ZDA - Utah - Arizona

Sva bila v Las Vegasu in ni bilo časa za pisanje Bloga, se opravičujeva za zamudo.

Sva pa pozabila povedat, da je Barby v Wyomingu pred Yellowstone parkom dobila prvič speeding ticket . No prijazna policistka ji je dala opozorilo brez denarne kazni .

Druga stvar, ki sva jo pozabila omenit pa je da so te Američani čist prestrašeni, da jih kdo ne toži. Namreč ko sva bila v pivovarni (ST. Louis) je Barby nosila Crockse. No in da se čevlji ne zataknejo med tekoče stopnice in ker pivovarna ne more prevzeti odgovornosti ji niso pustili iti po tekočih stopnicah ampak je morala iti z dvigalom .

Kot rečeno sva šla iz Wyominga čez Idaho v Ohio. Prva najina postojanka je bil Salt Lake City. Mesto je neverjetno lepo, vidi se bogastvo in začela sva se spraševati od česa. Sredi centra je en vele trgovinsko zabaviščni center, ki ga je financirala Mormonska cerkev. Tja sva šla en večer v kino. Idealen film za ZDA: The Ides of March.


Preden poveva kaj več o mestu… Najin prodajalec avta iz Floride nam je obljubil, da nama pošlje po FedEx-u v Salt Lake City (KONČNO!! Samo še dva dni se lahko voziva s preizkušnjo…). Komunicirala glede dostave sva z eno “Latino” kravo!! ki po najino ne zna niti brat in pisat. Pazite kaj je naredila. Midva sva ji dala naslov od FedEx-a v SLC, ki ga je ta krava uporabila, da je poslala preko USPS?? Valda FedEx ne bo zadržal take pošte, ker ne bo odgovarjal za nekaj kar nihče ni plačal. Sva morala 3x laufat na centralno postajo od USPS, da sva zadržala paket. In ko sva (res na veliko srečo in prijazne delavce na pošti) dobila paket je celo na njemu pisalo namesto FedEx, Fed Dex??!! Kdo ne pozna te firme mora bit z lune! No vseeno sva prišla do najinih tablic. Ker so Floridske imava tablico s pomarančami in jo bova poslala domov za spomin. Zdej jih imava za cel življenje, čeprav nama še vedno ni jasno, da sva jih dobila z najnim začasnim naslovom v motelu?!?!?!?!? Kako ta sistem deluje?!?!?


Da se vrneva k samem mestu. Poleg tega, da je lep ima par interesantnih zadev. Na primer knjižnico, ki ima zbrane arhive za cca 3 milijarde umrlih ljudi, Family History Library. Zaradi zakona o varovanju podatkov pa žal za zadnjih 100 let nimajo prav veliko. Pa tudi o našem koncu nimajo prav veliko, še največ jih je iz časa ko smo bili pod Avstro-ogrsko. Midva sva pa že mislila, da se bova našla med zapisi in da bova izdelala družinska drevesa. Sva pa šla v del arhivov in prvič v brala iz mikrofilma .


Druga fascinantna zadeva pa je t.i. Tabernacle, ki je kapelica v kateri so neverjetno velike orgle in redno nastopa cerkveni zbor. Posebnost te kapelice je, da je ena od najbolj akustičnih zgradb na svetu in vsake 15 minut naredijo demonstracijo, kako se na koncu kapelice sliši, če na odru pade na tla šivanka. Noro.

V bližini mesta je vojaško območje, kjer ameriška aviacija trenira in baje vsake toliko časa celo pade kak avion dol. Sva se zapeljala pogledat to območje in celo med rahlo adrenalinskim (federal območje!!) raziskovanjem odkrila neke sumljive tovarne.

Hitro sva si zapisala imena in po tem posrfala po netu. No vsa ta podjetja (to so tista k so sred puščave pa okrog par milj ni ničesar) se ukvarjajo z jedrskimi in kemičnimi odpadki. Od tu je najbrž Utah bogata država, saj jim sigurno na federal ravni plačujejo kaj, da lahko tu predelujejo in odlagajo odpadke. Med najinim raziskovanjem in obiskom bljižnjega rudnika bakra pa spet naletiva na najine stare znance, Monsanto. Za ta rudnik (Kennecott's Bingham Canyon Copper Mine) skrbijo za neke zelo toksične odpadke. Naju zanima kam jih odvažajo?
Ta rudnik sva si šla tudi ogledat, saj naj bi bil največji odprti kop na svetu in se ga baje vidi iz vesolja (počekirajte Google Earth). Rudnik je prek 4 km širok in prek 1 km globok, v njemu pa je za 800 km cest. Malo strašljivo zgleda, saj manjka pol hriba in rudarjenje se še kar nadaljuje. Je pa dobro prikazano v muzeju, kje vse v vsakdanjih produktih se nahajajo takšne in drugačne rudnine in minerali. Tako, da se kakšen Greenpeace-ovec lahk obriše pod nosom.


Severno od SLC pa je Great Salt Lake in sredi jezera je en otoček, ki je nacionalni park. Spet sva vidla ful srnic in bizonov. Jezero je precej bolj slano od morja, ker se vanj stekajo reke ampak ni pa izhoda. Zaradi njegove slanosti imajo v hribih okoli Park City-ja (prizorišče Olimpijskih Iger 2002) posebno lahkeh sneg. Pravijo, da je smučanje na njem neverjetna izkušnja.

Po SLC sva tudi midva zavila do Park City-ja, ogledat si Olmpijsko vas in prizororišča. Vasica je kot iz pravljice, narava pa nora. Čisto nasprotje do doline pri SLC, kjer je v bistvu puščava.
Od tu sva šla do mesta Moab, ki je kao adrenaliski center Utaha. Šla sva skozi kraj, ki je bil osnova za risanko “Cars” .

Predvsem se folk ganja s 4-kolesniki po bližnjih peščenih hribih. V mestu je bilo ogromno nemških turistov. Poleg tega pa je v okolici pecej nacionalnih parkov. Midva sva šla v enega pogledat te zabavne kamnite strukture, in sicer v Arches Nacional Park. Whatever!!!!! Nama večina kamnov / hribov zgleda kot moški organ . Ko sva odhajala sva imela še sončen zahod, tako da sva zganjala še malo romantike.


Drugače pa Američani kot vedno vse napihujejo... »Oni imajo vse reklamirano kot največje, najboljše, najgloblje, itn... Če pa ni največje pa je med največjimi na svetu (tudi, če je šele na 10 mestu) .« No, če pogledamo realno je takole. Res imajo lepe hribe, naravo, jame, kotanje itn samo če primerjava s tem kar sva videla po svetu, se za vsako stvar v ZDA najde nekje višje, večje, globlje lepše. Največkrat kar v Sloveniji. Edino stvar kar pa ima ZDA ziher več kot drugi pa je dolgčas!! In sicer, če vzamemo za primer pot od Olympic Valley do Moab in naprej. V celi prostrani naravi je mogoče 5 cest in kar 4 od njih so kao »scenic byways«. Ko se pelješ prvih 5 milj rečeš uauuu kako zanimiva narava... naslednjih 300 milj pa ?!?!?!?…

a se bo tole končal ker je že res brez veze. No in pol ti rata jasn. Tuki na ozemlju 300 krat 300 milj noben ne živi!!!! DAAAA kdo pa bi živel kle – za žile rezat... No in se dedek Federal in ata State spomnita, da naredita na tem okolju 16 nacionalnih parkov in promovirata čudne obike kamnov kot nekaj kar moraš videti saj je naj... na svetu... In pol to prodajata za samo 15 baksov na avto. In tko je država najdla prihodek od državljanov (prikriti davek) za ozemlje, ki je drugače neuporabno. Da pa upraviči ta denar, je naredila ceste po parku, ki te pejejo na različne »bedasto« poimenovane razgledne točke, da si lahko nek kamen pogledaš s 16tih strani ob vzhodu, zahodu, itn... Za zaključek teg monologa. To velja za vse State in ne samo Utah. Na ta način si je država omogočila zadržat državljane doma, da ne gredo po svetu in da ne vidijo, da je kje lepša narava, višji hribi, čistejše reke in višji standard življenja kot v ZDA. Hkrati pa se turistični denarji stekaj kar nazaj v državno blagajno. Ljudje pa so prikrajšani in še enkrat poneumljeni. Še enkrat čestitke idejnemu vodji Ameriškega poskusa in sožalje državljanom ZDA. Predvsem naju je tole razkurilo zato ker tako slabo napisanega Lonely-ja še nisva videla. Vse je napisano v superlativih in poetičnih stavkih. Ko pa nekam prideš pa vidiš, da ni nič takega, da si nekje že videl lepše. Primer pisanja, ki nama non stop po glavi skače: »Great Plains. So, great yes, plain no«. No kaj pa je bolj plain kot pa 500 milj njiv koruze in soje????? Vsako mesto v katerega prideš pa je isto strukturiran kot prejšnji. Brez da pogledaš karto mesta veš v katerem delu mesta bo trgovina, fast foodi, center, hoteli, itn... Pa še vse bajte so iste. Pol ti rata jasno zakaj se spomnijo neke bedast objekte ali spomenike postavit (spaceman, corn palace, ...), da se malo razlikujejo od ostalih območji. No in sva šla preverit kateri popotniki so pisali ta Lonely. Ugotoviva, da jih 24 od 26ih ni nikoli zapustilo ZDA, 22 pa celo nikoli ni bilo niti na Aljaski ali Hawajih. So pa kot piše »extensively traveled arround 3 states« .

Pa še v dokaz en posnetek:

Še par zanimivosti o Mormonih. Imeli so mnogoženstvo in jih niso priznali kot US State, dokler niso tega prepovedali. Poleg tega so edina država, ki je imela do 2009 prepovedan alkohol. Točili so ga le v posebnih klubih z astronomsko visokimi vstopninami (jah ta bogati so se ga lahko nacejal...kot npr. cerkveni). Odkar so odpravili ta zakon pa postaja baje pijančevanje nacionalni šport??

Od tu pa proti Arizoni....
- avtodom , ki vleče avto (standardni prizor v ZDA)…

- tako živi veliko Američanov na zahodu…


Nazaj k najini poti. Na meji med Utahom in Arizono sva si šla pogledat Monument Valley nacionalni park. Je park, ki je v upravljanju Navajo plemena. Hvala bogu, da vsaj nekje dobijo malo denarja, ker res živijo v bedi. Sva šla v muzej in zvedela par šokantnih zadev. Območje tega plemena v Arizoni je najdišče velikih zalog urana in te reveži so valda delal leta in leta v teh rudnikih. SAMO nobeden jim ni povedal, da je zadeva radioaktivna, tako da so delal brez zaščitnih oblačil!! Kmalu jih je veliko začelo zbolevat za vse mogoče bolezni, predvsem raka. Ker so zavračali sodobno medicino, jih je full pomrlo. Ne samo, da so delal v teh rudnikih, pesek / prah od tam so uporabljal za blato za gradnjo svojih hiš (kolib!!) v bližini rudnikov. Ja, v bistvu so živeli v radioaktivnih kolibah!! Matr te Američani te vseeno šokirajo, kaki debili in korporativistične svinje znajo bit!!

Od tu naju je pot vodila preko Grand Canyon-a. Božanski pogled, brez besed!! Med najinim obiskom so ravno kuril del parka, ker z umetnimi požari uravnavajo količino dreves v parku.

V Arizoni imajo tudi prvi dokazan in najbolj ohranjen krater od meteorja blizu kraja Winslow (priznajo da ni največji , sam more bit pa spet neki prvi). Že na poti proti njemu, se na drugače brezvezni polpuščavski več ali manj ravni naravi pojavljajo skale, kamni in hribčki. Dejansko so to kamni, ki jih je meteor več deset kilometrov stran pometal ko je udaril ob tla. Meteor je padel na zemljo 50.000 let nazaj s hitrostjo 26.000 milj na uro in sprostil silo 20 milijonov ton TNT (za primerjavo – Nagasaki je bil 21 tisoč ton). Luknja, ki jo je naredil je bila prek 200 metrov globoka in 1,2 km široka! Zraven kraterja pa je zanimiv muzej o kraterjih na zemlji. Največji je v JAR, ki meri v premeru 500 kilometrov?!?!?!? No, pomirjujoče je, da ti povejo, da znanstveniki konstantno gledajo v vesolje in računajo, če in kdaj bo podoben komet predstavljal nevarnost zemlji... No, če nam bodo povedali pa je drugo vprašanje .

Arizona pa ni samo znana po Grand Canyon-u, ampak tudi po streljanju. In glede na to, da želiva poskusit čim več ameriških zadev, sva se odpravila v eno »u iber« strelsko mesto... sami zarukani Republikanci...no vseeno...prideva do strelišča in zunaj visi velik plakat na kateremu piše »We are renting mashine guns!«. Kaj??

Nič nama ni bilo jasno. Vstopiva in res lahko streljava z brzostrelko. Se najprej zagovoriva z modelom, ki tam dela...se malo pogovarjamo o tem ali naj se dovoli narodu, da nosi orožje. In pravi tip, da JA VALDA, to je naša pravica po 2-em amandmaju. Nama razloži, da ta pravi, da ima vsak državljan pravico do orožje, ne zato da bi se branil pred drugimi ljudmi, ampak proti represivni državi, če bi bilo treba. No ta argument ni mogoče tako neumen, samo smo v 20-em stoletju??!! No sej pol se je zaštrikal in začel govorit, kako majo ful manj kraj in napadov na ljudi tukaj, ker noben ne ve, če ima oseba pri sebi orožje...kaj ima to veze z 2-im amandmajem?? No pol je pa Simchy omenil še serijskega morilca iz Phoenixa izpred par let, pa je tip začel kar farbat. No sej sva potem kar počasi zaključila debato, ker nisva hotela, da naju nažene...pač debil od Republikanca. Kar je pomembno, je, da sva streljala (na strelišču!! v tarče!!) z dvema pištolama (Ruger Mark III 0,22 ter Beretta 96D 0,40) in na koncu RES še z mitraljezom (H&K MP5 0,40). No na izbiro imajo prek 160 pištol, še enkrat tolko pušk in mitraljezov. Sva vprašala, če lahko kaj kupiva. Pa je rekel, če bi živela 90 dni v ZDA pol brez vprašanj, drugače pa ne. FAK!! Horry ti posebej dobiš par slik pušk (nama je šefe obljubu, da boš fouš).

prvih 5 strelov na 10 metrov .


Od tu pa v SIN CITY po šuške.