Tajska - tretjič

V prejšnjem blogu sva pozabila omenit eno zanimivost in sicer ko sva šla v kino, so pred filmom kar naenkrat vsi vstali in začela se je tajska himna. Sva slišala, da to počnejo že od enega potapljača, a nisva čisto verjela, da to počnejo čisto pred vsakim filmom. Tudi če si turist, moraš vstati, če ne te pošteno okregajo.
Čeprav nama je Bangkok pošteno zlezel pod kožo, je bi čas, da se premakneva naprej. Šla sva na pot do Samut Songkhram, kjer naj bi imeli slavni “floting market”, torej market na reki. V Lonleyu piše, da je bolj zanimiva izkušnja pot do tja z vlaki, kot pa sam market. In sva šla zgodaj zjutraj na pot. Ja je bilo zabavno že v Bangkoku priti do prave železniške postaje, ker vlak v najino smer ni  šel iz njihove centralne postaje, ampak iz ene, ki jo dejansko uporabljajo samo lokalci. Zgleda pa tudi tako. Vlak kao pelje čez najbolj revne predele Bangkoka, ampak se nama ni zdelo tako hudo??

Pridemo v mesto na pol poti, kjer sva morala prestopit na drugi vlak…ki gre iz druge postaje. Vlak je pripeljal direktno v center marketa…
 
…kjer sva morala izstopit, prehodit cel market do reke, kjer sva morala iti z ladjo čez na drugo stran in se sprehodit še kak kilometer do naslednje postaje. Problem pa je, da iz te postaje gresta samo 2 vlaka na dan v najino destinacijo in po najini uri sva prvega zamujala za kake 20 minut, ker je pomenilo, da bi morala čakati kake 4 urce na naslednjega!!! Ker sva mislila, da sva ga itak zamudila, nisva ravno hitela do postaje, pa še en ata nama je na poti rekel, da je vlak že šel. Ha, ha …pa prideva na postajo pol ure čez uradno odhod in se od daleč že en dere…gremo, gremo so naju prijazno počakali in samo vsedla sva se in vlak je odpeljal….to pa je timing.
Po naslednjih dveh urah vožnje prideva v najino mesto. Hudo…spet vlak zapelje v center njihovega marketa.

(ja to je tržnica in ja ta proga je v uporabi)
Ja samo, da imajo dejansko market kar na železniških tirih. Vsak dan pridejo le 4 vlaki in takrat prav spretno odstranijo robo in štante, pol pa spet postavijo nazaj.

Drugi šok pa je bil, da sva prvič prišla v mesto, kjer ni ČISTO NIČ v angleščini oz. sploh v latinici. Kako bova zdaj našla hostel / hotel?? če ne znava hotel prebrat s table??

Sprašujeva par ljudi na cesti, pa hm…noben niti besedice angleško. No pa sva v riti…tudi v Lonelyju in na netu, ni nič drugega kot dragi resorti?? za bogat folk k pride na floting market. Kaj čva, šetava ko budale po mestu gor dol, spet narediva preveč kilometrov z velikimi ruzaki!!! greva na kavo in ponovno v šet!! Res po parih urah!! končno naletiva na enega, ki zna malo angleško in nama v njihovem in angleškem jeziku napiše na papir ime hotela in naju usmeri v tisto smer. Jah pa kažita tole ljudem po poti. Aja, med komuniciranjem z njim sva malo pošpeglala na njegov kompjuter, in tipček trguje z zlatom (na ekranu trgovalna postaja, grafi, itn )). Najdeva hotel s pomočjo ene simpatične punce, ki je prešetala skoraj pol mesta z nama, da naju je pripeljala do hotela. Ja novi problem, nikogar v hotelu?? Sprašujeva na sosednjem štantu, če kaj vejo, kje so lastniki…aja spet problem angleščina, tako da bolj mahamo z rokami…pa pravjo, da naj malo počakava ali pa prideva kasneje nazaj. Midva ubita od šetanja se kar usedeva …pa sej kok pa rabjo, da pridejo nazaj…pol ure pa bo!! Jih ni bilo ziher 2 ure, tako da se je že pošteno stemnilo, sosedje pa so postajali že malo živčni, kaj naj naredijo z nama. Med čakanjem nama je poba prinesel kar čajček…za pomiritev. Nenormalno so vsi prijazni??!! Kdor čaka, dočaka…jah samo, če nebi pol lastnik reku…FULL, NO ROOM!!! Kva?? Ja zdej sva pa orng v riti. Spet v šet. Po parih metrih pa se nama le nasmehne sreča. Naletiva na enga mulca (cca 15 let), ki tekoče govori angleško!! obvlada!! Ga prosiva za pomoč, da rabiva za eno noč nek pocen hotel, ni važen kako zgleda. Reče naj malo počakava, da vpraša fotra. Se pripelje en črn jeep, z voznikom in izstopi en kravatar. Fotr nima pojma angleško ampak je bil pa nadvse zaineteresiran, da nama pomaga…skupaj naju odpeljeta do prvega hotela, stopita z nama notri…in rečeta, da če majo kako sobo za njune prijatelje??? Superca pa sva mela za spat. Sledil je futr, pirček in spanje. Zaključek dneva pa je bil, da tu na Tajskem, ne glede na to koliko imajo ljudje, vsi so prijazni, nasmejani in ni jim tečko se malo pretegnit, da ti pomagajo Res se zaljubljava v Tajsko.
No pot do “floting marketa” je bila naporna, ampak se je splačalo….pa ne zaradi marketa ampak zaradi poti. Marketa namreč nisva niti doživela, ker sva površno brala v Lonelyju in je samo za VIKEND??? Matr!!
Kaj čmo, sva pač naslednji dan odrinila v Kanchanaburi. Mesto je predvsem znano po filmu Most čez reko Kwai, no pa po samem mostu tudi. Tu sva si našla en super in poceni hotelček z sobo s pogledom na reko…malo romantike paše. Aja film je sicer za pogledat, ampak ima napake z vidika zgodovine pa še prav ameriški /angleški stil je …oni spet rešijo vse.

Mesto je eno bolj prijetnih kar sva jih videla. En dan sva si rentala motorček, en dan pa kolesa, da sva si ogledala par znamenitosti v okolici. Med drugim sva bila v muzeju, ki govori o gradnji železnice s strani Japoncev, ki naj bi povezovala Bangkok z Rangonom v Burmi. Nisva vedela, da je v tistem času Japonska nadzorovala pol Azije (razenj Kitajske, s katero je bila v vojni že od prej).

Še ena tajska….en dan sva se vsedela pri eni na kavico in zajtrk… nama postreže, pa zgine nekam. Midva spijeva, pojeva…nje od nikoder. Pa vseeno pride po kake pol urce in reče, vidva kar sedta tuki, jaz si frizuro delam pri sosedi.
Kljub dobrim občutkom v tem okolju sva morala spakirati. Namreč viza se nama spet izteka, hkrati pa sva zmenjena v Kambodži. Torej morava priti čisto od zahoda Tajske na vzhod do kraja Aranya Prathet na meji s Kambodžo. Pot se je začela ob 7ih zjutraj, z vlakom do Bangkoka (to je že tretja želežniška postaja v Bangkoku), nato presedlati na drugo postajo in vzeti vlak do meje. Vse skupaj je trajalo 12 ur.
Še malo utrinkov iz Tajske:
- učinkovito prevozno sredstvo


- preprosta hiša s hudim avtom in satelitsko anteno

- tajski “drive-in”