Indonezija–Sumatra (prvič)

Tole pa je vrhunec najinega potovanja po Indoneziji, no poleg potapljanja na Baliju seveda!
Priletela sva v Medan in na letališču čakala na prtljago. Matr se rinejo, kaj je s temi ljudmi narobe? Že v Jakarti, ko sva čakal v vrsti za kavo, se je ena mamca rinla najprej v vrti kjer naročiš in pol še tam kjer plačaš. Tam gre itak po vrsti kot si naročil, zato ne razumeva. Simchy ji je še pokazal kje je konec vrste, pa se je samo nasmehnila.

Od letališča sva jo mahnila kar peš proti hostlu, ki sva ga izbrala in hitro videla kako nagravžno je to mesto. Sva pa še kar upala, da bo hostel luškan. NOT!!! Kakšno sranje! V tako uranem pa še nisva nikoli spala. Stene so bile mokre od vlage, tako da je smrdelo po plesni, soba je puščala, tako da sva imela pol sobe v vodi, tuš…kakšen tuš?? lamber vode, ki je smrdela in ena šalčka za polivat, WC…jaja…luknja pač. No bilo je res poceni, pa še samo eno noč sva ostala.

Ker sva imela slabe izkušnje s kupovanjem letalskih kart preko neta, sva se najprej podala do agentov, ki prodajajo karte, da si kar kupiva let iz Padanga do Jakarte. To je bilo uspešno, malo manj pa sva bila uspešna pri iskanju marketa. No sva šla na poti nazaj na večerjo na stojnico, a sva kasneje od enega lokalca izvedela, da so nama računal dvojno ceno. Se nama je zdelo malo preveč, a kaj čmo, če se v naprej ne zmeniš za ceno.
Zvečer prilezeva vsa izmučena nazaj do hostla in se še malo usedeva spredaj na svežem zraku (v sobo se nama nekako ni šlo!) in pride en lokalc mimo in nama začne prodajat različno mesto. Pokazal je 8 fotk, na vsaki ena živalca, ki si jo lahko naročiš za večerjo naslednji dan. Halo!!! Kaj vse lahko ješ tu, od mačk do želv, srnice, kače, divjega prašička (a niso muslimani??) in veverice. No smo hitro zamenjali temo, ker res nisva bila navdušena. Nama je povedal kje se dobi najboljši mango in da imajo na jezeru Toba neke specialne. Hm, bomo videli.
Ko sva hodila po mestu sva na vsakem drugem vogalu videla vojaške oklepnike in sva se že malo zamislila, če sva mogoče uletela v kak “war zone” muslimanskih ekstremistov?? Uf, hvala bogu ne. Sva kasneje zvedela, da želi vlada za cca 50% dvigniti ceno bencina in imajo izgrede po celi Indoneziji. Kakorkoli ni bila ravno najlepša dobrodošlica.
No po drugi strani sva pa kot turista spet blazno zanimiva (res jih ni!!) in se vsak, ki ima 5 minut časa želi z nama pogovarjat.
Naslednji dan sva kar ušla iz mesta proti Berastagi-ju, ki je odskočna deska za pohode na dva najbolj dostopna vulkana na Sumatri. Lokalni busi so pa res katastrofa, da o cestah sploh ne govoriva. Je pa res, da sva lahko na busu kadila in je čas malo hitreje minil.

Našla sva en res mega hostel. No napram prejšnjemu bi bila z marsičem zadovoljna. In nisva bila več edina turista. Že prvi dan sva spoznala enega prijetnega Nizozemca, ki se nama je pridružil naslednji dan na pohodu na vulkan Sibayak (ta lažji od dveh). Ker je vulkan vzel že precej življenj zaradi spolzke in blatne poti ter zaradi zelo slabo označenih poti (veliko se jih enostavno izgubi), sva ga z veseljem vzela sabo, da ja ne bo šel sam. To ti res resno odsvetujejo in rečejo, da če si sam, res raje vzami vodiča!! Na oglasni deski pa imajo natančen opis poti.

Vzpon sam po sebi ni bil ravno zahteven, ampak spust je bil pa marsikje prav zabaven in poti so res nemarkirane in ponekod konfuzne.


Vrh je bil pa vreden truda! Na vrhu so fumarole iz katerih bruha para polna žvepla, tako da so tla okrog njih obarvana zeleno-rumeno. Krater pa je tudi slika zase.

Pod hribom je vasica s toplicami, kao ful popularna turistična točka. No vas je tako usrana, da te mine kakršnokoli namakanje v vodi, pa naj je še tako zdravilna.

Od tu smo vzeli transport nazaj do vasi…

Spodaj pa en smejalni tretma, ki sva ga prejela od šefice v hostlu. Vsak večer gledajo na Tv-ju neko komično oddajo in se iz srca nasmejijo.

Razenj vulkanov pa v vasi nimaš kaj početi on smo šli naslednji dan kar naprej (aja Nizozemec je šel kar z nama) proti mestu Parapat (mesto ob jezeru Toba). Odločili smo se iti z lokalnim prevozom, ker je pač to bolj zabavno. Busi, kako nabasani??!! Morali smo prestopat 3x in to pomeni 3x pogajanje za ceno in seveda iskanje pravega busa.

Na enem od prestopanj smo si privoščili kavico in spet nismo vprašali ceno vnaprej in so nas opalili dvojno. Spet!! Sva rekla od zdaj naprej pa res za vse vprašava v naprej.
V Parapatu nas je ujel hud naliv in smo se morali skriti v eno gostilno…pač čas za kaj prigriznit. Tu imajo način (Padang hrana), da prinesejo na mizo vse kar gostilna ponuja (vse je mrzlo, razenj riža) in ti nato računajo, kar pač poješ.

Ker smo turisti, nas je malo opalil s ceno. SPET!!?? No v tej vasici morajo bit generalno malo nategovalci, ker prodajajo čike po nerazumno visoki ceni…kao turiste je ziher strah, da so na otoku ful dragi. Tokrat se nisva dala in kar počakala na trgovino na otoku. In res sva jih nato dobila, čisto po normalni ceni. Za razliko od cigaret pa je bencin za 50% dražji na otoku. No sej to je kar logično, ipak logistika nekaj stane in ob njihovih cestah in počasnih trajektih pač nanese.
Od tu smo šli pa z ladjico na otok do vasice Tuk Tuk.

Že na ladji ti prodajajo poceni hostle in kao vse je čisto polno, tako da se je najboljše takoj odločit, kam bi rad šel. Ja, ja ziher ja!!Smo brali, da jim je turizem padel skoraj na nulo, tako da smo bili sigurni, da je preveč ponudbe. In res! Mi smo se odločili, da gremo k enemu čičatu, ki je kao legenda vasice (tudi na netu ga hvalijo) in model je res car. Ima nizke cene, prijazen, vse ti zrihta (moped, bus za naprej, pove kaj pojdi pogledat, itd), aja spiva pa v tipični Batak hiški, s svojo kopalnico in toplo vodo. Res je idilično in to za 65.000 Rupijah na dan (5,5 EUR!!).

Poleg tega čiča dela neverjetne palačinke z banano in čokolado (da vam mal vrneva za pojedino za Veliko noč).
En dan smo vzeli motorčke (Nizozemec je še vedno z nama), da smo šli okoli otoka in čez most na kopno na drugi strani  na razgledno točko, od kjer se vidi skoraj cel otok. Pogled je za National Geografic!!


Tudi sama vožnja do tja je balzam za oči.

…edino mostovi jim delajo probleme, ker se jim tla pogrezajo, pa očitno niso najboljši gradbeni inženirji.

Po razgledni točki smo šli v spodnjo vasico nekaj prigriznit. Najprej smo se ustavili pri eni mamci, ki je imela spet varianto Padang hrane. To zgleda kot izložba različnih jedi in si načeloma zbereš kaj bi, ali ti pa vse na mizo prinesejo in potem zbiraš.

Pokažemo na prvo čorbo in vprašamo kaj je to in žena hladnokrvno nazaj “dog”. Kaj?? O ne ne! Ko je videla, da nam to že ni všeč, je rekla sej imam tudi piščanca pa govedino, a nas je že minilo. Na koncu smo šli raje na “mie goreng” (nudli) in “nasi goreng” (riž). To je vsaj sveže nametano v vok in prepraženo na olju. Varna varianta!
Na poti nazaj nas je spet ujel dež. Theeee!! In smo se skrili pri eni mamci ob cesti, kjer pa so lokalci uživali v igri domina (popularna zadeva tu).

Sva pa šokirana, koliko je krščanskih cerkva tu v centralni Sumatri in to v eni od največjih muslimanskih državah. Veliko raznih predstav smo videli ob cesti, ker je ravno Velika noč. Res sva dobro zadela termin, da sva ravno za Veliko noč v takem predelu Azije. Mogoče nama želi Bog povedat, da je cajt, da začneva hodit v cerkev? Ker pa smo v nemuslimanskem delu, sva videla tudi kako se prasec obrača za nedeljsko pojedino.
Kako je nastalo jezero Toba? V bistvu se je krater ugaslega vulkana sesedel in nastalo je jezero, ki je ponekod globoko tudi do 450 metrov. Na sredini pa je otok Samosir, ki je dom za ljudstvo Batak. So nekaj posebnega za Indonezijo. So kristjani (preobrazba s pomočjo Nizozemcev) in živijo v zanimivih Batak hiškah.

Dolgo let so živeli v osami v centralni Sumatri in so eno najbolj bojno naravnanih ljudstev. Dolgo so se bojevali med sabo, vas proti vasi in niso želeli graditi poti / cest med vasicami, ker so bili tako nezaupljivi. Poleg tega so še leta 1816 jedli svoje nasprotnike. Če so kakega ujeli, so ga enostavno ubili in obrnil na žaru. No ljudi zdaj ne jejo več (prepovedano z zakonom), jejo pa zato vse ostalo kar leze in gre. Še zdaj veljajo v Indoneziji kot najbolj vročekrvno ljudstvo, ki nima dlake na jeziku.
Otok pa je znan tudi po posebnih mangotih, ki so majhni, rumeni in zelo sladki. Končno je Barby prišla na svoj račun.

Zemlja tu je neverjetna. Je vulkanska in zato raste vse in vse ima neverjetno dober okus! Barby doživlja orgazem, ko je sveže zelje. Raste pa očitno še kaj drugega kot samo zelenjava in sadje, saj nama je en dopoldan  voznik trajekta (spoznala na poti na otok) na veliko ponujal hašiš in marihuano in rekel, da je malo utrujen, ker je en dan prej preveč kadil.