ZDA - Kalifornija 2

No in sva prišla v zadnji del najine poti v ZDA – San Francisco Bay Area. Dokler še imava avto si pogledava okolico od Muir Woods, dolini Napa in Sonoma pa do Silicon doline (to je poimenovanje tehnološko naprednega dela, ki se nahaja v južnem delu SF Bay Area in ni dejanske doline). 
Oakland – oziroma “what the f… were you doing there”, tako nama je en gospod (en trgovec z avtomobili, katerega cifro so nama dal na Floridi, ko sva kupila avto) odgovoril, ko sva ga po preživeti noči v Oaklandu vprašala, kaj je s tem čudnim mestom. In rekel je še “it is a war zone… you can see what 12 years of social benefits, drug dealing and unemployment does to a city”… Dejansko je tako, ker ko sva stala pred restavracijo s hitro hrano, je do naju pristopil en Afroameričan in rekel, da nima pri sebi pištole ali česarkoli, samo če mu lahko dava kak dolar, da si kupi za jest, ker je ravno iz zapora po 6 letih in 4 mesecih?!?!?! Tako, da sva Oakland po tem videla samo še iz avtoceste ali metroja .
V Muir Woods par milj iz San Francisca sva si šla pogledat znane “Redwoods”, ki so najvišja drevesa na Svetu. Park je fascinanten in primerljiv z Sekvoja parkom. Drevesa so res ogromna, pri večini komaj vidiš do vrha.


Seveda sva morala preden se ločiva od avta narediti eno krožno turo po Napa in Sonoma dolini. Zakaj? Theee…tu naj bi pridelovali najboljša ameriška vina in ne bi bila Slovenca, če ne bi šla na dober vinček. Najbolj so znani po vinu Zinfandel (bela, rose in rdeča verzija), ki sva ga seveda poskusila in morava priznati, da je odličen. V Napi sva šla tudi na znano gurmansko tržnico, kjer sva si za zvečer kupila eno buteljkico. Sicer je bilo belo, kar ni ravno po najinem okusu, ampak morava pohvaliti. Sva se pa načudila, ko sva v tej isti trgovini našla slovensko vino in sicer zelen.

Dolini sta paša za oči, povsod samo trta…

…vinske kleti in pa snobiš restavracije, celo ene par z Michelin zvezdicami. No v teh so večerje po 300 USD in več. V Sonomi sva šla še na eno pokušino, kjer ti za 10 USD dajo za poskusit 5 različnih vin. Morava priznati, da tu pa znajo delat vina. Sva se pa z natakarico zadebatirala in naredila reklamo za slovenska vina. Si je zapisala, da mora poskusit terančka.
Tretja znana dolina v okolici San Francisca pa je seveda Silicon Valley, ne sicer po pijači ali pa hrani. Sama dolina sicer ni nič posebnega, je pa daleč najbolj razviti del severne Kalifornije, predvsem zaradi IT podjetji, kot sta Google, in pa Facebook ter po novem tudi zaradi vedno bolj pomembne biotehnologije. Smešno je, da se bistveno razlikuje od centralne ZDA po etnični strukturi prebivalcev in posledično voznem parku ter izgledu okolice. Zelo veliko je Azijcev ter Indijcev poleg standardnega črnskega in španskega prebivalstva. Avti pa pretežno japonski! Ko sva večkrat preštela okolico avtomobilov je razmerje nekako tako: 80-85% japonski avti, cca 15-20% evropski avti (nemški), preostanek so ostali. Izmed ameriških vidiš le Forde.

Okolica pa je tu neverjetno urejena in čista, kar je za Kalifornijo kar presenečenje. Očitno so v splošnem latinosi prasci (jih je največ v Kaliforniji, kao 60% vsega prebivalstva, pa zelo malo v Silicon Valley, kjer so večinoma Azijci)?? Ne glede na lepše hiše v tem predelu, pa v gradnji še vedno ne slovijo ravno po kvaliteti. Taka gradnja je značilna za celo ZDA.

Sledil je še San Francisco. Imela sva neverjetno srečo z vremenom. Mesto je znano po konstantni megli in močnemu vetru. Midva sva imela 5 dni sonca in dejansko skoraj nič vetra.
Sprehodila sva se po Downtown-u, finančnem centru,..


… China town-u in končala pri znani druščini iz Čikaga, gibanju “Occupy San Francisco”.

Morava povedat, da podpirava njihove ideje, predloge, namen,… ampak tu v SF sam kamp ne zgleda obetavno. Večina protestnikov je zapitih ali pa zadrogiranih in ne dajejo občutka, da so tam iz pravih razlogov, ampak bolj zaradi zastonj hrane in pijače?? Vseeno sva se jim v soboto pridružila za kake pol urce na protestnem pohodu po ulicah SFja.

China town je paša za oči, večina na ulici pa ne zna angleško, saj te mlade Kitajke v kitajščini vabijo v njihove restavracije.
 
No če je treba za biznis, se pa vseeno potrudijo.

Fisherman’s Wharf je pa nekaj najlepšega v mestu. To je pomol z butičnimi restavracijami, s trgovinami s spominki, vse diši po krofih, cimetu ali pa burgerjih …

Na enem koncu pa celo domujejo tjulnji. Na kupu jih je bilo približno 30 in vsi so se leno greli na splavih na sončku.

Predela, ki sta še zanimiva in posebna, sta bogata Nob in Russian Hill.

V nedeljo sva šla še na eno res ameriško stvar, na NFL (National Football League) nogometno tekmo.

Sva se hotela malo izobrazit pred tekmo in sva šla brat pravila, pa nisva štekala!? Na sami tekmi pa sva po parih minutah hitro dojela… za Američane itak ne sme biti preveč komplicirano. No bistvo tekme za njih itak ni toliko sama tekma, kot je izgovor, da se ga napijejo, nažrejo “junk fooda”, derejo za svojo ekipo in bolj ko ne pasejo oči na navijačicah.

Pač tipično sproščanje frustracij. Bistvo igre pa je ruvanje, ruvanje, ruvanje…aja pa prinesti žogo čim dlje oziroma poskusit čez črto na koncu igrišča.

Naslednji dan sva šla še na Alcatraz. Morava reči, da je res vreden svojega denarja!! Eden boljših “muzejev” in definitivno najboljša tura. Na vhodu ti dajo slušalke z zvočnim vodičem, ki te vodi čez cel zapor. Spotoma ti povejo zanimive zgodbice, kot so razni poskusi pobegov. Pred ogledom sva si predstavljala, da je precej večji, v bistvu je pa vse zelo natlačeno.

 

Pogled z otoka na center mesta pa tudi vzame sapo.

Vsi ogledi v SF so bili res super, mesto naju je navdušilo. Znamenitosti, ki sta poleg zgornjih, še omembe vredni, sta Golden Gate most in pa Crooked street.
 
Za znani most sigurno veste, ta drugo bi se pa morali tudi spomniti iz filmov. Je zelo, zelo strma ulica z vijugasto cesto in nasadi ročic.

Aja pa da ne pozabiva omenit. SF je najbolj prijazno mesto do istospolno usmerjenih v ZDA. Imajo celo dva districta zase, enega za podnevi za kofetkanje in drugega za večerne izhode.

No zvečer nisva šla žurat v njihov del, sva šla pa podnevi na kavico tja.

Kaj naj rečeva, res so luškani in vsi nasmejani ter full prijazni . Je pa mesto tudi drugače tolerantno do vseh, res je mešanica vsega mogočega, od Kitajcev, Indijcev, Vietnamcev in Arabcev, do klošarjev, posh zategnjencev, punksov, takih ki ne vejo a so “She or He”, itd. Spet sva zašla že prvi dan v predel, ki je “no go”. Je kot da bi prišel med “favele” v Riu. No kot je videti, sva preživela, na žalost pa sva tolk hitro hodila, da nisva uspela nič pofotkat. Kar je bilo pa še pika na “i” mešanici obrazov na ulicah, pa je bilo, da sva bila v mestu ravno na Halloween vikend. Bilo je kar malo strašljivo hodit zvečer po ulicah, še posebej ker so teli Američani itak čist prestrašeni in na vsake 5 minut po radiju govorijo kako naj bo folk previden med tem praznikom…da naj ne odpira vrat čisto vsakemu in da naj bodo otroci doma do 20ih, da jih ne bo kdo ugrabil??!!
Sva se res zabavala, a hkrati nama je SF požrl ogromno živcev. Zakaj?? Jah morala sva prodati avto, ker sva vedela že v naprej, da bo nočna mora, ampak da bo taka pa ne!! Pustimo to, da sva malo “A je to” in da se nisva v naprej detajlno pozanimala kako proces prodaje sploh poteka!! No po enemu dnevu ustavljanja pri parih prodajalcih sva bolj po sreči kot po pameti ugotovila, da nimava vseh papirjev! Takoj sva klicala najinega prodajalca iz Floride in model nama je rekel: “pa sej smo bili zmenjeni, da me pokličeta, ko bosta prodajala”-. Aja?? No po hitri pošti nama je poslal papir, ki nama je manjkal, “title”, papir ki dokazuje, da je najin avto in da nobeden nima nobenega zahtevka do naju. Uf!! To je bilo rešeno po parih telefonih. Hkrati pa sva komunicirala še z enim v SF, ki nama je obljubil 4,000, ko bova imela vse dokumente in nama najprej celo rekel, da bo on vse zrihtal, da bo klical najinega prodajalca in pridobil “title” za naju. Naju je že hotel nategnit, ko nama je rekel, da rabi 2 do 3 tedne, da pridobi “title” iz Floride. Ko sva sama vzela stvari v svoje roke, sva dobila ta papir v 2eh dneh. Zdaj ali je model nesposoben ali pa nategovalec. Sicer sva bila zmenjena z njim kdaj se oglasiva in kakšna je cena, ampak sva vseeno imela čuden občutek. Na koncu naju občutek ni varal. Model nama je očitno ponudil precej preveč na prvo žogo in je zavlačeval zato, da bi se izmuznil dogovoru. Ker sva vseeno prišla kot dogovorjeno, pa je hitro našel še par stvari na avtu in zbil ceno na 2,000. Kaj?? Američani očitno ne držijo besede in kar ni na papirju podpisano, velja en drek. Jezna sva se še malo pregovarjala z njim, na koncu pa vseeno, kar šla iskat novo ponudbo. Sej to ne bi bil načeloma problem, če midva ne bi imela naslednji dan let na Filipine (jupi!!). Modelu pa nebi že od začetka zaupala, če to ne bi bil !!! pooblaščeni !!! Honda prodajalec. Kakor koli, kot dva kupa nesreče, sva se peljala po parih ulicah gor pa dol…. se ustavila pri ene par prodajalcih, ki so isto ponudili 2,000…fak!!… pol pa naletela na enega, ki je neverjetno ponudil 2,900. Malo sva še odigrala prepir med zakoncema (nadvse zabavno), na koncu pa uspešno zaključila “deal”. Po tem naju je bilo le malo strah, ali ne bo slučajno njegov ček “bounced”. To namreč v Ameriki sploh ne bi bilo tako presenetljivo. Vse je bilo v redu, dobila denar in naslednji dan lahko pičiva na Filipine…