Iz mesta Dumaguete sva s težkim srcem odrinila proti mesu Moalboal. Za ta kraj nama je povedal inštruktor od Simchyja, češ da naj bi bilo eno najlepših krajev za potapljanje. Poleg tega pa naj bi bila v bližini ena najlepših plaž White beach. Pot je bila spet zabavna, najprej z Yeepney-em par kilometrov do pristanišča…
…kjer je za naju poziral en Ladyboy s komentarjem: “Camera loves me!”
… nato eno urico z ladjo…
…nato ena rikša do busa, bus in še ena rikša do hostla, lociranega ob plaži med dive centri in resorti.
No najin hostel ni bil niti približno kot kak resort. Še odstopila nama je šefica eno sobico brez okna, kjer po navadi spi njena družina. Teh par noči bodo pač šli domov spat. Na hitro sva se zmenila za potapljanje naslednji dan in šla na lokalno tržnico po nekaj sveže hrane…kuhanje v hostlu je bila prijetna sprememba.
Naslednji dan pa NORO....eden najlepših potopov. Prvi potop je bil ob bližnjem otoku »Pescadero island«, kjer se zadržujejo jate sardel. Pravijo sicer, da so to ribe »mackerel« in ne sardine, ker sardine so šele ko so v konzervi
. No vseeno, jate so nore, v določenem trenutku jih je bilo toliko, da so zablokirale sončne žarke. Poleg teh malih ribic pa okoli njih plavajo predatorji kot so na primer barakude. Občutki so bili neverjetni.
Drugi potop pa je bil tudi nekaj posebnega. Sva se spoprijateljila z enim Američanom in nama je posodil podvodni fotič, da se malo igrava.
Poslikala sva vse možno. Najbolj pa so naju presenetile 2 metrske želve. Srečali smo kar 5 teh velikanov.
…kam je Barby dejansko obrnjena?…
Še filmček želvic v akciji…
Poleg živalskega sveta, pa je Simchy doživel še nekaj.... hm ... ostal je brez zraka na prvem potopu. Zakaj? Ker mu je zadeva, ki kaže pritisk v tanku kazala, da ima še dovolj zraka za kakih 10 minut...ampak žal ne, ne. No sej za varnost je bilo poskrbljeno, »dive master« mu je pač dal svojo rezervno cev in sta šla v miru na površje. Pač hoče izkusit vse situacije .
Popoldne sva šla pogledat še famozno White beach plažo.
Pač peščena plaža, sva pa doživela nepozaben, romantičen sončni zahod. Ne da sva romantika, ampak res je bilo prijetno.
Imela sva namen iti na Filipinih še na “cock fight”, ampak po parih dneh razmišljanja, sva ugotovila, da se nama vseeno preveč smilijo petelini in da ne bova plačevala za tako stvar, ki je v bistvu ne podpirava (sej je podobno kot bikoborbe, samo da je pač aviacija v igri namesto bikov)!!
Zvečer sva si privoščila lokalno večerjico in se zadebatirala z eno Angležinjo…klasične teme politika, revščina, filozofija življenja.
Naslednji dan sva odrinila v mesto Cebu, najprej pa lokalni zajtrk / kosilo… riž, piščanec, jajca, papaja
Cebu je v bistvu ekonomsko središče Filipinov in se vidi, da je celo bolj razvito kot Manila ter precej bolj čisto!! Mesto sicer ni nič posebnega, zato sva si privoščila frizerja (Simchy je dal za striženje 50 pesotov kar je 0,9 EUR) in pa 2 urno tajsko masažo. Barby je bila polomljena še 2 dni...matr te polomijo, nategnejo ,... in stalo naju je 500 pesotov, kar je 8,5 EUR. Pa sej niso normalni?? Zanimivo, da je Simchyja masirala ženska, Barby pa moški? Ne skrbet, ni bilo ljubosumja.
Iz Cebu sva jo mahnila nazaj na otok Negros, od koder sva imela let v Manilo in nato v Kuala Lumpur. Še ena zanimiva pot!! Spet sva videla preveč naložene buse, tipično za Azijo.
Pot naju je vodila po sredini otoka Negros s neverjetnimi razgledi. Dvignili smo se v hribe na cca 1,500 metrov, tako da sva se za par uric malo ohladila.
Ker je pot trajala malo dlje kot sva pričakovala, sva prispela v mesto zvečer in to brez da bi točno vedela kje bova spala. Po sreči sva se presedala po Jeepney-ih, tako da sva prispela skoraj na vrata enega hotelčka. Noro, čisto, futr ok ter fuuulll poceni.
Naslednji dan sva malo poležavala in pravočasno (za lokalni transport!!) odrinila proti letališču. Ker Lonely ne pove kako priti do letališča, razenj z dragim taxijem, sva sama odkrivala lokalni transport. Za cca 15km sva zamenjala tri prevozna sredstva...hm in na koncu plačala namesto 300 pesotov (toliko je namreč taxi), 15+30+100 = 145 pesotov (Jeepney do severnega terminala, bus do mesta Silay, kombi do letališča). Sicer nisva prihranila premoženja (2,5 EUR), ampak izkušnja je pa nepozabna. No nama je tako ali tako namen spoznati kako lokalci živijo in se drživa reka enega popotnika: “The shoestringer’s life is an adventure in asceticism. By being cheap you see more of the local culture, learn how to live with bare essentials and evolve into a greatful person, appreciative of the privileges and conveniences your nacionality and economic class affords you.” .
Tako sva žal morala zaključit Filipine. So neturistični, nepokvarjeni, relativno čist biser jugovzhodne Azije (čistoča je na visoki ravni za tiste, ki ste kdaj zapustili "razviti svet" da ne bo pomote), tko, da bo potrebno še kdaj jih obiskat.
V Manili sva presedla na letalo do Kuala Lumpurja. Prispela vsa na letališče ob 1ih zjutraj, bus do centra (75km stran) pa je začel voziti ob 5ih, tako da sva tako kot vsi ostali morala zadremati na letališču par uric. Aja bus stane 8 ringgitov, taxi pa bi naju odrl za 150 ringgitov (1,85 EUR napram 34,7 EUR)??? Ja seveda, to pa ne!! Dejansko se vsem zdi rahlo oderuško, ker je na letališču po tleh, po klopcah, po travi, itd. spalo na stotine ljudi.
No pa sva v Kuala Lumpurju, 2 dni za urejanje zadev (zobar, pranje cunj, itd), v soboto pa nazaj na letališče po Mami. Komaj čakava, da jo popeljeva v nori azijski svet…
Zanimivo je kar sva ugotovila. Da ne glede na to v kateri državi si (visok/nizek BDP in razvitost) vedno slepo zaupamo v določene sisteme, kot naprimer, letalska industrija, bančna industrija, zobozdravstvo…
…kjer je za naju poziral en Ladyboy s komentarjem: “Camera loves me!”
… nato eno urico z ladjo…
…nato ena rikša do busa, bus in še ena rikša do hostla, lociranega ob plaži med dive centri in resorti.
No najin hostel ni bil niti približno kot kak resort. Še odstopila nama je šefica eno sobico brez okna, kjer po navadi spi njena družina. Teh par noči bodo pač šli domov spat. Na hitro sva se zmenila za potapljanje naslednji dan in šla na lokalno tržnico po nekaj sveže hrane…kuhanje v hostlu je bila prijetna sprememba.
Naslednji dan pa NORO....eden najlepših potopov. Prvi potop je bil ob bližnjem otoku »Pescadero island«, kjer se zadržujejo jate sardel. Pravijo sicer, da so to ribe »mackerel« in ne sardine, ker sardine so šele ko so v konzervi
. No vseeno, jate so nore, v določenem trenutku jih je bilo toliko, da so zablokirale sončne žarke. Poleg teh malih ribic pa okoli njih plavajo predatorji kot so na primer barakude. Občutki so bili neverjetni. 
Drugi potop pa je bil tudi nekaj posebnega. Sva se spoprijateljila z enim Američanom in nama je posodil podvodni fotič, da se malo igrava.
Poslikala sva vse možno. Najbolj pa so naju presenetile 2 metrske želve. Srečali smo kar 5 teh velikanov.
…kam je Barby dejansko obrnjena?…
Še filmček želvic v akciji…
Poleg živalskega sveta, pa je Simchy doživel še nekaj.... hm ... ostal je brez zraka na prvem potopu. Zakaj? Ker mu je zadeva, ki kaže pritisk v tanku kazala, da ima še dovolj zraka za kakih 10 minut...ampak žal ne, ne
. No sej za varnost je bilo poskrbljeno, »dive master« mu je pač dal svojo rezervno cev in sta šla v miru na površje. Pač hoče izkusit vse situacije .Popoldne sva šla pogledat še famozno White beach plažo.
Pač peščena plaža
, sva pa doživela nepozaben, romantičen sončni zahod. Ne da sva romantika, ampak res je bilo prijetno. 
Imela sva namen iti na Filipinih še na “cock fight”, ampak po parih dneh razmišljanja, sva ugotovila, da se nama vseeno preveč smilijo petelini in da ne bova plačevala za tako stvar, ki je v bistvu ne podpirava (sej je podobno kot bikoborbe, samo da je pač aviacija v igri namesto bikov)!!
Zvečer sva si privoščila lokalno večerjico in se zadebatirala z eno Angležinjo…klasične teme politika, revščina, filozofija življenja.
Naslednji dan sva odrinila v mesto Cebu, najprej pa lokalni zajtrk / kosilo… riž, piščanec, jajca, papaja
Cebu je v bistvu ekonomsko središče Filipinov in se vidi, da je celo bolj razvito kot Manila ter precej bolj čisto!! Mesto sicer ni nič posebnega, zato sva si privoščila frizerja (Simchy je dal za striženje 50 pesotov kar je 0,9 EUR
) in pa 2 urno tajsko masažo. Barby je bila polomljena še 2 dni...matr te polomijo, nategnejo ,... in stalo naju je 500 pesotov, kar je 8,5 EUR. Pa sej niso normalni?? Zanimivo, da je Simchyja masirala ženska, Barby pa moški? Ne skrbet, ni bilo ljubosumja.Iz Cebu sva jo mahnila nazaj na otok Negros, od koder sva imela let v Manilo in nato v Kuala Lumpur. Še ena zanimiva pot!! Spet sva videla preveč naložene buse, tipično za Azijo.
Pot naju je vodila po sredini otoka Negros s neverjetnimi razgledi. Dvignili smo se v hribe na cca 1,500 metrov, tako da sva se za par uric malo ohladila.
Ker je pot trajala malo dlje kot sva pričakovala, sva prispela v mesto zvečer in to brez da bi točno vedela kje bova spala. Po sreči sva se presedala po Jeepney-ih, tako da sva prispela skoraj na vrata enega hotelčka
. Noro, čisto, futr ok ter fuuulll poceni. 
Naslednji dan sva malo poležavala in pravočasno (za lokalni transport!!) odrinila proti letališču. Ker Lonely ne pove kako priti do letališča, razenj z dragim taxijem, sva sama odkrivala lokalni transport. Za cca 15km sva zamenjala tri prevozna sredstva...hm in na koncu plačala namesto 300 pesotov (toliko je namreč taxi), 15+30+100 = 145 pesotov (Jeepney do severnega terminala, bus do mesta Silay, kombi do letališča). Sicer nisva prihranila premoženja (2,5 EUR
), ampak izkušnja je pa nepozabna. No nama je tako ali tako namen spoznati kako lokalci živijo in se drživa reka enega popotnika: “The shoestringer’s life is an adventure in asceticism. By being cheap you see more of the local culture, learn how to live with bare essentials and evolve into a greatful person, appreciative of the privileges and conveniences your nacionality and economic class affords you.” .Tako sva žal morala zaključit Filipine. So neturistični, nepokvarjeni, relativno čist biser jugovzhodne Azije (čistoča je na visoki ravni za tiste, ki ste kdaj zapustili "razviti svet" da ne bo pomote), tko, da bo potrebno še kdaj jih obiskat.
V Manili sva presedla na letalo do Kuala Lumpurja. Prispela vsa na letališče ob 1ih zjutraj, bus do centra (75km stran) pa je začel voziti ob 5ih, tako da sva tako kot vsi ostali morala zadremati na letališču par uric. Aja bus stane 8 ringgitov, taxi pa bi naju odrl za 150 ringgitov (1,85 EUR napram 34,7 EUR)??? Ja seveda, to pa ne!! Dejansko se vsem zdi rahlo oderuško, ker je na letališču po tleh, po klopcah, po travi, itd. spalo na stotine ljudi
. 
No pa sva v Kuala Lumpurju, 2 dni za urejanje zadev (zobar, pranje cunj, itd), v soboto pa nazaj na letališče po Mami
. Komaj čakava, da jo popeljeva v nori azijski svet…Zanimivo je kar sva ugotovila. Da ne glede na to v kateri državi si (visok/nizek BDP in razvitost) vedno slepo zaupamo v določene sisteme, kot naprimer, letalska industrija, bančna industrija, zobozdravstvo…
Uuuu, komi čakam, da se vama še Marija pridruži. Sicer, al me bo zdej manj skrbelo, ker vaju bo mal popazla, al bo padla pod vajin vpliv in me bo skrbelo še za enega več :) hihi.
ReplyDeleteHvala, k nista šla na petelinje boje ... ker tuki pa res ne vidim nič zabavnega ... maltretiranje živali za prazen nič !!!!
Aja ... sej tud pri nas je isto, če se ne motim ... v morju sardele = v konzervi sardine. Hmmm