Življenje je Pot: Potopis iz Južne Amerike leta 2007

Čao vsi skupaj,

Javljava se iz Južne Amerike.....

Začela sva v Santiagu, tja sva priletela na vse zgodaj...mrzlo za znoret, no sva preživela ob topli kavici. Se isto jutro sva se odpravila z SEMI CAMA (nori busi, sicer s smrdečim WC-jem na koncu avtobusa tko, da sva rabila ene dve vožnji, da sva dojela, da je bolje, če si kupiva karte za sedeže bolj v ospredju avtobusa:-))) do Valparaisa na obali Čila. Obmorsko mesto z zelo zanimivim starim mestom in Jugoslovanskim trgom z razgledno točko in vlakcem, ki pelje na hrib...noro. Sva bila na mestni tržnici kjer prodajajo malo morje raznih morskih živali, ne moreš verjet za jest:-)), na primer 1 dcm veliki jastogi, sramota.

No poleg tega sva takoj doživela proteste na glavnem trgu, kar je očitno v tej državi nacionalni sport. Pri opazovanju protestov pa sva se zadebatirala z enim atatom, ki je samo govoril kaka sramota, da rabi narod tak izgovor, da mu ni treba delat:-)). V tem istem mestu sva vidla tekmovanje upokojencev na glavnem trgu v briskuli...:-))

Še isti dan sva se vsedla zvečer na enega od norih busov is se odpravila do Antofagaste...mesto veliko kot Ljubljana.

V Antofagasti sva rentala avto in se odpeljala do Calame, kjer sva si privoščila mrzlo prenočišče in topel tuš (že to je luksus, ker noben ne ogreva prostorov). Hiše so narejene v španskem stilu torej je na sredini odprtina in neke sparine v hostelih nikjer ni. No zaenkrat nisva se zbolela, samo malo sva premražena sem ter tja. Bolj naju matra višinska razlika, saj v enem dnevu prevoziva tudi čez 1000 m višinske razlike. Glavobol pač rešujeva s kako kavico več. :-))

V Calami sva sla na mesno večerjo (teli so res mesna drzava) - ne morte verjet, dva vegija na sniclu...no je blo se kar okusno, samo prebava naju majčkeno heca vsakič naslednji dan. Zjutraj sva se odpravila v rudnik bakra...del mesta bodo preselili drugam, ker je pod mestom prav tako ruda. Zanimivo je to, da je del mesta ze izseljenega in je kot, da bi prišel v karanteno...nikjer žive duše. Čile je največji izvoznik bakra, tako da jih je treba razumet. Drugače pa se nad rudnikom nabira oblak prahu in ni kaj prijetno dihat:-))

Zatem sva se odpravila v San Pedro de Atacama, ki je mesto na robu Salarja de Atacama, ki je slana puščava. Tu sva spala pri eni Slovenki (Hostel Soncek). Baba je bla mal čudna, glede na okolje v katerem zivi... ne ravno poduhovljena oseba....koker sva pričakovala (bolj ji šuški hodjo po glavi, ne morš verjet). Čez dan sva se odpravila na dva jezera pod vulkani na 4500 m, ki sta naravni park in kjer živi malo morje različnih vrst ptic. V tem letnem času se ravno razmnožujejo in ne smes prav k jezeru, da jih ne motiš...hudo a ne. Se isti dan sva sla na Salar, kjer je tudi naravni park flamingov, res cotkane živalce, ki res graciozno letijo:-)). Okoli Salarja je več vulkanov in precej jih je delujocih. Za enega sva brala, da bruha skoraj vsako leto, nazadnje prav letos. Cile ima najvec vulkanov, spečih in delujočih, na svetu in zato tudi potresi niso redkost. Bila sva tudi v eni od oaz sredi puščave, mirni kotiček za razmislek ob žuburenju potočka sredi puščave.

Zvečer sva bila na neverjetni večerji...lačna sva bla res k norca in velke oči naredijo svoje...sva toliko naročila, da naju je natakar vprašal, ce pride se kdo:-)), midva pa hladnokrvno, da ne, se vedno prepričana, da nama bo uspelo vse pojesti...par minut kasneje...ko sva dobila predjed, sva odnaročila eno solato, ko sva dobila se eno glavno jed sva odnaročila se drugo solato...tako da so se nama prou smejal. Kar je se najbolj zabavno, da tudi tega kar sva dejansko dobila nisva mogla vsega vase zbasat:-))

Naslednje jutro sva iskala neke oaze cel dopoldne po puščavi, pa jih nisva našla:-)) brez GPS in cestnih oznak "puščava" se nisva znašla na 100 različnih sledi od avtomobilov, ki se križajo. Med drugim sva zašla na privatno območje...no ni taki kot Američani, ki te pač dajo pod rušo:-)) tako da sva živa in čila. Ko sva obupala sva sla raje gledat Gran Kanjon "Rio Grande". Rio Grande je v bistvu potoček, lepo ampak reka to res ni no?? sploh pa ne Grande. Sva pa na poti odkrila eno oazo, kjer sva odbliže spoznala prijazno ovčico in naredila par RES umetniških fotk...bo za pogledat.-))

Po tem sva se odpravila v iskanje arheološkega mesta...spet je malo dlje trajalo, ampak to sva pa le našla, jupi...teli imajo res oznake, no ni jih! Ta dan sva sla se v Dolino smrti in Dolino lune, obe sta zanimive igre narave (v bistvu puščave, ki izgledajo nezemeljske), res lepo, ti kar dah vzame. Kokr sva pogumna, sva se zvečer sama odpravila na Gejzirje na 4500 m višine, ker jih je treba videti ob 6ih zjutraj in se nama ni dalo vstajat ob 4ih, da se do njih pripelješ.

Pot sredi noči je bila neverjetna!!!!! Cela pot je trajala 3 ure za cca 100 km, nisva srečala žive duše, cesta ni asfaltirana in ponekod izgleda neprevozna....Simchy pogumen voznik se pac ni dal in pripeljal svojo bodočo ženo živo in celo na cilj:-)). Na tako pot se seveda ne bi podala, če ne bi imela jeepa 4X4, nora vožnja.-)) No sredi poti ob cca 24ih sva se ustavila (tudi za olajšanje mehurja), da sva v cisti tišini, obkrožena s snegom (ja ja), v cisti temi občudovala zvezdno nebo (deci ne zdej mislit … mah dej konc z romantiko, babe pa ne vzdihujte preveč...). Aja pa mraz ko prassss....minus 10 ziher. Ko sva prispela do Refugija - pribežališče spet ni bilo nikjer nikogar...sredi noči pa nama nekdo potrka na okno in naju vpraša, ce naju je kdo povabil noter...matr so prijazni...Barby je skoraj pobralo od strahu, pač baba:-)). Za ogrevanje sva dala gretje na FULL in zvrnla kak deci vina...ni pomagal, res mrzlo. Zjutraj pa sva prebrala na brošuri, ki jo dobis ob vstopu v nacionalni park, da odsvetujejo pitje alkohola na taki višini:-))) je blo pač prepozno...ampak nama je bilo prau fajn. Ne moreš verjeti na isti brošuri so detajlna navodila, kaj storiti v primeru opeklin, če te gejzir "pošprica". No res sva opazila nore turiste, ki lezejo prav zraven za eno dobro fotko...nama je bilo pa preveč mrzlo, da bi silila zraven pa sva naredila kratek sprehod pa brž nazaj v avto. Tako kot pišejo pa so res te gore in pa gejzirji najlepši ob sončnem vzhodu in tudi takrat dosežejo največjo višino. Ne moreš verjeti kako lepa in neverjetna je narava.

Iz Gejzirjev..... sva se vrnila v Antofagasto, kjer sva vrnila avto. Na poti nazaj sva šla po drugi poti...Simchy spal celo pot Barby pa dokumentirala kaj je zamudil (opravlja delo žene).

Po tem sva se odpravila v Arico, kjer sva spet najela avto in se odpravila na "Lago Chungara". Kot že izkušena rentiča, sva poskušala doseči najboljšo ceno...no to ni vedno najbolje...dobila sva sicer jeepa, ampak kok je ta prasica žrla bencina...ni bil dizel (aja B & S vozita Alfo dizel:-)). Pot do jezera je edina pot iz pristanišča (Arice) do Bolivije. To pomeni, da se v vsega 140 km dolgi poti dvigneš iz 0 na 4000 m nadmorske višine. Pot je torej strma in zahtevna, promet pa seveda sami tovornjaki. Ko sva se približala prvemu mestecu po 80 km iz Arice sva ugotovila, da benzina do jezera in nazaj ne bo dovolj...kaj zdaj? Začela sva spraševati lokalce kje lahko kupiva benzin...vsi samo še malo naprej v naslednjem mestecu...ja sej če bi vedla kakšno obliko črpalke iščeva bi jo tudi našla...ampak črpalk NI, so pa restavracije in pa trgovine kjer pač prodajajo bencin iz 5 L steklenic??? tako, da sva po 3-eh urah iskanja po sosednjih hribih naletela na bakico, ki nama je prodala 30 L benzina po ceni, ki ni bila ravno drobiž...no samo, da prideva do cilja in nazaj.

Za primerjavo... cena bencina je drugače okoli 600 pesotov, tu pa je bila 850, istega denarja :-)) Med iskanjem bencina sva na primer naletela na čredo lam...zelo prijazne živali sicer, Barby je želela eno celo božati, ta pa jo je pljunila direkt v obraz:-)) (Barby:" lepljiva slina:-))"). Aja Simchiju pa je ena kihnila v obraz...zadah za znoret...kak "chickle" bi jim prou pršel:-)).

No jezero je neverjetno in se konca tam kjer je meja z Bolivijo...vojske pa za izvoz. Pot je v bistvu čez naravni park, kjer je polno zaščitenih živali, od vikunj (naše srne) do zajcev in lam.
Drugo jutro (po tankanju) sva se ustavila v mali vasici blizu jezera (off-road), da bi nekaj vrgla vase (vas ima cca 15 hišk in cerkev).... no sredi vasi je že zjutraj mamca postavljala svoj štantek in pred njim mizo ter štiri stole. Zgleda tako kot da gre mimo vasi (ali v to vas) kak avto ali dva na dan. No ta dan je imela srečo saj sva bila tam že ob osmih (prve stranke). Ne glede na odmaknjenost od civilizacije in majhnost štanta je mamca imela vse (kavo, zajtrk, cigarete...) Pa še vsa pozerska je bila ko sva jo slikala:-))))

Ko sva se le vrnila v Ariko (po nasvetu policaja sva nazaj od jezera vozila v leru), sva ugotovila, da bi verjetno prišla do jezera in nazaj z bencinom, ki sva ga imela na začetku... No pač par ur sva iskala bencin kar tako:-))) Vseeno je Barby v španščini povedala svoje uslužbencu renta-car-ja... kako žolno (slovenski izrek: "pije kot žolna") nama je dal za na pot kjer ni bencinskih:-))) noro se je kregat v španščini...je tak jezik očitno...no sej burroti že vejo:-)). Kot prava popotnika sva šla takoj v Arici iskat karto za vlak za naslednji dan, ki bi naju peljal v Peru, da se potem v miru naspiva...na železnici nama je rekel, da imajo v Peruju rudarski štrajk in da vlak par dni ne bo vozil v Peru??? Midva pa imava rezerviran Trek???? No napotil naju je naj greva z avtobusom ali "collectivom". To je kao taxi z redno progo ... kao da jemlje ljudi dokler ima prostor in računa po osebi...noro...treba Jankoviču predlagat. Prideva na avtobusno in noben k.... ne vozi v Peru? Pa še govort noben ni hotel o tem zakaj ne? Omenili so, da se bojijo prečkati mejo, da naj bi domačini (Perujci) metali kamenje v avtobuse??? Poskusila sva tudi s collectivom pa je voznik rekel da naju pelje samo do meje..."peš bova prišla brez problema čez in tudi na drugi strani bova našla prevoz" je rekel z nasmeškom... DAAAAA MY ASS... midva sva revizorja in naju ne bodo tko nategnil....

Po revizorskem premisleku sva spremenila najino ruto... greva prvo v Bolivijo in nato Peru... Karta je bila takoj urejena za naslednje jutro (pač greva še enkrat po isti poti mimo "lago chungara").... Zdej pa jest pa žurat in spat....NENENENE kaj pa TREK v Peruju rezerviran čez dva dni???? Poklicala sva agencijo v dobri veri, da bodo razumeli, da ne moreva v njihovo državo...no model na drugi strani telefona je pač KRETEN...kot vedno na teh agencijah...ko sva mu rekla, da je njegova država kriva, da ne moreva pravočasno na treck...je rekel, da ni on kriv, da ne dela on za državo??? najprej je Barby poskušala v španščini...no ni šlo najbolje...pa je Simchy nadaljeval v angleščini...tok da veste še zdaj si dopisujeva z agencijo kako rešiti zadevo...( 14-tega julija bi morala biti na trecku, midva pa v Boliviji sredi plantaž kave....midva...raj na zemlji:-)) No ne preskakujmo stvari...ko sva prišla na mejo z Bolivijo malo morje vojske, preiskava prtljage od gat do kozmetike, res so vojaška država....

....prve ure v državi sva se počutila kar malo neprijetno. Po prvih pogledih na pokrajino te mine nervoza in ne moreš verjeti kako lepa je lahko narava...to je vseeno država, ki živi od poljedelstva in je polno njiv, plantaž, živali, ki se pasejo po pašnikih....noro...in to vse na višini 3000 - 4000 m nad morjem...planota. Po poti večkrat opazne vojašnice in kontrole avtobusa na par kilometrov???

Kar pa ni zmotilo Simchyja pri lepotnem spancu:))

Pripeljeva se v LA PAZ !!!!!!! NE MOREŠ VERJET KAKŠNO MESTO!!!!!!!!! Res sva doživela ŠOK! Pripelješ se po planoti, mesto pa je v kotanji.... Širi se kot mravljišče na vse strani po hribih navzgor. Nove in nove hiše zmeraj višje, med katerimi jih veliko nima še oken.... Izgleda res grozno...Med hišami pa se vzpenjajo drevesa (katera še niso požagali zaradi gradenj hiš), ki so visoka po cca 20-30 metrov. Gužva kot je za pričakovati za 1,5 milijonsko mesto (uradno...). Še na avtobusni postaji smo čakali pol ure, da je avtobus dobil prostor za parkirat, naju pa scat za popizdit... (al od vožnje, al od šoka k sva vidla mesto).... WC ... najdeva, cena 0,5 bolivijana, kar je 5 centov (12,5 SIT), midva pa brez te valute... Bankomat majo hvala bogu (ven ti meče po 100 bolivjanov kar je že dobra večerja za dva, ne pa vstopnina za WC)... Smrdljiva kot dva šiptarja iščeva sobo po La Pazu, no ja vse ostalo je smrdelo tako kot midva - infiltracija na višku:-))) Vsa vesela takoj najdeva sobo... kasneje ugotoviva da soba nima oken???? ... topla voda pa na grelec (tko kot na Kubi ... burroti ... al pa v Indij ... Ciba). Žena dobila POPIZDITIS - mož pa mirit in prosit za drugo sobo - ni je bilo:-(((( Sva se sprijaznila.... Še isti večer se nama je uspelo zakleniti v sobo:-))))) Sledila je večerja za pičlih cca 10 EUR s tem, da sva se najedla k prasca in spila dva kofeta DAAAA. Vsi naju čudn gledajo k hočva kofe kot "primo piato" in kot "desert" in naju sprašujejo kdaj prinesejo kavo (pred, medtem ali za) ker to prvo naročiva...:-)). Tokrat sva sproti naročevala, da naju lačne oči nebi zavedle:-))) Stene restavracije so bile obdane z starinami iz časa konkvistadorjev. Po večerji se nama ni šlo spat in sva zavila še v en lokal.... po eni uri sva dojela kakšne slike imajo na steni!!!!! Očitno v tej državi niso navdušeni nad španskim zavzetjem kajti na stenah so bile slike staroselcev, ki jih pod prisilo španci pokristjanjujejo ... in španci prikazani kot hudiči. Ena med slikami je bila kot zadnja večerja s tem, da so bili liki tudi kot vrageci, srednji pa je bil hudič???? - minilo naju je v minuti in sva se spelala....

Zbudiva se v la Pazu...greva en krog ali dva po mestu, da se aklimatizirava. Ugotovila sva, da imava preveč oblačil za toplo obdobje ...torej kratkih oblekc in majčk s seboj... in sva se odločila, da par stvari pošljeva domov. Odpravila sva se na pošto, kjer sva za 6 kg robe poslala domov, za to sva morala plačati 55 EUR...pošta pa je draga ... matr!!!. Pri pošiljanju zahtevajo od kopije potnega lista do številke gat:-)), ena gospa pa s šivanko zašije paket, ki potem odroma domov-)). poleg tega, še zdaj nisva uporabila vseh cunj. Ne narobe misliti, jih sproti pereva...pralnic je toliko kot internet kotičkov...vse kar ljudje nimajo doma (aja gel za tuširanje stane kot pol večerje za 2:-)) Po pošti sva šla v muzej koke...

...ta država res živi od te rastline..sva še mislila, da sva v Kolumbiji?? Vsi jo uživajo kot zdravilo pred višinsko boleznijo, torej žvečijo liste oziroma pijejo čaj iz koke. V vseh restavracijah in kafičih lahko naročiš čaj iz koke in na ulici prodajajo liste za žvečenje. Še isti večer sva se odpravila za Uyuni, mestece od koder se starta na Salar ... peljala sva se z lokalnim in ne turističnim busom, da bova kao frajerja, k se prilagajava lokalnim razmeram.....no kmalu nama je bilo rahlo žal...to je bila verjetno najbolj mučna noč za oba do zdaj:-))) ....zakaj?... avtobus je bil seveda brez gretja, šipe se med vožnjo odpirajo (kajti pri vsakem sedežu se lahko odpre okno in pač sem ter tja kak ne tesni dobro oz. se pač med vožnjo odpira)... aja, ponoči so temperature na tem delu Bolivije okrog 10-20 POD nulo....rezultat vsega so prelepe ledene rožice na oknih, ki se ne odmrznejo tja do 11ih....seveda midva ta pametna sva pustila spalke v velikih ruzakih pod busom, tako da sva se grela le z dekami, ki ti jih celo dajo na busu....preživela, jupi!!!!
Zjutraj sva bila v Uyuniju vsa premražena brez konkretnega cilja, razenj kafeta in hrane:-)) Takoj naju je zapela prijazna señora in nama prodala 3 dnevni izlet po Salarju, gejzirjih, slanemu hotelu....slišalo se je fantastično. No pa končno na kafe in zajtrk:-)) Okrog poldneva smo odrinili z jeepom v neznano...

Jeep si je Simchy delil s svojo ženko in tremi mladimi Brazilkami...kok se mu je smejal:-))...kmalu sva ugotovila, da imava dejansko najboljše sopotnike glede na ostale jeepe, saj gre to cela karavana turistov...dnevno tudi 40 jeepov. Najprej smo šli na pokopališče vlakov... ker je Uyuni še vedno središče Bolivije, kjer popravljajo vlake. Nato smo šli v Salar...NORO...predstavljate si puščavo le da je na tleh sol...

....brezmejna belina...kjer ne vidiš konca.

Vmes so le beli kupčki soli, ki čakajo na odvoz, saj ravno tu pridobivajo sol za celo Bolivijo. Sol uporabljajo prav tako za gradnjo hiš, izdelavo stolov in miz.....is solnih blokov. Sredi Salarja so zgradili hotele iz soli in jih gradijo še naprej. Ena nočitev v takem hotelu pa stane pičlih 20 EUR. V hotelu je sicer mrzlo...ni ogrevanja:-)) se pa počutiš kot kralj...vse je v belem.

Sredi Salarja pa je tudi otok kaktusov...noro.

Odpravili smo se v naše prenočišče...sobo sva si delila seveda s tremi brazilkami in potrebno je bilo naresti razpored za tuširanje, čeprav nobeden ni kazal prevelikega veselja, saj je bilo okrog 10 pod nulo....vseh pet je imelo omejen čas in sicer samo eno uro skupaj za tuširanje...ker potem vode ni več...po deseti uri zvečer pa ugasnejo še elektriko, saj cela koča dela na generator.

Mrzlo jutro...odpravili smo se na pokopališče staroselcev Chechua, ki so umrli v svojih domovih v čakanju na napad Inkov...dejansko so umrli od lakote in žeje v sedečem položaju v svojih domovih...domovih??...luknje v skalah kontra pihanju vetra. Še zdaj so notri v skalah ohranjene kosti.

Najprej sva mislila glede na velikost, da so bili sami otroci...ne samo tako majhno ljudstvo so bili. Še isti dan smo bili pri nekaj lagunah...vsaka je drugačne barve...noro: zelena, rdeča in bela??? dejansko. Narava je res nora...pri eni laguni sva spet imela priložnost opazovati flamenke, tokrat res od blizu kake 2 metra.

Malo smrdijo ker v močvirju kjer se sprehajajo tudi kakajo in jejo.... Za njihovo zaščito, torej da ne bi izumrli, pa imajo zanimiv WC...školjka je deljena na predel kjer se lula in kjer se kaka...in ko opraviš potrebo pride takoj za tabo kontrola WCja, da preveri če si zadel vse na svoje mesto in te prisili, da počistiš za sabo....pred nama je bila ena rahlo vzvišena Američanka, ki je dejansko morala vzeti papir in očistiti WC za sabo...ona pa: kaka sramota...ja se bo pač morala naučit srat pa scat:-)) in ne samo maskaro nase dat:-)) To ločevanje je potrebno, ker kakce mešajo z "lesenimi opilki" in le to uporabijo za gnojilo, urin pa odvažajo saj škoduje neki vrsti srnic (vikuñam). Ekološko v glavnem zelo osveščeni...samo tukaj:-)) Tokrat spanje brez tople vode...

...tuširali se torej nismo, pri minus 20 ponoči, elektrika tako kot prvo noč...tako da je cela grupa zastavila večer s kakim litrom vina in ruma več. Zanimivo pa je bilo, da smo kar precej spili, ampak očitno na minus 20 in na tej višini alkohol sploh ne prime...ker smo šli vsi dokaj trezni spat in zjutraj vstali brez mačka.
NO VSTAJANJE je bilo ob 5:30...jaja zjutraj!! temperatura zjutraj je bila minus 15, res osvežujoče. Tako zgodaj smo vstali da ujamemo sončni vzhod pri gejzirjih...kaj naj rečeva mrzlo…

ampak NORO.:-)) Nato smo šli do termalnih vod, kjer ne morte verjet so se šli ljudje v kopalkah kopat...voda je imela cca 30 stopinj, ampak zunaj je bilo še vedno vsaj minus 10.

Midva nisva TOK nora, pa sva šla na kafe v bližnjo kočo. Pot nazaj je bila precej naporna, malo postankov, po makedamu seveda..tko, da si kar fajn prerukan po celem dnevu.

Na poti so nam dali celo nekaj za jest...kao kosilo...riž, kolobarji hrenovk in paradajz, kumarice (no o razmerju ne bova govorila, glede na to, da so zelo mesna država). Celotna količina je bila za cca 4 ljudi, no nas je bilo CELIH 11. Lačna prispeva nazaj v Uyuni, kjer sva imela 2 uri do avtobusa nazaj v La Paz...šla JEST in ob 20ih na avtobusno v pričakovanju, da bomo v roku kake ure odrinili (zamude so nekaj normalnega). Tokrat sva bila oborožena, kot tista dva iz "A JE TO", več je bilo cunj na nama kot v ruzaku:-)) opa plus SPALKE:-)) Kaj sploh lahko gre narobe....JA PA LAHKO!!!! Pride avtobus z enourno zamudo...z dvema PIJANIMA voznikoma...halo??
... 50 turistov stoji pred busom, na mrazu, policaji prepovedo vožnjo voznikom. Zraven busa agencija, kjer je bila administratorka tudi pijana. Policija je zahtevala, da najdejo nove voznike ali pa bus ne gre nikamor... pol vasi je kolektivno iskalo novega voznika... midva zanetila upor turistov... zahtevala sva, da se nam da hotel za čez noč for free;-))))) pa je pijana administratorka rekla, da to pa ja ni njihov problem, bomo že šli z jutranjim busom:-)))) zato so turisti hoteli zaseči bus. Smo se odločili, da prespimo na busu... administratorka je bila odpuščena preko telefona, pa se je zjokala......lalalala... Barby je uspelo govorit po telefonu z lastnikom agencije....bil je tudi pijan, v glavnem cela zmešnjava...najdli voznika po 3eh urah (starejši izkušen možakar, ki je falil vrata na bus;-))))))).

Prišla v miren La Paz (imeli praznik) živa in zdrava. Cel dan sva se vozila z mini busi po mestu in šla na pet kafetov (relax day off;))))

Stran od mraza sva šla zjutraj v Coroico (na višini 1500). V bistvu se spustiš par tisoč metrov v 3 urah, naj bi bila najbolj nevarna cesta na svetu.

Zato sva se vsedla zraven soferja (da bo razgled) ampak se nama je zdela cesta čist cool???? No pol sva ugotovila da je to nova cesta;)))) ta stara gre po hribu zraven (in je le še turistična atrakcija - folk se dol spušča z bicikli).

No sej nova cesta..... vmes piše »območje naravnih nestabilnosti« ... in tam kar malo cesta razpada:))) V Coroicu našla idiličen hostel z razgledom na plantaže in neverjetno naravo (napol džunglasto).

Sledi idilično bujenje, nepozaben sončni vzhod in francoski zajtrk (hostel od nekega francoza, ki se malo išče:-)). Odpravila sva se na en trek...na tri slapove, no niso bili ravno Savica..., sva pa hodila po džungli

in med plantažami koke, banan, citrusov in KAVE!!! Seveda sva kavo od blizu in od daleč pofotkala in iz nekega skladišča napulila pest svežih zrn..

... tko je, če si kofetar!!!

Na poti nazaj sva bila rahlo že zadihana in presušena (ja tuki je blo pa vroče!! - nikoli ni prou :-))), zato sva zaštopala kamion, sovoznik je rit premaknil tako, da je mel "šaltkebel" med nogami:-)), da je bil plac za naju. V mestu sva hotela ITAK na kavo...

in ugotovila, da rabiva denar, hm...bankomat??? glej ga zlomka narobe sva prebrala v "Lonliju", da NI ATMa...še dobro, da imajo neko banko za turiste, kjer lahko dvigneš z VISO al pa z EC za 5% provizije...sej ne, da sva ujela zadnje minute uradnih ur. Začelo se je oblačiti, hm...midva pa sva dala zjutraj prat cunje neki gospe...seveda na roke in BREZ sušilca...rekli so nama že prej, da cunje do naslednjega jutra itak ne bodo suhe, midva seveda v teh tropskih krajih temu nisva verjela...no ob oblakih pa naju je prijela panika...Barby laufala po hribu pobrat cunje:-)))...obesila sva cunje po celi sobi...deževalo pa seveda NI!!! Zjutraj večino cunj čisto mokrih, midva pa bus za La Paz...pametno a ne! Na minibusu nazaj so pred nama sedele tri lokalke in si podajale lonec (čas kosila:-))), v njem pa krompir in ocvirki...v glavnem prijetne vonjave na poti nazaj. V La Pazu sva vzela bus takoj naprej za Copacabano, mesto ob jezeru Titicaca...

Tu naj bi bil nek nacionalni štrajk naslednji dan in nisva hotela biti ujeta v mestu. Definitivno je to najino mesto dopusta - posebne energije, tu naj bi na leto bilo največ strel v Boliviji.

Naslednji dan sva si res vzela na izi...zajtrk ob 12ih. Naročila sva "jaro" kafeta...dobila 3 L termovko kave :-)). Ups...spet brez denarja in spet ni bankomata...spet narobe prebrala v "Lonliju"...No tokrat so ob 12ih vse zaprli, tudi banko...zaradi omenjenega štrajka:-))

... pri stavkokazih sva zamenjala karkoli papirnega sva najdla na zalogi (hvala bogu za 10 EUR + drobiž Čilenskega denarja)...s tem sva preživela do naslednjega jutra...no na večerji sva ostala dolžna 2 boliviana (50 SIT), ker nikoli ne veš koliko je točna cena (na isti večerji dvakrat različna cena za kafe????). Aja no čez dan sva bila prisotna na protestu in se zapričala z nekim lokalcem v parku...razložil nama je malo zgodovine in povedal par anekdot. Ogledala sva si tudi največjo katedralo, kar sva jih videla v Boliviji...no logično saj je bil tukaj začetek Inkov (Špancem je šlo to med osvajanji očitno malo v nos). Zjutraj sva šla na BANKO:-))) in končno popoldne na Islo del Sol (bližnji otoček), kjer se je rodil prvi poglavar Inkov.

Za pod zob sva kupila na soncu pražene fižolčke in oreščke...okus po pečenem kostanju...no malo so bili trdi, tako da si je Braby malo odlomila plombico.:-)))

Na otoku zvečer sva zavila v restavracijo, kjer so na začetku rekli, da lahko kadiva...potem pa prišla naduta, očitno nalovdana Francozinja in se namrdnila nad dimom...prepovedali so nama kajenje, midva pa kafe in pivo pred nama, haloooo...Simchy je mal ven padu in se kregal v polomljeni španščini (mešanica z italijanščino....Barby:"cotkano"), da piva ne bova plačala, ker pač greva. No...se je le zlomil in plačal, pir je sel pa z nama...lastnik je pritekel za nama in samo še lepo prosil, če lahko vrneva vsaj prazno flašo. No ker nisva primitivca kot francozi, sva jo.:-)) Še dobro, da sva šla...sredi teme (tukaj ni razsvetljave:-)) naju mlada punčka (cca 5 let) vabi v gostilno, kjer je TOPLO???? Ker je bila tako simpatična sva ji sledila...peljala naju je čez pol vasi, čisto na samem, brez luči, nikjer nikogar....??? vstopiva v tipično hišo iz blata, pokrito s slamo, idilično. Notri pa: dva gosta, kalorifer, dve šolski mizi, starejši možakar, tišina, žar,....malo v dvomih, naju odhajajoča DVA pomirita, da je hrana odlična. Pač se usedeva. Ponudba samo en meni...postrv. OK, pa sva pač naročila juho, dve ribi in zelenjavo.

Možakar je bil neverjetno prijazen, hrana pa RES ODLIČNA...se vidi, da že celo življenje lovi in peče ribe:-)), da ne govoriva o postrežbi, nikoli še take (še pribor je pravilno postavil, neverjetno). Med hranjenjem sva bila sicer čisto sama, v čisti tišini, le ob družbi kaloriferja:-)). To je bila definitivno najboljša večerja najinega dopusta - videz vara. Naslednji dan sva šla na Inkovsko pot okoli otoka in v mesto kjer se je rodila Inkovska doba.

Mesto in pot sta neverjetno ohranjena, glede na mentaliteto Bolivijcev, ki še niso dojeli, da bi ščitili zgodovinske in naravne znamenitosti in ne samo prodajali (še otroci se ponujajo, da se slikajo za 1 bolivijan).