Zhongguo–petič

V Shanghai-ju smo se zadržali še dva dni. En dan sva mami poslala na ogled najbolj zanimivih turističnih točk, medtem ko sva midva šla v nakup kart za vlake. Spet je bil izziv jezik, ker je bila na okencu gospodična z nama nepoznanim naglasom. Nisva jo razumela čisto nič in sporazumeli smo se le s pomočjo drugih v vrsti, ki so znali malo angleško. Kupila sva karte kar za vse vlake do Beijinga.

Mami je med tem odkrivala lepote mesta in našla tudi kaj kar midva nisva. Med drugim je šla na pokušino čajev. Bila je res navdušena.

Naslednji dan pa po podaljšano viso (ni bilo problema) in v Nanjing s super hitrim vlakom. Noro, vlak lahko doseže hitrost do 350km/h in je res udobno potovanje, kot da bi bil na letalu. Nanjing se lahko pohvali s starim obzidjem, predsedniško palačo, muzejem Nanjing Massacre Memorial Hall in še čem.

Eno obdobje v kitajski zgodovini je bil glavno mesto (nan – južni, jing – glavno mesto), zato je bil za Japonce to ena glavnih tarč v kitajsko-japonski vojni (kot ste opazili je bei – sever, jing – glavno mesto ). Leta 1937 je mesto padlo in Japonci so pobili več kot 300,000 ljudi. Muzej je res podroben, pa našem mnenju kar malo pretiravajo. Uprizorjeno imajo celo kako na vsakih 12 sekund pade ena kapljica vode in se prižge luč pri enem od umrlih…kot prikaz kako veliko jih je umrlo v masakru. Na Kitajskem so še vedno zelo negativno nastrojeni proti Japonski.

V Nanjingu pa smo zašli tudi na eno razstavo klasičnih kitajski slik, kjer smo se zagovorili z dvema kitajskima študentoma. En študira umetnost in ima celo enega sošolca iz Slovenije. Je bil model zelo odkrit v kritiki kitajske oblasti, tako da smo že malo gledali čez ramo, ali nas kje snemajo in čakajo naš komentar. No niso nas zaprli, nas je pa presenetil, kako je mladina željna sprememb.

Pogovarjali smo se zakaj je šla Kitajska po 14. stoletju v zaton. Glede na to kar sta nam povedala in kar smo brali na netu, je več razlogov. Med drugim, ker se je država zaprla, ker so se bali zunanjih sovražnikov. Na prmer sploh niso smeli trgovati z Japonci. Zaradi tega pač ni bilo konkurence, ni bilo napredka v znanosti in tehnologiji. Pod Ming dinastijo ljudje niso smeli izražati svojega mnenja, kar je pač zatrlo kitajsko filozofijo. Eni pravijo, da je razlog tudi v zapleteni pisavi in da je bil včasih pismenost ljudi zelo nizka, kar pač povzroči, da masa ljudi ni izobražena, ker ne more brati…. Očitno pa so se dinastije vedno bale, da bi bilo ljudstvo prepametno in bi želelo sprememb. Na primer čas (uro) je lahko samo cesar odčital in vedel. Zato je imela Evropa po 15 stoletju tako prednost, ker je bilo znanje bolj dostopno  ljudem in se je prenašalo iz vasi v vas iz države v državo itn – še ena potrditev, da je “človeški kapital – nabrano znanje in izkušnje” največ vredno. Tudi, če je Zheng He prinesel vse znanje Kitajcev v Evropo 1434 leta, to ni ostalo na voljo peščici ampak so ga Toscaneli, Da Vinci, Regemontamus, itn…. prenesli drugim (iz Italije v Španijo, Portugalsko, Francijo, Anglijo itn) Kolumbu, Vespučiju, Magelanu…

Iz Nanjinga smo šli z nočnim “soft sleeper”-jem do mesta Xi’an. Vlak je bil superca, čeprav ni ravno toliko boljši, kot je višja cena v primerjavi s “hard sleeper”-jem. Edino kar je prednost, je, da si v kabini in so samo 4 postelje, tako da smo bili sami. Po poti so se tovarne kar vrstile ena za drugo in smog je postajal vedno hujši. Še vedno proizvedejo 70% svoje elektrike iz premoga, tako da ni čudno, da so čisto zadimljeni. Baje pa nimajo namena kardinalno spreminjati strukture do 2020!!

V Beijingu so v decembru lansko leto morali za 4 dni odpovedati vse lete iz mesta zaradi prevelikega smoga! A jih bo v kratkem srečala pamet, ali pa bodo zadušili svoje ljudstvo? Trenutno vidijo rešitev le v tem, da dvignejo ceno elektriki, ampak se bojijo protestov množic. Trenutno je elektrika še vedno zelo poceni in se jo zato zelo neracionalno troši, še posebej v proizvodnji. Poleg tega še nismo videli v hostlih aparata, ki bi bil varčen! Vsi so razreda 3 ali 4. Se nama zdi, da pri nas skoraj ne moreš kupiti aparata nižjega razreda kot 2. Pri 1.3 milijardi prebivalcev se pač pozna!

Problem imajo s staranjem prebivalstva. Trenutna napoved je, da bodo leta 2040 imeli preko 30% ljudi, ki so starejši od 65 let in bodo takrat najstarejše ljudstvo. Glede na pokojninski sistem, nama ni jasno kako bodo preživeli ta stare. Se jim bo maščevala “one child” politika? Enako kot so se razvili tako hitro se jim tudi demografija spreminja hitro. Evropa je prišla iz cca 10% starejših od 65 v letu 1950 na cca 20% v letu 2010 in bo nad 30% v 2040. Kitajci pa so v 2010 prišli na 10%, v 2020 bodo na 20% in 2030 na skoraj 30%.

Kar je zanimivo pri Kitajcih je še tole. Rdeča barva predstavlja prosperiteto, zato so povsod rdeče lanterne, rdeči napisi, rdeča ozadja tabel, rdeče preproge, itn… No in ko sva prvič gledala vse zadovoljne Kitajce na TV ko so razlagali o borzi nama ni bilo jasno, saj je bilo večino številk v rdečih barvah?!?! In pol dojameva, da rdeča barva na borzi pomeni, da so šli indeksi v plus, če je minus pred številko je to obarvano z zeleno . Zdej naju zanima ali v letnih poročilih, dobiček izkažejo z rdečo in zgubo z zeleno??? Potem fraza “da je firma v rdečih številkah” nima več pomena.

Xi’an. Definitivno najlepše mesto do sedaj. Poleg tega, da so v bližini “Terracotta Warriors”, ima mesto še neprecenljivo staro središče mesta za starim obzidjem.

Znotraj obzidja smo končno dobili občutek, da smo na Kitajskem. V tem delu države pa je precej tudi muslimanov in je v Xi’an-u muslimanski predel.

Tu prodajajo vse možne oreščke, dišave, kebabe, itd. V tem delu je tudi največja mošeja na Kitajskem, a ker smo mnenja, da ni prav, da se plačuje za vstop v božji hram, pač nismo šli notri.

Hostel smo imeli malo izven centra, a super lociran zraven enega parka in templja. Tako prijaznih ljudi pa še nismo srečali, kot so bili tukaj (če bo kdo hodil tu okoli, priporočamo Hanwood hostel). Na sobotni večer so za res nizko ceno priredili “dumpling” večer. Sta bila Simchy in Mary en večer kuharska mojstra. Mary je naredila par res lepih umetnin in celo domačini so bili navdušeni nad obliko.

Smo pa odkrili v mestu en neverjeten budistični tempelj. Nam niso celo nič računali za vstop?

Iz Xi’an-a pa v Pingyao. Zrihtali smo si spalni vlak. Ker so nama Kitajci svetovali naj ne jemljemo vlakov brez črke spredaj, je bila edina možnost, da gremo iz južne postaje. V trenutku nakupa kart se nama ni zdelo, da bo kaj zakompliciranega priti do te postaje. No ko smo v hostlu rekli od kje gre naš vlak, so bili začudeni…katera postaja pa je to? Na koncu smo ugotovili, da je ta postaja eno uro ven iz mesta in je sredi ničesar. Edina možnost, da smo zvečer prišli do postaje, je bil taksi. Na postaji smo bili spet edini zahodnjaki in poleg nas le še kakih 10 Kitajcev. Smo bili pač center pozornosti in so Kitajci malo vadili angleščino z nami .

Zahod pa je, ne glede na zgodovino, očitno še vedno zakon:

Kasneje smo od ene Slovenke zvedeli, da je en nočni spalni vlak iz centralne postaje brez črke spredaj in da je isti šmorn. Kakorkoli, smo se vsaj malo s Kitajci, ki so čakal vlak, pogovorili. Ko se znajdeš med preprostimi ljudmi, so v bistvu neverjetno prijazni in bi se radi pogovarjali. En je nato na vsak način hotel naše elektronske naslove in ves nasmejan nam je dal svojega.

Na vhodu na postajo je potrebno vedno dati prtljago čez skener. Vedno gre kot po maslu, a tokrat je tip opazil nekaj čudnega v maminem nahrbtniku. Pokazal je na ekranu, kaj ga moti in res so bile neke zadeve podobne nabojem za pištolo. Mami je morala odpreti nahrbtnik (očitno zgleda kot nedolžen terorist??). Po temeljitem brskanju, smo odkrili problematične predmete. Navadne baterije.

Pridemo na vlak in na naših ležiščih že eni spijo?!?! Poklicali smo sprevodnika in nagnal jih je na druga ležišča. Vožnjo smo preživeli kljub smrčanju in pljuvanju.

Pridemo v Pingyao in lastnica hostla nas pričaka na postaji in en ata nas je zapeljal na rikši do hostla. To mestece je živa zgodovina. Ima samo 0,5 mio prebivalcev, popolno obzidje okoli centra, kjer ni motoriziranega prometa in vse hiške so stare (no v večini obnovljene). Veliko kitajskih filmov se snema tukaj (med drugim “Raise the Red lantern”).