Priletela sva ob 23ih, ko se ustavi busni in metro promet v Shenzhenu. Bila sva v bistvu kar srečna, da so naju na ambasadi v Bangkoku prisilili, da imava za prvo noč rezervirano sobo
. Morala sva pač vzeti taksi. Angleščina ni šans… in to v najbolj razvitem delu Kitajske? Sva pa že takoj razumela par besed: “mei you ditie”, kar pomeni, da ni več metroja. S taxistom pa sva se prvič dilala za cene v Kitajščini . No verjetno naju je itak nategnu za dvojno ceno, pa sploh nikjer ni imel napisa, da je taxi. Ko sva zagledala hotel pa sva bila v bistvu hvaležna, da nama je pustil obdržati ledvice. Aja dilanje v kao najini mandarinščini je bilo še kar uspešno, glede na to, da ta kanton v bistvu govori kantonščino. Ko kaj po kitajsko zineva, vsi mislijo, da znava jezik in nama začnejo odgovarjat v “super fast” verziji…midva pa KWA???
Hotel v bistvu kar spedenan, bolj kot sva navajena v Aziji (klima, topla voda, tv….), a zato tudi precej dražje. Sobo pod 20$ kar težko dobiš in to je skoraj basic za turiste!!?? To je za cca 100% dražje od Tajske. Poceni lokalni hotelčki namreč ne smejo sprejemat tujcev, ker ne plačujejo določenih taks in lahko plačajo kazen.
Sva zvečer gledala malo njihov TV, poročila…matr…ena punca je med hojo padla 7m globoko, ko se je enostavno vdrl pločnik!! To se pač zgodi, če vse kar izdelaš, zgradiš, itd. je narejeno šalabajzersko, samo da je in jeb… kvaliteto!!
Zmatrana od žuranja in vročine v Bangkoku, leta itd. sva bila potrebna spanca. Drugi dan začneva planirat kako greva ven iz kraja (kjer ni nič razen business) in ugotoviva da je Lonely za Kitajsko en velik drek. Izšla je neka nova verzija in so karte zelo površne in opisi, kje je kaj v mestu so brezvezni (očitno pričakujejo, da imajo vsi iPhone za mape – ki pa ITAK ne DELAJO NAJBOLJE). Poleg tega Lonely ni “on the shoestring” in so v njem našteti predvsem dragi hoteli za turiste!!
Sva začela kar iskat po netu kam greva in je to trajalo 3 ure, tko da sva na koncu obupala in se odločila, da kar podaljšava še eno noč.
Sva sicer celo bukirala en hotelček v Guangzhou preko www.ctrip.com , ki je neka kitajska stran … nakar ugotoviva, da je v zelo čudnem delu mesta (cca 20 km iz centra)…. ŠE preden sva odpovedala rezervacijo (kar bi naju stalo), pa so naju kar sami skenslal. Ker nisva Kitajca, naju ne smejo sprejeti in so nama poslali e-mail, da žal odpovedujejo rezervacijo. No v bistvu še hvala bogu! Nato sva si rezervirala en Youth Hostel (žal dormitory) za naslednji dan.
Drugo jutro greva naprej na bus do Guangzhou.
Od Shenzhena do GZ se mesta sploh ne začnejo in končajo ampak so nepretrgana. Malo socialističnih delavskih blokov, med njimi polno tovarn in sweatshop-ov, pa še kakšna elektrarna, ceste in vodne poti do morja…. no sem pa tja pa se pojavi vmes še kakšen nasad sadja in riža.
GZ je poleg Shenzhen-a, Bejing-a in Shanghai-a največje mesto. Skupaj v teh štirih mestih (in okolicah) pa živi preko 120 mio ljudi in so nenormalno nagneteni. So seveda tudi ekonomsko najbolj razvita mesta. Izstopila sva na busni postaji zraven železniške in noro… vse je neverjetnih dimenzij. Očitno teli Kitajci vse gradijo za navale množic. Glede na to, da se bližajo njihovi največji prazniki (1.maj) pa je vse polno ljudi in še dobro, da imajo tako velike postaje.
Enostavno greva po navodilih hostla – z metrojem linija 8 in na izhod “B” potem pa levo?!?!?! Ja ta levo bi moral razložit, da se sprehodiš cca 1 km in nekje v blokih moraš na en vhod v 5 nadstropje v stanovanje 505?!?!? No sama ga nebi nikoli našla. Po polurnem šetanju okrog repa je en mulc pristopil in vprašal (ANGLEŠKO!!) kaj iščeva. Ker je bil tudi on nastanjen tam, naju je zapeljal direkt tja. To je v bistvu stanovanje in en ata se je spomnu, da bi mel hostel. Brez znanja o turizmu pač nima nikjer nič označen, napisano!! Dela po sistemu “Snadži se mujo!”
Hostel za 10 USD na osebo pomeni postelja v dnevni sobi (kavč)?!?!? Kmalu sva dojela (ker so bili vsi sostanovalci neki trgovci), da sva tu ravno v času 3 tedenskega največjega sejma na svetu “Canton fair”. Baje prodajajo vse živo in ljudje iz celega sveta prihajajo na sejem nabirat poceni dobavitelje…za seveda sranje od robe!! V druščini so se znašli en Španec, en Venezuelčan, en Američan in celo en Hrvat. Španec je povedal, da je v notranjosti Kitajske vse za 50% ceneje (bova videla). Hostel je kot rečeno stanovanje s cca 80m2 in po najinem štetju s 24 ležišči. Zadnjo noč (ostala sva 3 noči) nas je bilo cca toliko tudi in lahko si predstavljate to gužvo! Intimni prostor za njih ne obstaja.
Imajo nore električne skuterje (take kot kolo in tudi čisto moderne skuterje). Glede na hudo onesnaženost zraka (ne vidiš sonca, ker je skoz megla!!) še hvala bogu.
Cene… čiki so spet džabe (škatlica je 0,7 EUR), pir je džabe (0,5 EUR velika flaša), hrana, trnsport in spanje pa so kar dragi (v povprečju 2x Tajska).
Ljudje se nama zdijo rahlo depresivni, nihče se ne smeji. Španc (živi tu že kako leto) sicer pravi, da ne delujejo, ampak so srečni?? No ja ne zgledajo in kdo pa bi bil tu?? Onesnaženost, gužva, bolje da se ne sprašuješ kaj ješ in piješ… Sva brala, da ponoči po kanalih folk, ki je brez denarja, pobira olje in ga kao predela in za pol cene proda gostilnam nazaj!!!!!! Kwa?? To pomeni, da vse kar je ocvrto, je mogoče ocvrto z oljem iz kanalizacije!!?? Poleg tega, so imeli afero, ko so v cmokih prodajali karton z okusom prašiča, barvali z barvami piščance, ki so bili za odpad, polnili lastno kokakolo narejeno v s sodih v rabljene flaše, prodajali mleko v prahu za otroke (bil je nek drug prašek in so bile smrtne žrtve)… No kot eksperti kopiranja so naredili, da je tudi 20% zdravil na trgu sama kreda (antibiotiki-placebo) in kaj bi sploh naštevala…
Angleščina…NOT….sva v najbolj razvitem delu Kitajske, pa res nimajo pojma!! Naju vseeno preseneča, ker ko sva potovala po drugih državah, so Kitajci, ki sva jih srečala vedno znali perfektno angleško. Očitno samo zato, ker so šli v tujino. Pa še to, vsi nama govorijo kok so teli Kitajci prijazni…hja, so ja, ampak le, če ne laufa stran, ko ga kaj vprašaš. Starejši ljudje se tujcev očitno ZELO bojijo. Morava ugotoviti zakaj. Mogoče jih je država prestrašila, da smo Evropejci bau bau?
Internet: Strah naju je bilo, da Torent ne bo delal in sva si precej filmov snela, še predenj sva šla na Kitajsko. Tu ugotoviva, da Torent dela, ampak ne delajo pa kake druge strani in sicer: NAJIN BLOG!!!, Youtube, Facebook in podobna socialna omrežja. Očitno jih je najbolj strah, da bi se ljudje po netu pogovarjali, družili, povezovali v skupine…hm…ker lahko pride do revolucije??
Kot se spodobi greva prvo pogledat eno večjih znamenitosti v Guangzhou-ju, otok Shamian. Otok je bil dan Evropejcem za skladišča, da ne bi rinili v ostale dele mesta in so zato hiše zgrajene v takem stilu. Res lepo in končno občutek doma po enem letu. Sva nato brala, da je bilo več delov Kitajske danih nekomu iz Evrope za skladišča, trgovino, itd. v zameno za neko plačilo. Tako se je Kitajska reševala iz krize v 19. stoletju.
Drugi dan malo po mestu, par znamenitosti in na polno trgovin. Ena glavnih turističnih atrakcij kraja je pač shopping in trgovin res ne primanjkuje!!!
Videla tudi veliko živalic…za futr??!!
Obsedeni so s ??pico?? in folk čaka v vrsti, da pride v Pizza Hut…
Odpravila pa sva se tudi po nakup karte za bus za naslednji kraj.
To je najbolj razvit in zahodnjaški del Kitajske, Angleščino zna vsak 50ti, tako da sva se malo lomila s Kitajščino in na srečo prispela do okenca, kjer je gospodična govorila malo Angleško, da naju je usmerila na pravi okenček. Postaje so abnormalno velike in ni samo ena. V Guangzhou-ju je vsaj 5 avtobusnih postaj, na vsaki pa cca 20 šalterjev. Na železniško nisva niti vstopila, ker sva po netu razbrala, da so cene za vlake za cca 50% višje in sva rekla, da bova poskusila nočni bus. Seveda sva upala na bus, kakršnega sva doživela od Hong Konga do Vietnama par let nazaj…kasneje ugotovila NOOOOOOOTTTT!!! No k temu se bova še vrnila!!
Naslednji dan sva šla pogledat Military Acedemy, kjer imajo tudi vojaški muzej. Ker so kao vojaški narod, sva pričakovala vrhunski muzej, kjer se hvalijo z vojaško opremo in vojaškimi podvigi (tako kot v Ameriki). No neeee, res porazno. V hali 5 x5 metrov so bili razstavljeni trije tanki in 2 raketi in vse napisano seveda v njihovih znakcih. Poleg tega sva bila edina očitno tako neumna, da sva za to celo plačala vstopnino, ker ni bilo niti enega Kitajca v muzeju.
Ko se odpravljava iz muzeja pa se je naenkrat stemnilo!!! Kwa??
Oblaki so dobesedno naredili temo in vsi so tekli po cestah domov / v kritje ter prižigali luči, kot da bi bil večer. Tudi midva sva jo ucvrla proti postaji in na srečo ujela za las bus. Tu je onesnaženost taka, da itak ne vidijo sonca, neprestano je megla oz. oblačno, ko pa se pripravlja na dež, je pa noč?? Pa kdo bi hotu v takem živet?
Nekako sva ušla v razviti del mesta in imela sva še čas za obisk najvišjega TV stolpa na svetu (Canton Tower – 600 metrov). S tem, da imajo nekaj največje, se itak zelo radi pohvalijo (v bistvu so v tem kopija Američanov). Kakorkoli stolp je res mega, daleč boljše doživetje kot v Čikagu!!
Očitno so nekaj naredili celo boljše kot Američani. No ja Nizozemci so ga naredili, če izvzamemo fizično delo. Je pa čuden občutek k se malo maje (pač kitajska gradnja).
Spoznala pa sva končno na kavi eno Kitajko, ki je znala super dobro Angleško, nakar ugotoviva, da že 10 let živi na Škotskem in je prišla med prazniki obiskat družino. Je rekla, da je sramota, da Kitajci govorijo samo Kitajsko, da je v Evropi videla, da vsi govorijo vsaj še en ali dva jezika (razen francozov, ki nočejo angleško govorit).
En večer pa se pogovarjava z enim mulcem (Kitajec) v hostlu. Po dolgem pogovoru o zgodovini (je zelo razgledan, pohvalno) sva ga malo povprašala za njegovo mnenje o Tibetu, Tajvanu, južnem morju…in model je dobesedno padu ven!! To je NAŠE!! pa Hong Kong tut!! Očitno so jim v šoli dobro sprali možgane, ker očitno mladina trdno podpira državo kar se tiče teh spornih območij. Še posebej je postal jezen pri temi Tibet in rekel, da hvala bogu, da je tam toliko vojske, da dela mir??!! Kaj naj rečeva…DEBIL!!
Med sotrpini v hostlu se nama je pridružil še en Škot s tipičnim črnim humorjem. Ker spimo na nekih precej nestabilnih kavčih (verjetno “chinese made”) je eno noč padu s postelje, ker se je prekucnila, ko se je ulegel malo preveč na en rob….vse nas je sredi noči skoraj kap. No drugo noč pa ga sploh ni bilo nazaj z žuranja in v bistvu nimava pojma kam je zginil??!!
Sledi pot do mesta Changsha…
. Morala sva pač vzeti taksi. Angleščina ni šans… in to v najbolj razvitem delu Kitajske? Sva pa že takoj razumela par besed: “mei you ditie”, kar pomeni, da ni več metroja. S taxistom pa sva se prvič dilala za cene v Kitajščini . No verjetno naju je itak nategnu za dvojno ceno, pa sploh nikjer ni imel napisa, da je taxi. Ko sva zagledala hotel pa sva bila v bistvu hvaležna, da nama je pustil obdržati ledvice. Aja dilanje v kao najini mandarinščini je bilo še kar uspešno, glede na to, da ta kanton v bistvu govori kantonščino. Ko kaj po kitajsko zineva, vsi mislijo, da znava jezik in nama začnejo odgovarjat v “super fast” verziji…midva pa KWA???Hotel v bistvu kar spedenan, bolj kot sva navajena v Aziji (klima, topla voda, tv….), a zato tudi precej dražje. Sobo pod 20$ kar težko dobiš in to je skoraj basic za turiste!!?? To je za cca 100% dražje od Tajske. Poceni lokalni hotelčki namreč ne smejo sprejemat tujcev, ker ne plačujejo določenih taks in lahko plačajo kazen.
Sva zvečer gledala malo njihov TV, poročila…matr…ena punca je med hojo padla 7m globoko, ko se je enostavno vdrl pločnik!! To se pač zgodi, če vse kar izdelaš, zgradiš, itd. je narejeno šalabajzersko, samo da je in jeb… kvaliteto!!
Zmatrana od žuranja in vročine v Bangkoku, leta itd. sva bila potrebna spanca. Drugi dan začneva planirat kako greva ven iz kraja (kjer ni nič razen business) in ugotoviva da je Lonely za Kitajsko en velik drek. Izšla je neka nova verzija in so karte zelo površne in opisi, kje je kaj v mestu so brezvezni (očitno pričakujejo, da imajo vsi iPhone za mape – ki pa ITAK ne DELAJO NAJBOLJE). Poleg tega Lonely ni “on the shoestring” in so v njem našteti predvsem dragi hoteli za turiste!!
Sva začela kar iskat po netu kam greva in je to trajalo 3 ure, tko da sva na koncu obupala in se odločila, da kar podaljšava še eno noč.
Sva sicer celo bukirala en hotelček v Guangzhou preko www.ctrip.com , ki je neka kitajska stran … nakar ugotoviva, da je v zelo čudnem delu mesta (cca 20 km iz centra)…. ŠE preden sva odpovedala rezervacijo (kar bi naju stalo), pa so naju kar sami skenslal. Ker nisva Kitajca, naju ne smejo sprejeti in so nama poslali e-mail, da žal odpovedujejo rezervacijo. No v bistvu še hvala bogu! Nato sva si rezervirala en Youth Hostel (žal dormitory) za naslednji dan.
Drugo jutro greva naprej na bus do Guangzhou.
Od Shenzhena do GZ se mesta sploh ne začnejo in končajo ampak so nepretrgana. Malo socialističnih delavskih blokov, med njimi polno tovarn in sweatshop-ov, pa še kakšna elektrarna, ceste in vodne poti do morja…. no sem pa tja pa se pojavi vmes še kakšen nasad sadja in riža
.
GZ je poleg Shenzhen-a, Bejing-a in Shanghai-a največje mesto. Skupaj v teh štirih mestih (in okolicah) pa živi preko 120 mio ljudi in so nenormalno nagneteni. So seveda tudi ekonomsko najbolj razvita mesta. Izstopila sva na busni postaji zraven železniške in noro… vse je neverjetnih dimenzij. Očitno teli Kitajci vse gradijo za navale množic. Glede na to, da se bližajo njihovi največji prazniki (1.maj) pa je vse polno ljudi in še dobro, da imajo tako velike postaje
.Enostavno greva po navodilih hostla – z metrojem linija 8 in na izhod “B” potem pa levo?!?!?! Ja ta levo bi moral razložit, da se sprehodiš cca 1 km in nekje v blokih moraš na en vhod v 5 nadstropje v stanovanje 505?!?!? No sama ga nebi nikoli našla. Po polurnem šetanju okrog repa je en mulc pristopil in vprašal (ANGLEŠKO!!) kaj iščeva. Ker je bil tudi on nastanjen tam, naju je zapeljal direkt tja. To je v bistvu stanovanje in en ata se je spomnu, da bi mel hostel. Brez znanja o turizmu pač nima nikjer nič označen, napisano!! Dela po sistemu “Snadži se mujo!”
Hostel za 10 USD na osebo pomeni postelja v dnevni sobi (kavč)?!?!? Kmalu sva dojela (ker so bili vsi sostanovalci neki trgovci), da sva tu ravno v času 3 tedenskega največjega sejma na svetu “Canton fair”. Baje prodajajo vse živo in ljudje iz celega sveta prihajajo na sejem nabirat poceni dobavitelje…za seveda sranje od robe!! V druščini so se znašli en Španec, en Venezuelčan, en Američan in celo en Hrvat
. Španec je povedal, da je v notranjosti Kitajske vse za 50% ceneje (bova videla). Hostel je kot rečeno stanovanje s cca 80m2 in po najinem štetju s 24 ležišči. Zadnjo noč (ostala sva 3 noči) nas je bilo cca toliko tudi in lahko si predstavljate to gužvo! Intimni prostor za njih ne obstaja.Imajo nore električne skuterje (take kot kolo in tudi čisto moderne skuterje). Glede na hudo onesnaženost zraka (ne vidiš sonca, ker je skoz megla!!) še hvala bogu.
Cene… čiki so spet džabe (škatlica je 0,7 EUR), pir je džabe (0,5 EUR velika flaša), hrana, trnsport in spanje pa so kar dragi (v povprečju 2x Tajska).
Ljudje se nama zdijo rahlo depresivni, nihče se ne smeji. Španc (živi tu že kako leto) sicer pravi, da ne delujejo, ampak so srečni?? No ja ne zgledajo in kdo pa bi bil tu?? Onesnaženost, gužva, bolje da se ne sprašuješ kaj ješ in piješ… Sva brala, da ponoči po kanalih folk, ki je brez denarja, pobira olje in ga kao predela in za pol cene proda gostilnam nazaj!!!!!! Kwa?? To pomeni, da vse kar je ocvrto, je mogoče ocvrto z oljem iz kanalizacije!!?? Poleg tega, so imeli afero, ko so v cmokih prodajali karton z okusom prašiča, barvali z barvami piščance, ki so bili za odpad, polnili lastno kokakolo narejeno v s sodih v rabljene flaše, prodajali mleko v prahu za otroke (bil je nek drug prašek in so bile smrtne žrtve)… No kot eksperti kopiranja so naredili, da je tudi 20% zdravil na trgu sama kreda (antibiotiki-placebo
) in kaj bi sploh naštevala…Angleščina…NOT….sva v najbolj razvitem delu Kitajske, pa res nimajo pojma!! Naju vseeno preseneča, ker ko sva potovala po drugih državah, so Kitajci, ki sva jih srečala vedno znali perfektno angleško. Očitno samo zato, ker so šli v tujino. Pa še to, vsi nama govorijo kok so teli Kitajci prijazni…hja, so ja, ampak le, če ne laufa stran, ko ga kaj vprašaš. Starejši ljudje se tujcev očitno ZELO bojijo. Morava ugotoviti zakaj. Mogoče jih je država prestrašila, da smo Evropejci bau bau?
Internet: Strah naju je bilo, da Torent ne bo delal in sva si precej filmov snela, še predenj sva šla na Kitajsko. Tu ugotoviva, da Torent dela, ampak ne delajo pa kake druge strani in sicer: NAJIN BLOG!!!, Youtube, Facebook in podobna socialna omrežja. Očitno jih je najbolj strah, da bi se ljudje po netu pogovarjali, družili, povezovali v skupine…hm…ker lahko pride do revolucije??
Kot se spodobi greva prvo pogledat eno večjih znamenitosti v Guangzhou-ju, otok Shamian. Otok je bil dan Evropejcem za skladišča, da ne bi rinili v ostale dele mesta in so zato hiše zgrajene v takem stilu. Res lepo in končno občutek doma po enem letu
. Sva nato brala, da je bilo več delov Kitajske danih nekomu iz Evrope za skladišča, trgovino, itd. v zameno za neko plačilo. Tako se je Kitajska reševala iz krize v 19. stoletju. 
Drugi dan malo po mestu, par znamenitosti in na polno trgovin. Ena glavnih turističnih atrakcij kraja je pač shopping in trgovin res ne primanjkuje!!!
Videla tudi veliko živalic…za futr??!!
Obsedeni so s ??pico?? in folk čaka v vrsti, da pride v Pizza Hut…
Odpravila pa sva se tudi po nakup karte za bus za naslednji kraj.
To je najbolj razvit in zahodnjaški del Kitajske, Angleščino zna vsak 50ti, tako da sva se malo lomila s Kitajščino in na srečo prispela do okenca, kjer je gospodična govorila malo Angleško, da naju je usmerila na pravi okenček. Postaje so abnormalno velike in ni samo ena
. V Guangzhou-ju je vsaj 5 avtobusnih postaj, na vsaki pa cca 20 šalterjev. Na železniško nisva niti vstopila, ker sva po netu razbrala, da so cene za vlake za cca 50% višje in sva rekla, da bova poskusila nočni bus. Seveda sva upala na bus, kakršnega sva doživela od Hong Konga do Vietnama par let nazaj…kasneje ugotovila NOOOOOOOTTTT!!! No k temu se bova še vrnila!!Naslednji dan sva šla pogledat Military Acedemy, kjer imajo tudi vojaški muzej. Ker so kao vojaški narod, sva pričakovala vrhunski muzej, kjer se hvalijo z vojaško opremo in vojaškimi podvigi (tako kot v Ameriki
). No neeee, res porazno. V hali 5 x5 metrov so bili razstavljeni trije tanki in 2 raketi in vse napisano seveda v njihovih znakcih. Poleg tega sva bila edina očitno tako neumna, da sva za to celo plačala vstopnino, ker ni bilo niti enega Kitajca v muzeju.
Ko se odpravljava iz muzeja pa se je naenkrat stemnilo!!! Kwa??
Oblaki so dobesedno naredili temo in vsi so tekli po cestah domov / v kritje ter prižigali luči, kot da bi bil večer. Tudi midva sva jo ucvrla proti postaji in na srečo ujela za las bus. Tu je onesnaženost taka, da itak ne vidijo sonca, neprestano je megla oz. oblačno, ko pa se pripravlja na dež, je pa noč?? Pa kdo bi hotu v takem živet?
Nekako sva ušla v razviti del mesta in imela sva še čas za obisk najvišjega TV stolpa na svetu (Canton Tower – 600 metrov). S tem, da imajo nekaj največje, se itak zelo radi pohvalijo (v bistvu so v tem kopija Američanov). Kakorkoli stolp je res mega
, daleč boljše doživetje kot v Čikagu!! 
Očitno so nekaj naredili celo boljše kot Američani. No ja Nizozemci so ga naredili
, če izvzamemo fizično delo. Je pa čuden občutek k se malo maje (pač kitajska gradnja).
Spoznala pa sva končno na kavi eno Kitajko, ki je znala super dobro Angleško, nakar ugotoviva, da že 10 let živi na Škotskem in je prišla med prazniki obiskat družino. Je rekla, da je sramota, da Kitajci govorijo samo Kitajsko, da je v Evropi videla, da vsi govorijo vsaj še en ali dva jezika (razen francozov, ki nočejo angleško govorit
).
En večer pa se pogovarjava z enim mulcem (Kitajec) v hostlu. Po dolgem pogovoru o zgodovini (je zelo razgledan, pohvalno) sva ga malo povprašala za njegovo mnenje o Tibetu, Tajvanu, južnem morju…in model je dobesedno padu ven!! To je NAŠE!! pa Hong Kong tut!! Očitno so jim v šoli dobro sprali možgane, ker očitno mladina trdno podpira državo kar se tiče teh spornih območij. Še posebej je postal jezen pri temi Tibet in rekel, da hvala bogu, da je tam toliko vojske, da dela mir??!! Kaj naj rečeva…DEBIL!!
Med sotrpini v hostlu se nama je pridružil še en Škot s tipičnim črnim humorjem
. Ker spimo na nekih precej nestabilnih kavčih (verjetno “chinese made”) je eno noč padu s postelje, ker se je prekucnila, ko se je ulegel malo preveč na en rob….vse nas je sredi noči skoraj kap. No drugo noč pa ga sploh ni bilo nazaj z žuranja in v bistvu nimava pojma kam je zginil??!! Sledi pot do mesta Changsha…
No comments:
Post a Comment