod in sedaj sta internet in telefon prisotna na vsakem vogalu. V Phnom Penh-u sva videla sigurno več kot 100 Range Rover-jev in pa 1.000 Lexus-ov in še kaj…



V Phnom Penh-u sva si šla en dan ogledat slavno kraljevo palačo in glavni tempelj, Silver pagodo. Ime ima tako, zato ker je v njej 5000 srebrnih ploščic po 1 kg položenih po tleh. Poleg tega je v njej 90 kg zlati buda s 5.000 diamanti??!! Ocenila sva, da je omenjenega srebra in zlata v tem templju vsaj za 9 mio USD (brez, da bi ovrednotila diamante in ostale kipce iz zlata, srebra ter ostalih vrednih elementov).

Na vstopu v palačo pa sva spet srečala Slovence in sva začela računati koliko sva jih že srečala po svetu…kakih 15. Zanimivo je, da pa nisva srečala niti enega Srba, ter le po enega Bosanca, Hrvata in Makedonca. Očitno smo Slovenci vseeno narod, ki je firbčen in rad potuje.


En dan sva si vzela za počitek in sva šla samo na masažo in sicer na masažo slepih. Na taki masaži sva bila že v Vietnamu in spet je bilo vrhunsko. Očitno ker so slepi, se jim razvijejo drugi čuti…ker masaža je bila vrhunska!!


Šla sva tudi v iskanje “The Killing fields”. Rentala sva kolesa in se odpravila na 30 km dolgo pot.

Jah sonce naju je ubilo, sva pa po drugi strani doživela drugo plat države, predvsem umazanijo in revščino (ta del okolice Phnom Penha je najbližja kopija Indije ).

Zadeve pa na žalost nisva našla. Jah, super imajo vse označeno, NE!! in ker sva bila že precej ubita se nama ni dalo raziskovati . No kaj to sploh so. To so v bistvu skopani jarki v katere so zmetali vse, ki so jih pobili med dobo Rdečih Kmerov. Ker se lokalcem ni zdela turistična točka zanimiva, so rentali to zemljo eni japonski organizaciji, ki zdaj mastno pobira vstopnino??!! Ne znajo zaslužit na svoji tragediji očitno, no ali pa nočejo?? Podobne jarke oz. kupe kosti pa sva zato videla, ko sva šla na jug države v Kampot in se malo vozila z motorjem po vaseh.

Kot rečeno iz Phnom Penh-a sva šla na jug v Kampot. Vožnja do tja uradno traja 3-4 ure, razdalja pa je cca 150 km. No naše potovanje je trajalo 7 ur, tako da si lahko predstavljate njihovo hitrost in pa seveda stanje cest!!

Kampot je mirno mesto  brez javne razsvetljave, tako da je ob 8-ih zvečer osvetlitev odvisna predvsem od mamc, ki prodajajo futr…food stalls. Simchy si je privoščil “rice chicken soup”

…in pa neko lokalno sladico…ko bi vedela kaj je?? samo eno stvar sva identificirala in to je bila pečena buča z neko kremo v notranjosti??

Naslednji dan sva rentala motor in se odpeljala po vaseh in pa do nekega templja v jami.


Sva pa malo pobrskala po internetu, kako bo z najinimi vizami za naslednje države in sva naletela na zanimivo razpredelnico:

To je za kitajsko vizo. Očitno res ne marajo Američanov. Hm, po drugi strani pa sva izvedela, da Azijke v ZDA, še več pa v J. Koreji in na Kitajskem opravljajo t.i. “eye-lid surgery”… Ja tako kot si najbrž mislite, si operirajo veke, da izgledajo bolj “belsko”.

Sva pa tudi preračunavala najine naslednje mesece …kam iti in za koliko časa. Kitajska ostaja na najinem radarju, ampak bo treba iti malo kasneje, kot sva planirala, ker je marca še vedno MRZLO!! Tako da sva se deloma odločila, da vrineva prej še Indonezijo …gremo se spet potapljat, jupi!!
Torej najin trenutni plan je sledeč … če se bo kdo tukaj gibal, naj nama sporoči:

• januar: Laos
• začetek februarja: Mjanmar
• februar – marec (cca 1 mesec): sever Tajske
• marec – april (cca 1 mesec): Indonezija
• april – maj – junij: Kitajska in mogoče, če bo čas Japonska
• julij – New York (ni še čisto ziher)

Sedaj pa sva na poti v Laos. Ker so (kot sva omenila) ceste bolj za en drek, sva se ustavila na poti v mestu Kratie. Kot izkušena Kambodžana sva očitno čutila, da bus ne bo vozil 7 ur kot piše, zato sva vzela čim bolj zgodnji bus. Ta naj bi šel ob 9:30 zjutraj in če dodava kako uro ali dve prideva na cilj ravno ob sončnem zahodu … Itak, da so naju pobral pred hostlom ob 9:45 (namesto ob 9:00) in da so pobirali še ostale ljudi po mestu. Pridemo na avtobusno ob 10:30 in opazimo, da tako ali tako popravljajo bus in da se nam pač nič ne mudi .

No so zrihtal rezervni bus in nas odpeljal. Na cilj sva prispela ob 19ih, ko je bila že tema in to mesto ima še manj ulične osvetljave kot Phnom Penh . Hvala bogu pa je to zelo majhno mesto, tako da sva se hitro znašla. Pot je bila pa zelo zanimiva, saj je to očitno bolj kmečki “revni” del. Večina hiš ob poti je zbitih skupaj iz lesa, s čisto osnovnimi zahtevami in tudi pri prevoznih sredstvih niso ravno izbirčni.

Povsod polno smeti in umazanije. Kar naju je presenetilo, je bilo, da je bila zemlja neobdelana (nikjer njiv ali riževih polj). No potem ko sva bolj pozorno opazovala okolje, vidiva da so ob cesti (med hišami!!!) konstantno rdeče tablice, ki te opozarjajo, da je zemlja minirana!!! Takoj nama je postalo jasno, zakaj nihče ne obdeluje zemlje .
Na poti sva se tudi opogumila in poskusila ocvrte tarantele. Okus ima spet po pohanem piščancu, samo res je mastna!!

Misel, ki pa naju je prešinila: Koliko jih prosto šeta okrog??