Šri Lanka–drugič

V Lonely-ju opozarjajo, da če ženska sama potuje, da je pogosto nadlegovana s strani moških. Nama so se zdeli celo manj vsiljivi kot v Indiji, dokler ni šla Barby sama v mesto na tržnico. Dejansko, če je belka sama, so lokalci nenormalno nadležni. Non stop sprašujejo kam pa ti in se hočejo pogovarjat. Na busu so se presedali in ponujali mesto zraven?? Ojoj!

Iz Trinkota (oziroma Upavelli) sva se odpravila do mesta Dambulla, ki je najboljše izhodišče za ogled Sigiriye. Na poti do tja sva celo doživela eno normalno vožnjo in ujela celo kako dobro razgledno točko, no za fotkanje smo bili pa še vedno prehitri. V Dambulli sva si ogledala Golden tempelj

in pa Rock tempelj, ki je par sto metrov visoko v skali.

Na poti do vrha so naju spremljale gruče opic in najbolj so nama zabavne, ko si iščejo uši druga drugi.

Ko sva se vračala v mesto sva šla pogledat tudi najbolj znano grosistično tržnico, ki je zanimivo odprta med poldnevom in treh zjutraj. Je Barbi poskušala kaj kupit pa prodajajo samo na vreče po par 10 kil.

Zvečer si je Simchy privoščil tipično njihovo večerjo in spet smo mel akcijo…matr delajo pekoče!! Se nama zdi, da je bolj pekoče kot kjerkoli drugje po svetu (kar sva pač obhodila). Je pa zanimivo, da peče, ko ješ, ampak tudi hitro mine?!

Ob večerji pa sva poskusila še neka lokalna piva in ta temno sploh ni bilo tako slabo. So pa skoraj vsa piva 8,9% alkohol in v tej vročini je to že kar doza.

So pa spet zanimiv narod. Alkohol je dovoljeno prodajati le v posebej licenciranih trgovinah, nobeden ne pije na ulici, barov ni razenj za turiste in iz teh trgovinic vedno pridejo ven atati, ki skrivajo pločevinke piva ali pa steklenice lokalnega žganja Arrak. V glavnem najin zaključek je, da so prikriti pijanci tako kot Indijci. Edino na Poya dan (vsaka polna luna), ko je v bistvu praznih in dan za molitev, se alkohol ne prodaja in ne toči. Poleg alkohola pa na ta dan ne prodajajo tudi mesa.

Poya dan sva kasneje doživela v Kandy-ju.

No iz Dambulle sva šla naslednji dan na izlet do Sigiriye. To pa je noro. Ne morejo se čisto zmenit ali so to ostanki kakega templja ali pa palače od kralja. Posebnost tega je, da je celotna zadeva na skali, kako dobre pol ure vzpona po stopnicah.

Na poti do vrha pa so zanimive ferske v skali…nama ni čisto jasno s kakšnimi vzvodi so prišli do te višine in poslikali skalo. Aja zadeva je iz 5. stoletja.

Pot do vrha:

 

*na tretji sliki se vidi kako so prej hodili na vrh kamna, dokler ni bilo stopnic (vklesali so jih v kamen)

Vrh:

 

Po rekreaciji, torej ko sva prispela v spodnjo vasico, sva si privoščila najboljšo kavico v Sri Lanki in Simchy je snedel najboljši Kothu Roti…ne preveč začinjen.

 

Naslednji dan sva se odpravila v Kandy, kulturno prestolnico države. Mestece je romantično locirano ob jezeru s sprehajalno potko okrog in okrog ter nešteto pticami ter kuščarji vseh velikosti.

 

Ubodla sva hostel/hotel, ki naj bi obstajal že v času, ko so državo okupirali Nizozemci.

 

Zvečer sva šla na predstavo tradicionalnega plesa. Malo so bili neusklajeni, tako da sva si že mislila, kak nateg turistov je pa tole?? no zadnji dve točki sta naju pa sezuli. Ples z ognjem in pa hoja po žerjavici.

 

V Kandy-ju je poplava pekarn in samo, da hodiš po mestu, postaneš lačen, ker iz vseh ven diši po vaniliji, kokosu, sveče pečenem kruhu, itd. Zraven pekovskih reči lokalci seveda pijejo noro sladkan čaj z mlekom. Simchy-ju je celo všeč??!!

Je pa smešno, da sva v tem turističnem mestu imela extremne težave z dostopom do WiFi???

V Kandy-ju kot rečeno sva doživela Poya dan, ko je polna luna in je za njih praznik oz. dan molitve. Na ta dan se ne pije in se gre v templje. Na ta dan imajo v Kandy-ju načeloma vedno kot nek sprevod zvečer s tradicionalnimi plesi, sloni, itd.

 

Sva se gužvala v en tempelj in hm Simchy je bil spet med velikani

Iz Kandy-ja do Elle sva šla z vlakom. Nisva dobila karte za observation deck, pač pa 3rd class… na koncu je bil superca! Na vlaku sva srečala 6!!! Slovencev (v bistvu 3 pare), ko sva prispela v Ello pa še en par. Torej nas je bilo naenkrat 10 slovencev v Elli istočasno (pa vsak e prišel iz svojga konca). Aja en par sva videla pa tudi n najnem pohodu na kamen Sigiriya. Res smo Slovenci popotniki. Vlak naju je peljal skozi deželo čaja in razgled nor, brez besed…

Kolenc si je privoščil tipični snack:

 

Ella je luštkano mestece, kjer pa se vse vrti okoli turizma. Ni čutiti ravno tipičnega lokalnega življenja, je pa prijetna klima za čilirat in idealno za krajše pohode po okoliških hribih.

Ker sva bila utrujena od dolge (8 ur) vožnje z vlakom sva šla na tipično ajurvedsko masažo. Hm… ni ravno tajsko razvajanje. Masaža sama po sebi je bila sicer OK, ampak te tako zelo naoljijo, da si zvečer nisva mogla sprat olja iz las!! Aja pa uležeš se na mizo, ki je mastna še od 50 prejšnjih turistov…higiena ni baš na višku. Hkrati ti ponujajo kot zaključek masaže še “steem bath”, pa je Barby, ko je vidla kako vse skupaj zgleda, samo zavila z očmi in “ne hvala”. Kar vidla je število bacilov od predhodnih turistov!!

Naslednje jutro sva si najprej privoščila lokalni zajtrk:

… riževi rezanci, juhca s krompirjem in jajcem, priloga iz kokosove moke, paradižnika, čebule in lokalne začimbe spicy theee

…za Barby pa “jack fruit”

Nato pa sva se odpravila na Ella Rock, od kjer so izjemni razgledi na pokrajino. Napotijo te najprej par kilometrov po železniški progi nato pa še kako uro navkreber. Po poti sva se morala umikati vlaku:

Po poti na Ella Rock sva hodila po gozdu z drevesi, ki “prakticirajo” samovžig, tako kot sekvoje v severni Ameriki.

Izjemen razgled po napornem vzponu na mestece Ella:

Vsi hodijo po železniških tračnicah, da se izognejo spustom in vzponom. Sva ugotavljala, da poti do hiš ob progi dejansko vodijo od tračnic in ne od bližnje ceste.

 

Še par zanimivih:

par najnih sostanovalcev:

tega se nikjer prej nisva imela – žabica na školjki:

in pa standardna obraba gum na tukajšnjih vozilih