Cartagena–El Totumo

Po vseh napornih aktivnostih v Tagangi in okolici sva se odpravila v Cartageno. Itak, da je busar spet hotu mal postran zaslužit in je tko počas vozil, da je pobiral folk (brez računa – keš v žep), da je ta vožnja trajala cca 6 ur (namesto 4 ). In to na dan, ko sva bila že tako pozna, pa še Simchy-ju so na poti do avtobusne hlače počle po šivu, tolk, da ni bilo nobene rešitve (no sej so že velik potovanj preživele). No vsaj pot je bila zanimiva, saj se pelješ skozi območje imenovano Cienaga (po slovensko močvirje) in sva se počutila spet žabarsko . No polno je vasic, ki so ribiške in ne delajo nič drugega kot lovijo ribe in MEČEJO smeti vsepovprek… med njimi seveda živijo ??!!

Cartagena. To pa je en biser kolumbijske (karibske) obale. Lahko bi rekli, da je kot Dubrovnik Kolumbije. Tko, da če kdo kdaj planira pot v Južno Ameriko, nikakor ne sme izpustiti Kolumbije in ne Cartagene.

Mesto ima star del, ki je za obzidjem. Obzidje so gradili cca 200 let, ker je bila to najbolj oblegana postojanka s strani piratov. Obzidje so tako večkrat sesuli, predenj je bil dokončno zgrajen.

V centru so res luštne ulčice, barvaste španske vile z balkončki, vse čisto in urejeno. Še posebej lepo pa je zvečer, ko gorijo lučke in kočije švigajo mimo medtem, ko čiliraš na pirčku. ČISTA ROMANTIKA in občutek, da si premaknjen nazaj skozi čas.

Čez dan pa ne manjka značilnih karibskih prodajalcev pisanega sadja.

Hkrati je mesto polno zabave, saj se skoraj vsak dan nekaj dogaja, še posebej za vikend. Sva vprašala šefa hostelčka, če je varna okolica (sva v delu hostelov malo ven iz starega centra) in je odgovoril, slišta zuni muzko, no tko je vsak dan do 4ih zjutri .

Problem, ki ga ima to mesto pa je itak spet svinjarija. Je dejansko relativno bolj čisto od povprečnih južno ameriških mest do sedaj, samo še vedno pa so smeti kjerkoli se je nekdo odločil, da jih odloži in smetarska služba ne odnese. Problem s tem se pojavi, ko se te smeti počasi znajdejo v kanalizaciji… Ker smo ravno v nekem pol suhem pol deževnem obdobju, se je v petek na polno uscal, grmenje, nevihta, lilo je kot iz škafa… No to itak traja sam cca 2 urci, amapk je bilo dovolj, da so bile vse ceste zalite, ker kanalizacija nič ne požira…

Midva sva bila ravno iz štacune, par ulc stran od hostela in nisva mogla it nazaj po najini poti, ker je bilo cca 1 meter vode na cesti…. No problem ni višina vode, sam če povežeš, da hodiš po umazani vodi, k se nič skoz ne vidi, okol tebe pa plavajo smeti, hkrati pa ne veš kje točno so lukne na cesti … je pač mal problem … Tko sva morala it par ulc okrog, kjer sva vedla, da so tla cela in ravna.

V bližini Cartagene, je tudi tako imenovan “El Totumo”, kar je 15 metrski blatni vulkan! V bistvu je to bivši vulkan, ki je s časoma začel samo še blato špricat. No šla sva se okopat v blato in nato spucat v močvirje… Če sva iskrena, je vse skupi bolj nateg kot ne… pač kup blata .

Je bila pa zanimiva pot tja. Ker itak nikoli ne vzameva ture in če je le možno greva sama, sva tudi tokrat ubrala lastno režijo. Šla sva z enim busom do marketa, kjer naj bi vzela drug bus. Očitno so malo spremenil stvari, tako da nama busar pove, da kokr on ve, z marketa ne gredo busi tja kot bi midva rada … hmmmm. No pa pravi, da bomo šli drugam in da nama bo on tam povedu ker bus naj vzameva naprej do terminala…. Ok, vzameva bus in do terminala, tam pa na 3 bus . Pot z busom je pa taka: Neki časa gre po glavni cesti, pol pa zapelje na staro cesto. Zdej kaj to pomeni? Ko naredijo novo cesto, se za tastaro noben več nikol ne briga – torej lukna pr lukni, manjka asfalt, itn. To pomeni, da se bus premika 5 na uro, kar je še posebej zoprno na busu iz filma “Ko to tamo pjeva”, k nima klime in nobenih amortizerjev . No ironija pa je, da tip na busu prklop !!!iPod!!!! na radio . Tko, da dobiš filling, da jih cajt prehiteva – ni infrastrukture (cest, kanalizacije, vodovoda, električne napeljave), so pa vse moderne dobrine na voljo (celo v eni vasi sva vidla, da je občina pisala, da bo cel mest kmalu broadband????) JA A NEBI EN RAJE SMETI ODVOZU??!!

No sva mal razmišljala in ugotovila kako predstavit nekomu kako zgleda večina sveta, da si mogoče tudi lažje predstavlja okolico, kadar kaj opisujeva. Če na svetu odštejemo bolj razvite dele (recimo ZDA in Kanado, EU, Japonsko, Avstralijo in NZ) – to je cca 1 milijarda ljudi od kmalu 7 milijard. Ostali svet je v cca 80% primerih še vedno tak kot v prej omenjenem filmu (in tisti prikazuje leto 1941). Pol tudi svetovna kriza postane logična. Ni se tretji svet počas razviju in zaostal, ampak se je razviti svet prehitro razvil.

No smo malo zašli.

Glavno zakaj sva prišla v Cartageno je, da je to glavni port za jadrnice, ki pljujejo med Kolumbijo in Panamo. Če kdo ne ve, je pot po kopnem med Kolumbijo in Panamo praktično nemogoča. No če ne nemogoča, pa je res namenjena visoko adrenalinskim ljudem, saj predstavlja igranje z življenjem. V tem vmesnem območju na obeh straneh je tako imenovani Darian Gap. Prvič je to območje zelo (uradno) neposeljeno, s praktično nobenimi pravimi cestami. Je popolna džungla, obmejne vasi naj nebi imele elektrike, ceste niso asfaltirane in na določenih mestih jih pač ni (so kolovozi). Če greš sam obstaja velika verjetnost, da se zgubiš v džungli. Največja nevarnost pa niso kakšne živali, ampak je Darian Gap poln izobčencev, narko trafikarjev, paramilitarcev in gverilcev. Obstaja torej velika verjetnost, da te 17krat oropajo in tudi ubijejo (ker nobenemu ne zaupajo – lahko si pač CIA ). Tolk adrenalinska pa tudi midva nisva . Tako da imaš na izbiro dva načina. Ali letiš ali pa se pelješ z jadrnico (lahko tudi s tovorno ladjo). Ker je cena obeh praktično ista in si želiva vsaj malo adrenalina sva zbrala jadrnico. Hkrati pa je ekonomsko bolj upravičeno, saj isto kot za eno urni let plačaš za 5 dnevno vožnjo z jadrnico z vso hrano plus pelješ se skozi San Blas arhipelago, kar je 400 otokov, od tega kakih 40 naseljenih s Kuna Indijanci. Tam tudi par dni plavaš, se sončiš, snorklaš in ješ ter spiš pri domačinih …. tko da komi čakava.

No tudi tu nisva imela ravno sreče in sva zaradi jadrnice morala ostati v Cartageni 6 namesto 3 dni… Nobena jadrnica ni šla za vikend, ker je bilo napovedano slabo vreme na morju, kar smo doživeli tudi v Cartageni v petek . Ko izbiraš ladje pa tudi ne veš kero vzet. Vsi kapitani, ki jih spoznaš sprva zgledajo mal posebni – beri zapitki, zadetki, al pa od sončarce zdelani . Bova vidla kaj sva zbrala – mal sva si itak pomagala z netom, kjer najdeš review-e. Sva pa tipu že dala keš in pasoše, kar naju dela mal živčna .

Upava… da jutri odrinemo.