Filipini

Končno odhod iz Amerik v najin priljubljen del, jugovzhodna Azija . JUPI!!!

Po enem izmed bolj nemirnih (tresočih) letov sva zvečer prispela v Taipei, Tajvan. Naslednji dan zjutraj pa sva imela let naprej v Manilo. Dve stvari sta naju presenetile že na letališču v SF.

Prvo naju niso hoteli čekirat do Filipinov, ker nimava nadaljnjega leta. Namreč, ker ne rabimo vize do 90 dni, moramo v naprej imeti letalsko karto ven iz države. Midva je nisva imela in sva se kregala, da bova to že uredila na Filipinih. Druga stvar pa, da priletiva zvečer ob 22ih v Tajvan in imava let v Manilo naslednje jutro… in nama rečejo, da se letališče zapre ponoči in če hočeva biti čekirana do Filipinov morava na letališču vzet hotel in da nama ga oni zrihtajo z veseljem… JA itak… No pa sva rekla, da naj naju čekirajo sam do Tajvana in bova že tam urejala naprej. Tko so nama dal mir .

No pa priletiva v Taipei. Še prej sva Poloni (ki je preživela par let tam) poslala hitr mail, če se letališče res zapre, kam greva lahko spat, itn. No naju je na hitro pomirila, da bi moralo letališče biti vseeno odprto itn… Dejansko je letališče neaktivno ponoči ampak se ne zapre in te ne vržejo ven. Tako, da sva na mirnem letališču prespala noč (ali dan, ker sva izgubila 16 ur v življenju , saj se zaradi leta čez dnevno črto spremeni dan – čas je res relativen ).

No zjutraj sva poiskala hrano in (no more burgers ) sva bila pred raznimi izdelki, za katere se nama ni niti sanjalo kaj so. Pač sva malo povprašala, še dobro, da govorijo tudi angleško. Žal nisva nič povadila najine kitajščine in sva suvereno znala reči samo hvala, tako da morava povadit v naslednjih mesecih preden vstopiva na Kitajsko.

In spet, ko se hočeva čekirat na let za Manilo, tipček čist živčen, da nimava karte iz Filipinov?!?!? Ok, pol pa niso bili samo Američani panični kot po navadi, očitno res rabiva karto. Pa sva šla hitro na net kupit karto in uredit zadevo. Še dobro, ker sva prvič pri vstopu v državo na imigraciji videla, da piše kot obvezen dokument, karta iz Filipinov. No ja, vprašali naju niso nič?!?!?

No priletiva v Manilo. To mesto je zelo blizu Indiji po izgledu (sam da krav ni na cesti, pa malo manj smeti). Še vedno pa je nagneteno, med malimi razpadajočimi hišami imaš visoke nebotičnike, vse se meša, razvito z razpadlim, polno fehtarjev na vsakem koraku (predvsem otrok). Znamenitost pa so luškani mali avtobusi Jeepney.

Energije na tem koncu sveta so čisto drugačne kot v Amerikah. Tam se konstantno čuti neka agresija v zraku, ljudje so bolj napeti, itn… Tule pa so vsi bolj sproščeni, prijazni nasmejani. Veliko je tudi “Not he not she” fantov. Torej transvestitov, ki so res ženstveni in luškani, kar se pojavlja po celi jugovzhodni Aziji.

Po dnevu prilagajanja na “jet leg”, sva si ogledala del Manile. Z nama je šel še en kul tipček iz hostla (Nemec). Zanimivo je, da Filipini (še posebej pa Manila) sploh niso toliko turistični kot bi pričakoval. Kasneje sva izvedla, da na primer Filipine obišče cca 2mio turistov na leto (90 mio prebivalstva), medtem ko Tajsko obišče 60 mio turistov (65 mio prebivalcev) .

… neumorni prodajalci storitev, saj je poba 5 minut prepričeval Barby, da nujno rabi prevoz…

… še malo azijske hrane… kot vedno mljask

… in hm, deževna doba se očitno še ni končala

… in tale poba se očitno ni učil v šoli, da voda in elektrika ne gresta skupaj

Po dveh nočeh v Manili, v Azijsko stisnjeni sobici, nad ulico kjer so 24 urni lokalčki (hmmm, se vidi da sva iz US in ne navajena, kjer so sobe gromozanske in se ob 2 ponoči vse zapre)….

… lokalček pred hotelom

… sva kar nadaljevala naprej v Dumaguete na otok Negros, kjer sva šla kot novopečena navdušenca na diving . Barby je šla na 6 fun divov, Simchy pa na Advanced course (5 divov) plus en fun dive z Barby. No, Barby se je pridružila na night divu. Glede na na to, da je bil Simchy še pol leta nazaj trdno prepričan, da se ne bo potapljal nikoli, je bil presenetljivo miren na vseh potopih (vključno z nočnim ). Pravi, da je občutek kot da si Navy seal na skrivni operaciji .

Najbrž imava srečo, da povsod naletiva na čudovite dive masterje in inštruktorje. Tip, ki ima v lasti potapljanje je tudi lastnik hostla. Baje je že 2krat bankrotiral, ker je preveč prijazen in hoče vse pomagat in imet nizke cene, itn… Če koga zanima: http://www.haroldsmansion.com/. Vsi so bili neverjetna druščina in oprema je bila res zaupanja vredna (razen en BCD jopič je Simchyju mal puščal - najbrž zanalašč to naredijo, da vidijo, če se obneseš tut pod stresom ).

Samo potapljanje pa je neverjetno. V primerjavi z Utilo smo bili tu več časa pod vodo in seveda tudi več časa izven vode med potopi. V vodi pa neverjetno število rib, rakcev, želv in ostalih organizmov. Videli smo tudi morsko kačo in cele jate malih barakud ter ostalih rib. Najbolj luškan je itak “Nemo”, ki je celo napadel Barby na enem potopu .

Med bolj zanimivimi stvarmi na otoku Negros so spet prevozna sredstva. Takih verzij “rikš”, še nisva nikjer videla. Imajo tricikle na sistem WWII german style, kjer je motor ob strani (in ima prikolco ob boku). No podobne uporabljajo v Manili, samo da niso motorizirani.

Po parih dneh plačevanja raznih voženj, hrane itn., sva ugotovila, da te kot turista sploh ne prinesejo okoli. Mogoče ti dvigne ceno le za kakih 10-20%, kar bi računal lokalcu in ne 100% kot bi kakšni Indijci, Arabci, Južno Američani . Mogoče nama je tudi zato tukaj tako všeč in jim še raje kak peso več pustiva.