Brazilija (Foz do Iguaçu)

Kot sva že nakazala, sva nadaljevala pot v Brazilijo. Ogledala Itaipu Dam – jez, ki zaenkrat proizvede največ elektrike/na leto na svetu (vsaj dokler Kitajci ne dokončajo in zaženejo v popolnosti “Three Gorges Dam” na Yangtze reki). No sej Kitajci so prišli na izobraževanje preden so se svojega lotil graditi. Posebnost tega jeza je, da konstantno proizvaja enako elektriko in le cca 10% leta morajo spuščati odvečno vodo iz jezera….

Jez je 50/50 projekt Brazilije in Paragvaja, kar dejansko pomeni da vsak uporablja pol turbin ima 50% zaposlenih (vsaka stran po 1.500), 2 CEOja sta (en Brazilec in en Paragvajec)…
Drugo stvar, ki sva objavila so znameniti slapovi, ki pa potekajo na drugi meji (Brazilija/Argentina).

Sva se že izognila prvemu nategu. V hostlu so nama prodajal nek transfer do argentinske strani in nazaj za 25 realov in ponavljal, da oni skoraj nič ne zaslužijo, pa da ti gre tri ure v vsako smer za mejo, kar ti drugače oni zrihtajo. No midva pač trmasta (žena bolj) sva se podala sama…niti enga problema. V obe smeri sva lepo prosila busarja, da naju počaka na meji in v eno smer nama je dal nadomestno karto, za nazaj pa naju je model celo čaku No vse skupaj sva midva potrošla za prevoze 14,5 realov na osebo!! Ha!

Slapovi se raztezajo 2,7 km in posameznih slapov naj bi bilo 275, ki padajo v višini med 60 in 90 metrov. Torej fascinantno!


Ker je zaradi toliko vode konstantno megla nad slapovi, se delajo mavrice na vsakem koraku.

Vzdušje pa popestrijo še metulji, ki te obletavajo in se vsedejo nate, tako da jih maš lah kar naenkrat tut po deset na sebi.

Moraš pa pazit da katerega ne poškoduješ…so nežna bitja. Druge živalce, malce manj nežne, dejansko kar malo nasilne pa so neka vrsta rakuna. Ker jih obiskovalci radi hranijo so se zelo udomačili in kar silijo vate, da jim daš hrano. Baje pa so nevarni ker lahko prenašajo steklino!!


V Fozu v hostlu pa sva imela skoraj prvo nesrečo! V tem delu sveta tudi očitne ne poznajo bojlerjev za toplo vodo in imajo zato na tuših namontirane električne grelce. Kot nama nikoli ni bilo jasno, kako elektrika in voda funkcionirata skupaj…ko se tuširaš…se je tokrat potrdila najina teorija. Malo bolj slabo je bil očitno električni kabel izoliran in med tuširanjem (Barby je bla na vrsti!!) je kar naenkrat eksplodiralo! Naslednji dan so zamenjali grelec… ampak spet… eksplozija. Za zadnjo noč se nama ni dalo spet težit, da zamenjajo tako da sva pristala na mrzlo vodo…brrr.

Iz Foza sva jo mahnila kar direkt v Sao Paolo, sledila je 17 urna vožnja in naju je blo kar malo strah kako bova to preživela. Bus je bil luksus! pravo presenečenje. Tut ceste so ravne, brez kolesnic, okolica je urejena…matr lepo. Urejeno je skoraj tko kot v Sloveniji , no sej tut cene so slovenske!! Celo hrana v trgovini je, se nama dozdeva, celo dražja kot pri nas…fantje kok je Laško v Mercatorju? ker tuki je cca 1 EUR.

Čudno nama je, ker imajo najnižji BDP na prebivalca med top 5 državami v Južni Ameriki, zgleda pa najbolj razvita in urejena…pa tut draga. No najin zaključek je, da morajo biti razlike enormne…nisva še vidla ta pravih favel, ampak baje jih je največ v Riu.