Pot do Changshe je bila nočna mora!! Že v Guangzhou-ju sva se vkrcala v rahlo razjahan busek, ampak je bilo še nekako vzdržno. Po pol ure kroženja po mestu, se je bus ustavil in čakali smo kako uro, da so nam prišli na bus povedat, da je treba zamenjat bus. Pač so iz dveh naredili enega. S tem v bistvu nič ni narobe, ampak bus na katerega so nas vrgli, je bil pa totalna katastrofa!!!
Po tleh polno smeti, blatno, postelje čisto premočene in električni kabli so viseli od povsod!! Ko je Barby pomislila, da se bova 12 ur vozila v mokrih posteljah, so ji pritekle solze in oba sva pomislila, da bi šla dol z busa.
Problem je bil, da sva bila v neznanem delu mesta, mesto pa ima okrog 12 milijonov (z okolico 40 milijonov) prebivalcev in sva vseeno raje ostala. Pot pač mučna, ampak okolica!!! Ne moreš verjet, kako nagravžno!! Vozili smo se med industrijskimi mesti, same tovarne in propadajoči socialistični bloki. Beda!! Vmes je v enem kraju toliko deževal, da je bilo na cesti 30 cm vode in je busar krožil po kraju, da je lahko našel cesto ven iz mesta. Potem smo uleteli na eno avtocesto, kjer je bila kolona (ob cca 3eh ponoči?!?), v koloni pa sami kamioni. Res pač industrijski del 
Ko smo se ustavili na postajališču sva dojela, da so samo velika mesta čista. Ljudje so nagravžni, mečejo po tleh vse, pljuvajo, srebajo, rigajo… čist drugače kot v mestih. V mestih je vse čisto (razen smoga), nikjer smeti, ogorkov, itn… in to zaradi tega, ker imajo povsod zaposlene penzionerje, da pometajo in pobirajo smeti (če pač nimaš socialnega sistema in ni penzij, se le tako lahko preživijo). V mestih je tudi polno plakatov in tabel, kako naj se ljudje obnašajo, kam naj mečejo smeti, itn… Ampak se jih očitno ne da preobrazit.
Sva opazila, da so Kitajci po svetu (v raznih kitajskih četrtih) dosti bolj čisti in uglajeni. Včasih sva mislila, da je to kitajska kultura ampak očitno ne.
No tudi kitajske četrti po svetu zgledajo dosti bolj kitajske
Ko se peljeva po “morbidni” (ne veva ali je konstantna nizka oblačnost ali smog) okolici, se nama zdi najbolj podobno kakemu bosanskemu ali srbskemu industrijskemu mestu (recimo Titove Užice
Končno smo prispeli na avtobusno postajo. Bus je rabil 14 ur, vlak pa rabi 1.5 do 4 ure, tako da sva se odločila, da potujeva samo še z vlaki od zdaj naprej. Sčasoma in s polomljeno Kitajščino dojameva, da sva na južni avtobusni postaji rahlo izven mesta
Drugače pa res, občutek imava, da naju sploh ne opazijo za razliko od prejšnjih držav. Vsi delujejo, kot da so v svojem programu in šopajo eno in isto vsak dan ter sploh ne registrirajo okolice. To morajo imeti v kulturi (vsak skrbi zase), ker tudi v International Youth Hostlu mladina ni baš trznila na naju, pa sva bila edina “zahodnjaka”. Samo ena punca je pristopila, ker je študirala angleščino in je prišla malo povadit
Changsha je spet eno veliko socialistično mesto. Bilo je sicer zanimivo, da sva bolj po nesreči našla en velik šoping center in v njem odkrila !!Wall Mart!! Do zdaj je to edina država po svetu (poleg Amerike), da sva videla njihovo trgovino. Očitno je res, da Wall Mart večino produktov uvaža iz Kitajske, ostalo pa vsaj pakira tukaj. Imajo enake embalaže: “Great Value”??!!
Naslednji dan pa z vlakom do Yichang, ki je odskočna deska za ogled Three Gorges Dam. Pa da vidimo njihovo gradbeno čudo, ki je preselilo več kot 2 milijona ljudi. Pot z vlakom je bila fantastična. Vzela sva trda ležišča in celo odspala malo na vlaku. Super je, da daš sprevodniku karto (on ti da drugo plastično) in si zacahne, kdaj te mora zbuditi. Poleg tega je bil vlak RES čist, postelje suhe, dobiš dekco in povšter, neprestano se vozijo mimo s hrano in pijačo…res neprimerljivo z busom
Približno sva vedela v katero smer morava iti (2km do centra) do najinega hotela. Na poti sva se ustavila v 24 urni trgovini za pijačo, kjer sva povprašala za smer. Tipček je po kitajsko vtipkal v mobitel in izpisalo mu je: “next street turn right”. Noro!! Ker sva sredi noči uletela v hotel, sva seveda zbudila eno prijetno mamco. S Poloninimi (RES TISOČKRAT HVALA!!!) listi in popačeno kitajščino smo se tokom ene ure!! celo znali zmenit za sobo. Največja težava je bilo izpolnit “check-in” listke. Prišlo nama je prav celo, da imava na enem listu napisano po kitajsko najina imena
Moda! Sva mislila, da je Kitajska precej konzervativna, pa ni. Mladi se oblačijo zelo vpadalno, še posebej pa so v modi očala brez šipc in pa čevlji z vsaj 5 cm podplatom.
Aja pa ogromno “eye lid” operacij naredijo v tej državi. Očitno želijo izpasti bolj pametni, kot so, poleg tega pa imajo kompleks, da so majhni in grdih oči. Če mislijo, da so neumni in grdi, potem ni čudno, da je toliko samomorov v tej državi. Sva malo pobrskala po netu in ugotovila, da so večinoma države, ki nimajo ver (oziroma jih prepovedujejo ali so jih prepovedovale – bivše komunistične) najvišje rangirane po številu samomorov. Očitno te vera rešuje.
Yichang še eno precej razvito mesto z shoping centri (res so mahnjeni na trgovine) in novimi stanovanjskimi bloki.
Odpravila sva se v iskanje jeza. V Lonely-ju piše, da se ga vidi iz juga kar iz mesta in so navodila s katerim busom greš. Lepo upoštevava navodila in z nekaj presedanji med busi najdeva jez. Hm??!! Nekam majhen je…sva se spraševala a je res to to, pa bereva v Lonely-ju še enkrat in to naj bi bilo to. Rahlo razočarana sva šla nazaj v center.
Naslednje jutro pa na železniški postaji srečava štiri tujce, ko naju en ustavi: “speak english?” Res ni veliko tujih turistov, tako da je bilo kar prijetno srečati nekoga, s komer lahko izmenjaš kako informacijo. Naju začnejo spraševat kako se da priti do jeza in Barby reče Simchyju, da za cifro busa pogleda v Lonely….in model reče: “O kako lepo je slišat slovensko besedo!” Kwa??? Slovenci
Poleg tega morava pohvalit še ene par stvari. Ceste in pločniki v mestih so neverjetno čiste. Na pločnikih nimajo vse živo kot drugod po Aziji, tako da lahko celo hodiš po pločniku. Polno je lepih parkov.
Največje presenečenje pa je, da se nama zdi, da naju ne nategujejo pri cenah. Na tržnici in na štantih za hrano nama računajo tako kot domačinom.
Na vlaku do Wuhan-a sva sedela z eno mlado mamico z kako leto staro punčko. Tu dojenčki ne nosijo plenic in imajo na riti kar luknjo v hlačah. Se je ta mala malo poscala po tleh in vsem je bilo čisto normalno, še zasmejali so se vsi okrog. Nama ni čisto jasno, da so drugače dojenčki precej na debelo oblečeni, a pri riti luknja. A si ne prehladijo mehurja?
Bolj v centralno območje greva, bolj naju porajtajo in celo na več ljudi naletiva, ki znajo vsaj malo angleško. Precej se jih želi tudi pogovarjat z nama … pač kitajščina je rahla ovira. Sva mislila, da bo obratno, a končno imava občutek, da sva zaželena
En večer gledava poročila na CCTV v angleščini. Že prej sva brala, da ima Kitajska spore glede meje v bistvu z vsemi okoliškimi državami, ampak da je postal tak problem s Filipini, pa nisva vedela. Celo mednarodna politika se je pričela vmešavat. No kaj je pa zanimivo, je pa da Američani tokrat ne želijo stopiti na nobeno stran. Prej so bili vedno vojaški zavezniki Filipinov. Očitno se Američani bojijo Kitajske, ali pa imajo z njimi kak dogovor, ker so ugotovili, da so ekonomsko preveč odvisni drug od drugega ter se bojijo dodatne gospodarske krize. Kitajska ima ipak večino svojih rezerv v dolarju, tako da tudi njen ni v interesu, da bi ameriško gospodarsko zašlo v veliko krizo. Pač Američani imajo tak deficit, ki se lahko primerja z Grčijo (glede na to da v ZDA v bistvu ni socialnega sistema), brezposelnost je preko 20%, samo, da oni prikazujejo drugače statistične cifre. Trgovinska bilanca je pa toliko negativna, da je kar neverjetno. Dolar bi se moral razvrednotit, kar pa Kitajcem ni po godu. No, meja s Filipini pa….ma dej no…če pogledate na mapo, je ta sporni del morja dejansko obala Filipinov…kaj se imajo tu Kitajci za bunit??!!
To pa kot rečeno ni edina sporna meja. Kregajo se še z Indijo, Vietnamom, Japonsko, Tajvan je itak na vseh mapah njihov otok ter za Mongolijo pravijo, da je pač njihova in da je bila narejena samo kot tamponska cona med Rusijo in njimi. Probleme imajo s celim Južnim Kitajskim morjem, torej ne samo s Filipini, ampak tudi z Malezijo in Indonezijo. Kakorkoli, očitno mislijo, da je njihovo vse kar je enkrat v zgodovini bilo pod Kitajsko.
Hrana…odkrila sva najbolj smrdečo hrano na svetu, nek fermentiran tofu. Smrdi dobesedno po kanalizaciji!! Kljub vsemu, kar sva poskusila na poti, se tega ne bova mogla lotit
No comments:
Post a Comment