Zhongguo–šestič

V hostlu v Pingyao nam šefica takoj reče, da smo že drugi Slovenci danes, pa smo mislil, da je neki zabluzila?!?! In ne, res je isti dan prišla v hostel Slovenka Ksenija. Skupaj smo preživeli dva dni in se ga seveda po slovensko rahlo opili s pomočjo lokalno pripravljenih zvarkov .

V bližini smo si šli pogledati plemiško naselje s pravim pridihom stare Kitajske in “Podzemni grad”, ki je sicer bolj rov pod dejanskim gradom.

Največja zanimivost pa so “hiše pod zemljo”. Že na poti ob progi smo videli veliko hribov z luknjami. Še vedno naj bi cca 3 mio ljudi živelo “pod zemljo”. No v bistvu imajo del hiše zunaj, del hiše pa v hribu. To naj bi bila poceni gradnja in hkrati idealen izolator, hladno poleti in toplo pozimi.

Še zadnji vlak in zadnja postojanka na Kitajskem: Beijing oziroma Peking. Peking je ime, ki se ga je sprva uporabljalo, ko so romansko govoreči ljudje prišli predvsem preko juga države, kjer se govori kantonsko. Peking je dejansko kantonsko poimenovanje v zahodnjaškem zapisu. Sčasoma se je spremenilo v Beijing in naj bi bili uradniki jezni kadar zahodnjaki uporabljajo “evropejsko” poimenovanje Peking. No kot po navadi Kitajci niso konsistentni pri rečeh, ki jih počnejo in so kar sami v angleščino prevedli “Peking University” .

Na naše presenečenje smo prišli v glavno mesto na neverjetno lep dan. Modro nebo z nekaj oblački, nobenega smoga, itn… Smo bili res šokirani. Sprva smo mislili, da so uredili zrak, no kasneje pa smo ugotovili, da je v večini kar težko videti sonce. Očitno je ravno pred našim prihodom zelo močno deževalo, da je malenkost spralo zrak. Ostale dni smo bili bolj ali manj v smogu.

Beijing predstavlja vse kar Kitajska ni več, ali nikoli ni bila, no vsaj po našem mnenju. Ljudje so bolj kulturni. Recimo tudi na podzemni se držijo pravil, kako se izstopa/vstopa, ker imajo pač podzemno že preko 40 let.

V Beijingu in tudi na splošno na Kitajskem sva videla proporcionalno največ ameriških turistov. Očitno imajo ture: “where do all our goods come from” oziroma je veliko Američanov, ki pride pogledat kje njihova podjetja proizvajajo zanič poceni robo. Kot rečeno že v prejšnjih objavah, se je tu razvila posebna Angleščina, “Chinglish” in v eni knjigarni smo odkrili knjigo z zbranimi cvetkami (na naslovnici je znana za ATM).

V mestu se nahaja vse od cesarskih struktur (Prepovedano mesto, Poletna palača, Nebesni tempelj), zahodnjaške cerkve in zahodnjaški deli mesta, do starih delov mesta kjer živijo navadni ljudje (huotong ulice).

Seveda ima mesto tudi Olimpijski park, kjer so se leta 2008 odvijale najdražje igre v zgodovini. Spet so morali v nečem biti največji / najboljši, pa čeprav je to v zapravljanju denarja.

Pa, da ne pozabimo ZID! Ne vemo zakaj in kdo nas je učil, da se ta objekt vidi s prostim očesom iz vesolja?!?!?! Že na Google Earth ga ne vidiš, je pa tudi kitajski astronavt leta 2003 potrdil, da se ga nikakor ne vidi iz vesolja!!!

Mesto ima tudi observatorij, kjer nas je spet presenetila njihova razlaga, da so v večini vse dosegli s pomočjo zahodnjakov. To se spet ne ujema s knjigo ki jo bereva?!?! ali je pa pač knjiga zgrešena.

Na območju stare nemške tovarne imajo tudi umetniško četrt imenovano “art district 798”. Sva celo midva, ne ravno umetnika po duši, peljala mami na nekaj razstav, med drugim tudi na razstavo z imenom “razpadajoča mesta”. Naju je kar sezulo, kako dobre slike mest v propadu.

Propadajoče kitajsko mesto, kjer se vse staro ruši, novo pa je brez domišljije:

Poleg stoječih znamenitosti smo si šli pogledat še “Kung fu show”, kao edini ta pravi na svetu. So nas dobro presenetili, ko je bila cela predstava v angleščini, tako da smo celo zgodbo razumeli. Zanimivo je bila prikazana zgodba o malem menihu, ki je šel skozi učenje in borbe (zunanje in notranje) preden je postal “razsvetljenec”. Predstava je polna plesa, muzike, baleta, akrobacij in prikaza borilne veščine. Žal nismo smeli fotkat med predstavo, a mali fantek je zato poziral pred dvorano.

Kot se spodobi za Peking smo seveda šli poskusit pekinško raco in ni boh ve kaj . Smo pa poskušali tudi druge boljše ali slabše jedi, kot na primer lotusovo korenino, kitajski dolgi stročji fižol, smrdeči tofu in kitajski “hotpot” kar pomeni, da v vročo posodo s pekočo ali ne pekočo juhco (omakco) polagaš razno surovo zelenjavo, meso, nudle in potem jemlješ ven. To je kar zabavno, ko določene stvari malo loviš po posodi s palčkami . Majica je po tem pač primerno poflekana. No smrdljivi tofu pa nam tako kot pekinška raca ni ravno teknil (obe zadevi sta kao top njihova specialiteta).

Zvedeli smo tudi, da ima mesto hkrati podzemno mesto, zgrajeno v 70ih letih zaradi strahu pred atomskim napadom s strani Rusije. V tem mestu bi lahko živelo baje cca 6 mio ljudi. Vseboval naj bi prostore za šolo, kino, trgovine, bolnice, itn… Žal so ga leta 2008 do nadaljnjega zaprli za javnost.

Kitajska kot velika civilizacija pa nas je zelo negativno presenetila glede branja. Zelo malo ljudi vidiš brati (niti knjig niti časopisov). Večina ljudi non-stop igra igrice na telefonih.

Smo pa mi brali v časopisu, o njihovem odnosu do svoje proizvodnje in je zanimivo, da imajo sami negativen odnos do recimo svoje hrane. Kar 70% jih ne zaupa kvaliteti hrane pridelane na kitajskem. Poleg tega so preverili oblačila za otroke in je preko 30% cunj vsebovalo škodljive kemikalije. In še to, da ima 1/4 prebivalcev oporečno vodo. Jasno je postalo, da se tudi zahod baje vedno bolj izogiba kitajskih produktov slabe kakovosti in tudi sami Kitajci nočejo kupovati izdelkov, ki so narejeni za izvoz (kot poceni kopija zahodnih znamk). Očitno bodo v stilu največji trg, največja stolpnica, najvišji TV stolp, najdražje olimpijske, najvišja rast… doživeli največjo recesijo v zgodovini.

Primer “kvalitetno” narejene strehe pred 4 leti za Olimpijske igre:

Pa zaštopana kanalizacija: