Indonezija-Bali

Po večeru nore ter glasne zabave na poti in prvem dnevu tišine in miru, sva lahko končno spoznala Bali v bolj pravi (beri normalni) luči.

Za razliko od Jave ali Sumatre je Bali 93% hindujski. To še ne pomeni, da je podoben Indiji. Saj niti slučajno ni tako usrano kot Indija, pa tudi templjev ni veliko.

Očitno je cela Indonezija zelo sekularna. Muslimani (na Javi in Baliju) ne hodijo množično v mošeje, ženske ne nosijo rjuh (samo pokrite glave imajo), ampak so v kavbojkah in majicah z dolgimi rokavi. Ena punca, ki ima tipa muslimana iz Indonezije je rekla, da celo pije alkohol in če je treba tudi je svinjino.

Po drugi strani hindujci nimajo veliko templjev in častijo neke svoje duhove (to pa večkrat na dan počnejo, da blagoslovijo okoli hiše ali lokala) in spet niso vegetarijanci?!?!

Zapeljala sva se do Kute, ki je najbolj znano letovišče na Baliju. V bistvu je rahlo razočaranje (olajšanje). Glede na to, kako se reklamira ta Bali, sva pričakovala, da bodo tam sami resorti in na polno urejene plaže (kot na primer Phuket, Rio de Janeiro, Cancun, itn.). Nekaj sicer je resortov, v večini pa je dosti lokalno mestece z nekaj turističnimi ulicami.

Plaže so na daleč videti noro lepe, od blizu pa opaziš “hindujsko” nezanimanje za smeti na tleh (vse je percepcija). Je pa lep sončni zahod.

No, lahko je razlog tudi v tem, da sva prišla ravno po največjem Balijskem praznovanju in mogoče še niso vsega pospravili, tako kot te kipe ob cesti.

Sva govorila z nekaj expati, ki imajo biznis na Baliju in pravijo, da lokalci ne morejo toliko delati kot mi. Hm, očitno potem tudi smeti malo dalj pospravljajo. Večina poslov na Baliju ima veliko zaposlenih lokalcev, ki sedijo cele dneve in gledajo svoje mobitele . Vidiš v vsakem lokalu preveč zaposlenih, kafič k nima gostov ima 5 zaposlenih in baje se 80% bisnisov zapre v 3 letih.

Sva si rentala moped in šla do juga otoka pogledat kakšno plažo in en tempelj na klifu. Tam so naju že začel prvič nategovat te hindujci!! Sva na Baliju ugotovila, da so hindujci večji nategovalci kot muslimani, obratno kot sva do sedaj mislila. Slednji so samo pač trgovci in uživajo v barantanju, ta prvi pa te vidijo in bi te scuzal in to z lažmi! Tempelj je poln opic in ti začnejo prodajat kikiriki “Buy penuts to feed the monkeys, they are very hungry”. No ja … bolj so svinjsko zavaljeni kot lačni .

V Kuti sva preživela še en zabaven večer, kjer so muzkontarji špilal rock glasbo po naših naročilih. Zraven so bili seveda še eni Irci (kot se za njih spodobi kar okajeni), ki so hodili gor na oder tudi kaj zapet s skupino . Tut midva sva znala kako zraven zapet in so takoj vabili na oder. Ker nisva baš pevca, sva se uprla skušnjavi.

Ker nisva pač človeka, da bi poležavala in se pržila na plaži ter pila koktajle, sva jo raje ucvrla v malo bolj “hladno” gorsko vas Ubud. Se ravno zaključuje deževna doba, kar pomeni, da je še vedno vroče in vlažno in se sem in tja malo uščije.

Pot je bila spet “hindujsko” polna nategvanja s prevozi. Že v Kuti so naju vsi nategval, da ni busa, da bi naju peljal. Samo “special” taksiji naju lahko peljejo. Mah bejž, če sva prišla od Dempasarja do Kute z minibusom, potem mora biti tudi v kontra smer. Seveda sva ga najdla pol na enem križišču in prideva v Denpasar. Tam stopiva dol z busa in dva spet prlaufata zraven, da ni busa, ampak da naju lahko pa posebej peljeta!?!?! Pizde!! Sva spet valda najdla en minibus do druge postaje. Ta minibus pa naju je vrgu dol “kao na postaji” (ki je ni bilo) pri svojih kolegih in jovo na novo so naju prepričeval . Pol končno en pride mimo, da gre do Ubud-a in še ta naju ven vrže spet na enem križišču!?!?!?!? Že čist razpizdena, k ta zadnji minibus reče 20 na osebo. “BOVA ŠLA KR PEŠ”, pol se je premislil da lahko tut 20 za oba (čeprav veva da lokalci plačujejo 5 na osebo ). No in končno sva prispela v Ubud. Na koncu sva za vse buske plačala točno tok, kot če bi v Kuti vzela “VIP turist” direkten bus. No ja, je bila pa izkušnja in tega nisva več ponovila.

Ubud vam je mogoče znan po knjigi “Jej, moli, ljubi”. Tam se je baba, ki je napisala knjigo zaljubila v enega lokalca. Mesto je kot nek kulturni in umetniški center Balija. Polno je trgovin z umetninami, vsak drug kafič se imenuje “Art kafe” ali pa prodaja “pure organic” kavo in hrano. Sred Balija… ne me nategovat, da je lahko karkoli drugega kot “organic”, se pa pač prodaja zahodnim turistom.

Največ je spet razvajenih petičnih Američanov in umetniško navdihnjenih Francozov. Torej na polno se zbirajo turisti, predvsem umetniki in iskalci bistva življenja ter notranje energije.

Kjer je veliko povpraševanje, je seveda tudi veliko take ponudbe, tako da je ogromno raznih zdravilcev (midva sva jih poimenovala kar šalabajzerji), modernih učiteljev bistva življenja in odrešenikov. Najdeš razna zdravljenja in delavnice za “boljši lajf” od joge, plesa, petja, čiščenja aure in CELO “eat love pray healing”-a. K sva to vidla, sva rekla….too much pretiravanje!! Sva ugotovila, da so to v bistvu neki new age Cerkveniki, in to najhujši! Nobena cerkev ti ne pobere toliko denarja, kot ti računajo oni za storitve in poleg tega ciljajo na zmedene, utrujene ljudi, da jih scuzajo (odrešijo cekinov ). To je največji bisnis dan danes.

En dan sva še podaljšala v Ubudu samo zato, da sva šla na letni “Bali Spirit festival”, kjer naj bi bilo milijon delavnic na temo zdravilsva, meditacije, itd. Komi sva ga našla, ker v bistvu festival ni za lokalce in nama noben skoraj ni znal pomagati, kako se pride do njega. Že to se nama je zdelo čudno, ampak sva vztrajala in ga tudi našla. Stopiva notr in vidiva, da prodajajo karte. Hm, na letaku je pisalo, da plačaš z donacijo, kot se ti zdi primerno. Jaja…so nama hoteli za en dan računat 100$ na osebo (je rekla pa imamo tut promo varianto 600$ za cel teden…fuuullll ugodno). Pa s kere palme si ti dol padla!! Sva rekla, kako si pa to lahko lokalci privoščijo? Se je samo nasmehnila in rekla “I guess it is not for them!” Katastrofa, skor sva bruhala…PIZDE ODERUŠKE. Sva se obrnila in šla še raje malo po vaseh.

- pol pa prodajajo “natural products for your yogic life?!?!?! – kremce???

Ker so turisti bolj petični in ne surferji je tu polno hudih resortov. Vsaka restavracija kot rečeno ponuja “organic coffee in organic food” (no sej tako dobre kavice že dolgo nisva pila). Za futr pa sva rajši zavila k eni mamci na 4x4 metre, kjer je zihr vse organsko in domače, pa še z ljubeznijo narejeno . Dela 5 stvari, ki jih obrne v enem in istem voku.

Nama ta new age scena petičnežev tudi ne diši pa hkrati nimava pojma o umetnosti, zato sva raje rentala moped in šla še naprej v hribe skozi vasi, da vidiva naravo in kako ljudje živijo. Na poti pa sva si šla pogledat en tempelj v džungli. Že pot iz Ubuda je pomenila, da sva se 4 km vozila po cesti, kjer so z obeh strani prodajali razne umetnine in spominke. Po kake pol ure vožnje med kipci, pa se je začela narava…v bistvu džungla, riž, palme, kmetje na njivah, kure na cesti, itd. Noro, en najlepših pogledov na pokrajino!

Prideva do templja sred džungle in takoj se začnejo dreti za nama “You buy sary. You need to go to temple!” Ja valda?? Če ga nujno morava kupit, pol pač ne bova šla notri. Kot sva predvidevala, ti ga dajo na posojo na vhodu!?!?!?!  Tempelj je nekaj posebnega, saj je vklesan v kamen. Sva pa imela ponovno srečanje s kačo. A to kaj pomeni?

Po vsem nategovanju tu na Baliju, sva se odločila, da bova naslednjič, ko naju bodo hoteli očitno nategnit, samo rekla nazaj “Not scared of bad karma and bad spirits?” Glede na to kako blagoslovijo vsak kafič po 100x na dan, se morajo nenormalno bati zli duhov.

Kot rečeno pa nimajo veliko templjev kamor bi zahajali in ljudje molijo doma. Temu primerne imajo tudi hiše, saj izgledajo kot templji. Res lepo in mistično.

Iz Ubuda pa končno do vode. Šla sva v Padang Bai, ker sva brala, da je mala ribiška vasica in da večinoma hodijo backpackerji se potapljat. Terna!! Nora vasica, sva se čisto zaljubila. Ljudje res zelo prijazni, brez nategovanja, mirno okolje, brez resortov in milijon potapljaških centrov. Potapljanje je bil tudi najin glavni cilj. Zorganizirala sva si tri dni potapljanja: prvi dan na lokalnem grebenu s ciljem, da vidiva morske pse, drugi nad na znano potopljeno ladjo in tretji dan gledat manta ray.

Kaj naj rečeva, eno najboljših potapljanj!! Res, potapljači to je RAJ!!

Prvi dan sva dejansko videla 3 belo-plavute morske pse (mogoče 4, ker so plavali okoli pa jih težko ločiš , sploh k jih prvič vidiš), en je bil vsaj 2 metra. Ta je spal/počival na tleh in se nam je umaknil, da smo šli mimo, potem pa se je nazaj ulegel na svoj spot.

Presenetljivo glamurozen zgleda, pa tudi nič nevarno se ne počutiš. Bolj sva se ustrašila, ko nas je tok malo nesel nazaj, medtem ko smo gledali te pse in za hrbtom na korali je bila morska kača?!?! Pravijo, da če te ugrizne (kar te mora v prst ali uho, da lahko spusti strup) je bolje, da kar plavaš v globino, ker je brez veze iti na površje. Raje uživaj še par minut pod vodo.

Drugi dan smo šli na potopljeno ladjo WWII USS Liberty (dolga 120 metrov).  Je v kraju Tulamben samo 30 metrov od obale. Ima zanimivo zgodovino. Leta 1942 so jo torpedirali Japonci blizu otoka Lombok. Ker jim je ni uspelo odvlečti do pristanišča Singaraja, so jo zapeljal na obalo pri Tulambenu. Tam je ladja rjavela 21 let in so jo lokalci popolnoma oskubili. Leta 1963 pa je izbruhnil vulkan Augung in je celo ladjo porinil v morje. Glede na zgodovino je ladja precej razpadla, a še vedno se vidi njena struktura. Bolj zanimivo je, da je na njej milijon koral in okrog nje akvarij rib, rakcev in drugih živalic od 1 centimetra do 1 metra. Ker je ladja zelo razpadla, se da enostavno plavati skozi določene dele.

Tretji dan pa smo šli na dve točki Manta Bay in Christal Bay. Prva že ime pove vse. Dejansko pridejo Mante na lepotno čiščenje na dva grebena in lokalci pravijo temu lepotni salon za Mante . Enostaven potop. Greš dol na 10 metrov in tam hiberniraš . Pol pa pridejo iz vseh koncev in krajev neverjetno velike in lepe Mante. Plavajo nad tabo, pod tabo, z leve in desne!!!!

Christal Bay pa je neko zavetišče v kanalu med otoki. V kanalu je občasno zelo mrzel tok (celo 15-20 stopinj) in tako močen, da če not zaplavaš pač prideš ven par kilometrov stran. Smo imel srečo, ker se je tok umiril in smo šli lahko na greben v bližino kanala. Čakali smo, če pride mimo Mola Mola (velika riba ). Žal tokrat nismo imeli sreče, ampak vseeno je bil pa en najboljših potopov. Korale v vseh možnih barvah, ki obstajajo, okoli tebe pa jate rib, kot da bi šel v en prenatrpan akvarij. Spet v vseh možnih barvah in velikostih.

Za potapljače! Pejte si teh par območji pogledat! Očitno je morje tu na Baliju dosti bolj prijazno do koral in posledično tudi rib. Ker na Tajskem je imelo morje par let nazaj preko 30 stopinj in je veliko koral šlo po gobe, tu pa imajo konstantno pod 27 stopinj in to jim očitno res bolj paše. No, te pa začne precej zebst pri teh temperaturah, še posebej po parih potopih (mi smo imeli na vseh potopih med 25-27 stopinj).

Po tem sva imela dosti plaž in morja in sva se odpravila kar do letališča, da odletiva na Sumatro gledat vulkanska jezera in Batak ljudstvo. Letiva v Medan, potem po kopnem čez otok do Padanga in nazaj v Jakarto.

Jah prvič v lajfu sva šla kar na letališče po karto za avion (na filmski način, ko prideš do šalterja in rečeš kdaj je frej let do Medana ). To pa zato, ker majo šalabajzerski Indonezijci pač nepopolne internet strani za letalske ponudnike. Nizkocenovni ponudniki imajo pač očitno probleme z evropskimi kreditnimi karticami , tako da nisva mogla kupiti karte preko neta.

-sumatra

-imajo pa zanimivo zloženko na avionu