Jah, kaj naj rečeva, res je država, ki je par let za vsemi ostalimi, ki jo obkrožajo. Davki skoraj nič, trgovina na črno, umazanija, revščina povsod, vsi strašijo pred krajami, itd. No midva sva preživela tokrat brez problema, čeprav tudi malo po sreči… avtopark še slabši…
… pa policija / vojska je povsod…sicer zelo prijazna in pripravljena pozirati. Mogoče samo za ženski spol, kar nisva preverila. Ampak so očitno so zelo dobro plačani in zato zelo zadovoljni.
…. ampak fuzbal je še vedno ta glaven!! – v trgovini te skor noben ne pošmirgla, ker vsi gledajo TV….
So imeli pa malo smole v preteklosti. Bili so v navezi z Urugvajem in ko so se okrepili brazilski podporniki v Urugvaju, jih je le ta prosil za pomoč. Da bi jim lahko pomagali s svojo vojsko, so prosili Argentino, če lahko prečkajo njihovo ozemlje, da pridejo do Urugvaja. Rekli so valda NE... no ti pametnjakoviči so pa kar šli!! Argentina jim je zaradi tega napovedala vojno. V času, ko so prišli do Urugvaja, so pa prav tako brazilski podporniki prevzeli nadvlado, tako da jim je zdaj napovedal vojno še Urugvaj. Jah po tem je pa še Brazilija rekla, mi tut!! Na koncu so se zaradi tega znašli v vojni s tremi sosednjimi državami! Umrlo je baje 50% prebivalstva in zgubili so cca 1/4 ozemlja!
Država se pa sedaj kar hitro razvija in je postala ZELO zanimiva za tuje investitorje, beri Američane. Zakaj? Imajo ene večjih rezerv naravnega plina na meji z Bolivijo, na tromeji med njimi, Brazilijo in Argentino pa je največji naravni rezervoar pitne vode!!
V Assuncionu je bilo nadvse zabavno. Prvič sva videla ta prave favele in to celo korak od centra mesta. Naju je celo ena študentka posvarila, da naj ne zahajava v določen predel…”Tam čez ograjo je nevarno zato ne it tja, pa tudi po 6ih zvečer se ne sprehajat.” Nama se sicer ni zdelo tako hudo, ampak nisva rinila v težave.
Tu sva odkrila en muzej o Indijancih v Paragvaju. Študentka, ki tam dela naju vpraša iz kje sta (standard)…poveva, da iz Slovenije in ona čist vzhičena ven pade, da je muzej več kot 40 let vodila Slovenka. Raziskovala je njihovo kulturo in tudi po več tednov odšla k njim živet. V muzeju nama je prijazna študentka razložila o vseh orodjih, običajih itd.
Pogledala sva si predsedniško palačo in spet imela srečanje s policijo, ki naju je nagnala izpred glavnega vhoda
…u nulo imajo vse zastraženo! Bajta je pa razkošna!
Ne a res??!! (za špansko ne-govoreče: Prepovedano kopanje!)
15tega maja praznujejo v državi 200 letnico osamosvojitve izpod špancev, zato je vse v barvah njihove zastave.
Med drugim sva jo mahnila tudi v biološki park v katerem je zoološki muzej. Notri so od nagačenih zveri, do insektov, kač, rib… in kačje kože, ki se razteza po eni od sten!!
Del njihovega življenja je market na debelo!! od mesa, rib, zelenjave…
… in sestavni del njihove tipične hrane je manioka…v bistvu kot nek koren, ki ima okus med krompirjem in kostanjem.
Imajo pa tako kot v ostalih obrobnih državah milijon vrst krompirja…
Poleg manioke in krompirja, pa je njihovo osnovno živilo koruza. Iz nje delajo slastne kao kruhove štručke, “Chipa”. Še posebej so slastne še tople, ampak jih lahko stakneš kvečjemu na kakem busu, ko kak fantič prleti gor in se dere “Chipa caliente”…njam
Pot sva nadaljevala do Encarnaciona, predvsem znano kot hub do jezuitskih ruševin.
Jezuiti so omogočili obstoj določenih Indijancev v tem delu sveta, zato sva si hotela pogledat ruševine iz takratnih časov in se malo izobrazit o njih….sva pogledal med drugim izvrstni film “The Mission”
Ruševine pa …
… če kdo ve … čemu služi kanal sredi cerkvice??
No, jezuiti so se zavzemali za zaščito Indijancev in precej pripomogli, da so določeni sploh obstali. So jih pa seveda Španci in Portugalci brutalno pobijali in zasužnjevali!!
Na poti od ruševin nazaj do Encarnaciona sva srečala dva Avstralca, ki sta nama povedala eno zanimivost. Večina Južnoameriških držav zahteva vize SAMO od US, Avstralije in Nove Zelandije ter Kanade. CENA pa je točno toliko kot te države računajo njim...recipročno pač. Tako da vize stanejo različno od države do države.
Iz Enkarnaciona sva jo mahnila v Ciudad del Este. Največje njihovo trgovsko središče, ker je praktično na tromeji med Paragvajem, Brazilijo in Argentino. Prodajajao vse!! in tudi midva sva prišla na svoj račun…kupla 3 šteke poceni čikov. Gužva te pa dobesedno katapultira iz mesta.
Kot sva že objavila filmček potovanja z busom, še ena zanimivost.... Ko sva šla od Encarnaciona do - Ciudad del este, je bil bus čist zdrapan in je vozil cca 30 na uro.... pol pa kr enkrat ustavi in reče pejte dol pa na bus za nami??? očitno so dojel, da je na dveh zaporednih busih premalo ljudi in so nas vse stlačil v enega :-) No ta pa je pol nadoknadil izgubljene ure ker je teral cca 100 na uro... Bus je bil sicer boljši vendar sva parkrat zamenjala sedeže (vsi so pač že zlo dotrajani - beri "zjeb...."). No pol je pa se žena, k se je zakrivala pred soncem uničila zavese
Aja… ker je trgovsko območje uganite kateri narod se je full priselil sem… ja tako je – Arabci U bistvu trgujejo na Paragvajski strani, kjer ni davkov in je velika tržnica… živijo pa na Brazilski strani, kjer je bolj urejeno in čisto…. Kupijo si hude avtomobile (brez davkov), ki jih lahko uporabljajo le po omejenem območju Brazilije
Hja…sledilo je prečkanje meje z Brazilijo. Pametna sva se odločila, da bova prečkala mejo, ko se market zapre in se neha gužva! Sva brala, da nikakor ne smeš čez mejo peš, kaj šele čez most, ki povezuje obe državi. Nama je kljub vsemu delovalo varno in busa ni bilo videt in sva z najbolj tradicionalnim prevoznim sredstvom pičila čez mejo… in most…PEŠ. Brez težav!! No prideva pa na mejo in naju Brazilka na meji medtem ko čekira potne liste skoraj napizdi, kaj nama je?? sta pa pogumna, še lokalci ne hodijo ponoči peš čez most. Na naši strani NUJNO pejta na bus do centra. No midva sva kot rečeno preživela, pa vseeno upoštevala nasvet pri nadaljevanju poti.
Plan…naslednji dan…ker ni bilo možno na Paragvajski strani zaradi renovacije iti pogledat “Itaipu dam”, sva imela to v planu na brazilski strani. Samo za uvod…jez oz. hidroelektrarna je tako velika, da proizvede 90% vse elektrike za Paragvaj in 20% za Brazilijo!
P.S. še en predlog za dober Argentinski film: El hijo de la Novia (2002), je dobil tudi oskarja.
… pa policija / vojska je povsod…sicer zelo prijazna in pripravljena pozirati. Mogoče samo za ženski spol, kar nisva preverila. Ampak so očitno so zelo dobro plačani in zato zelo zadovoljni.
…. ampak fuzbal je še vedno ta glaven!! – v trgovini te skor noben ne pošmirgla, ker vsi gledajo TV….
So imeli pa malo smole v preteklosti. Bili so v navezi z Urugvajem in ko so se okrepili brazilski podporniki v Urugvaju, jih je le ta prosil za pomoč. Da bi jim lahko pomagali s svojo vojsko, so prosili Argentino, če lahko prečkajo njihovo ozemlje, da pridejo do Urugvaja. Rekli so valda NE... no ti pametnjakoviči so pa kar šli!! Argentina jim je zaradi tega napovedala vojno. V času, ko so prišli do Urugvaja, so pa prav tako brazilski podporniki prevzeli nadvlado, tako da jim je zdaj napovedal vojno še Urugvaj. Jah po tem je pa še Brazilija rekla, mi tut!! Na koncu so se zaradi tega znašli v vojni s tremi sosednjimi državami! Umrlo je baje 50% prebivalstva in zgubili so cca 1/4 ozemlja!
Država se pa sedaj kar hitro razvija in je postala ZELO zanimiva za tuje investitorje, beri Američane. Zakaj? Imajo ene večjih rezerv naravnega plina na meji z Bolivijo, na tromeji med njimi, Brazilijo in Argentino pa je največji naravni rezervoar pitne vode!!
V Assuncionu je bilo nadvse zabavno. Prvič sva videla ta prave favele in to celo korak od centra mesta. Naju je celo ena študentka posvarila, da naj ne zahajava v določen predel…”Tam čez ograjo je nevarno zato ne it tja, pa tudi po 6ih zvečer se ne sprehajat.” Nama se sicer ni zdelo tako hudo, ampak nisva rinila v težave.
Tu sva odkrila en muzej o Indijancih v Paragvaju. Študentka, ki tam dela naju vpraša iz kje sta (standard)…poveva, da iz Slovenije in ona čist vzhičena ven pade, da je muzej več kot 40 let vodila Slovenka. Raziskovala je njihovo kulturo in tudi po več tednov odšla k njim živet. V muzeju nama je prijazna študentka razložila o vseh orodjih, običajih itd.
Pogledala sva si predsedniško palačo in spet imela srečanje s policijo, ki naju je nagnala izpred glavnega vhoda
…u nulo imajo vse zastraženo! Bajta je pa razkošna!
Ne a res??!! (za špansko ne-govoreče: Prepovedano kopanje!)
15tega maja praznujejo v državi 200 letnico osamosvojitve izpod špancev, zato je vse v barvah njihove zastave.
Med drugim sva jo mahnila tudi v biološki park v katerem je zoološki muzej. Notri so od nagačenih zveri, do insektov, kač, rib… in kačje kože, ki se razteza po eni od sten!!
Del njihovega življenja je market na debelo!! od mesa, rib, zelenjave…
… in sestavni del njihove tipične hrane je manioka…v bistvu kot nek koren, ki ima okus med krompirjem in kostanjem.
Imajo pa tako kot v ostalih obrobnih državah milijon vrst krompirja…
Poleg manioke in krompirja, pa je njihovo osnovno živilo koruza. Iz nje delajo slastne kao kruhove štručke, “Chipa”. Še posebej so slastne še tople, ampak jih lahko stakneš kvečjemu na kakem busu, ko kak fantič prleti gor in se dere “Chipa caliente”…njam
Pot sva nadaljevala do Encarnaciona, predvsem znano kot hub do jezuitskih ruševin.
Jezuiti so omogočili obstoj določenih Indijancev v tem delu sveta, zato sva si hotela pogledat ruševine iz takratnih časov in se malo izobrazit o njih….sva pogledal med drugim izvrstni film “The Mission”
Ruševine pa …
… če kdo ve … čemu služi kanal sredi cerkvice??
No, jezuiti so se zavzemali za zaščito Indijancev in precej pripomogli, da so določeni sploh obstali. So jih pa seveda Španci in Portugalci brutalno pobijali in zasužnjevali!!
Na poti od ruševin nazaj do Encarnaciona sva srečala dva Avstralca, ki sta nama povedala eno zanimivost. Večina Južnoameriških držav zahteva vize SAMO od US, Avstralije in Nove Zelandije ter Kanade. CENA pa je točno toliko kot te države računajo njim...recipročno pač. Tako da vize stanejo različno od države do države.
Iz Enkarnaciona sva jo mahnila v Ciudad del Este. Največje njihovo trgovsko središče, ker je praktično na tromeji med Paragvajem, Brazilijo in Argentino. Prodajajao vse!! in tudi midva sva prišla na svoj račun…kupla 3 šteke poceni čikov
. Gužva te pa dobesedno katapultira iz mesta.
Kot sva že objavila filmček potovanja z busom, še ena zanimivost.... Ko sva šla od Encarnaciona do - Ciudad del este, je bil bus čist zdrapan in je vozil cca 30 na uro.... pol pa kr enkrat ustavi in reče pejte dol pa na bus za nami??? očitno so dojel, da je na dveh zaporednih busih premalo ljudi in so nas vse stlačil v enega :-) No ta pa je pol nadoknadil izgubljene ure ker je teral cca 100 na uro... Bus je bil sicer boljši vendar sva parkrat zamenjala sedeže (vsi so pač že zlo dotrajani - beri "zjeb...."). No pol je pa se žena, k se je zakrivala pred soncem uničila zavese
Aja… ker je trgovsko območje uganite kateri narod se je full priselil sem… ja tako je – Arabci
U bistvu trgujejo na Paragvajski strani, kjer ni davkov in je velika tržnica… živijo pa na Brazilski strani, kjer je bolj urejeno in čisto…. Kupijo si hude avtomobile (brez davkov), ki jih lahko uporabljajo le po omejenem območju BrazilijeHja…sledilo je prečkanje meje z Brazilijo. Pametna sva se odločila, da bova prečkala mejo, ko se market zapre in se neha gužva! Sva brala, da nikakor ne smeš čez mejo peš, kaj šele čez most, ki povezuje obe državi. Nama je kljub vsemu delovalo varno in busa ni bilo videt in sva z najbolj tradicionalnim prevoznim sredstvom pičila čez mejo… in most…PEŠ. Brez težav!! No prideva pa na mejo in naju Brazilka na meji medtem ko čekira potne liste skoraj napizdi, kaj nama je?? sta pa pogumna, še lokalci ne hodijo ponoči peš čez most. Na naši strani NUJNO pejta na bus do centra. No midva sva kot rečeno preživela, pa vseeno upoštevala nasvet
pri nadaljevanju poti.Plan…naslednji dan…ker ni bilo možno na Paragvajski strani zaradi renovacije iti pogledat “Itaipu dam”, sva imela to v planu na brazilski strani. Samo za uvod…jez oz. hidroelektrarna je tako velika, da proizvede 90% vse elektrike za Paragvaj in 20% za Brazilijo!
P.S. še en predlog za dober Argentinski film: El hijo de la Novia (2002), je dobil tudi oskarja.
Super prispevek :)...vidim da so shotguni v modi v Južni Ameriki..:), kr še slikat orožje...drgač pa kater jez, ne me basat...čuvajta se in uživajta še neprej ;) POZDRAV
ReplyDelete