Japonska–zadnjič in pot v ZDA

Sva se vrnila iz Kjota v Tokio, da obdelava še par zadev, ko sva ravno na Japonskem, in sicer, da si greva ogledat Sumo borce ter goro Fuji.

Sumo borci nama nisi bili usojeni. Ker imajo obdobje treningov se načeloma lahko naročiš, da jih prideš zjutraj gledat. Že ko sva bila prvič v Tokiu, sva poskusila rezervirat in je bilo vse zasedeno, na žalost pa se vedno lahko naročiš samo za naslednje jutro. Sedaj ko sva se vrnila v Tokio, pa so oni šli v nek drug kraj trenirat, kjer bodo imeli tudi naslednje tekme.

Tudi Mt. Fuji nama ni bil usojen. Na hrib tako ali tako lahko plezaš samo v juliju in avgustu, sva pa želela iti v bližino na eno od jezer, da ga vidiva od blizu (iz Tokya se ga lahko vidi, če seveda ni v oblakih). Šla sva na deževen dan, ker je pač deževno obdobje in je spet bil v oblakih.

Sta bila pa vsaj jezero in ohlajena lava zanimiva. Pa super sake delajo iz vode, ki prihaja iz hriba, kateri dodajo še malo okusa slive .

Kot rečeno je deževno obdobje, kar na Japonskem pomeni obdobje tajfunov. Ko sva se vrnila v Tokio je ravno prihajal tajfun, ki sva mu ubežala v Kjotu. Je kar grozno, ker je večina hiš grajenih iz lesa in tako je bil grajen tudi naš hostel. Ko začne pihat veter se cela bajta trese in ker je bajta na tesnem se postelje in pogradi držijo sten, kar pomeni, da se dejansko postelja trese, ko piha veter .

Ne glede na vse, sva si šla vseeno pogledat del Tokia, ki je bil drugače planiran za ogled hkrati s Sumo borci. To je Asakusa del. Znan je predvsem po najstarejši trgovski ulici (Nakamise-dori) ter po največjem templju na Japonskem (Senso-ji), ki ga letno obišče preko 30 milijonov vernikov.

Tudi sama sva se pustila predimit s posebnim dimom za zdravje  .

Na drugi strani reke pa leži sedež japonske pivovarne Asahi, ki ima temu primerno obliko. Šla sva poskusit paradižnikovo pivo (red-eye) in je res ogabno.

Ko sva zapustila Japonsko, sva imela spet zanimivo pot. Preden končno prideva domov, naju čaka še za par tednov v ZDA (da Barby spet malo oddela). To pot bova izkoristila in si v ZDA ogledala še New York. Zaradi tega sva morala na nama najdaljši let do sedaj.

Cela pot naj bi idealno zgledala takole: iz Tokia do Pekinga (3 ure) nato iz Pekinga do New Yorka (13 ur) in nato še do Washingtona (1,5 ure) ter končno 2 uri po cesti do cilja. Pot pa se je malo zakomplicirala.

Prvi let do Pekinga je bil čisto v redu. Je bilo pa zanimivo, da ravno ko sva začela razmišljat, da sva do Kitajske mogoče malo preveč kritična, pristanemo na letališču v Pekingu in ugotoviva, da je žal res, da ne vidiš več kot 300 metrov zaradi smoga. Po Japonski nama je to zgledalo še huje kot prej.

Potem gremo na drugo letalo do NY. To letalo je bilo kot se spodobi polno Kitajcev in spet se potrdi, da so neverjetno tečni, da se rinejo in non-stop hodijo po letalu, ne upoštevajo pravil, ki jih ekipa na letalu sporoča, itn… Spet je bilo polno krehanja in pljuvanja (No kdo bi jim zameril glede na ves smog?). In po Kitajsko, je imelo letalo zamudo 1 uro .

Zanimivo pri letu je bilo to, da smo leteli praktično preko severnega pola. Ker letiš “v času nazaj”, štartaš v Pekingu ob 13ih priletiš v NY pa ob 14ih isti dan.

Ker pa se nama dogodivščine nočejo zaključit, smo ob prihodu do NY, krožili nad letališčem. Nismo mogli pristat zaradi nevihte in smo po parih krogih pač morali do Bostona, če ne zaradi drugega, pa zaradi kerozina ki ga zmanjka in ga je treba nafilat .

Problem, ki se je pojavil, pa je, da nismo
smeli dol z letala?!?!?! Tako smo na pisti 3 ure čakali, da se letališče v NY odpre. In na letalu je postalo hudo vroče, ker ne veva zakaj pač morajo izklopiti klimo!?!?!? So potem odprli vrata na vseh koncih letala, da je vsaj malo vleklo skozi. Po 13 urah leta in 3 urah stanja na pisti, smo končno poleteli do NY, da smo šli lahko končno dol z letala. Seveda pa sva po vsem tem zamudila let do Washingtona. Tu sva imela neizmerno srečo. Leti niso bili povezani med sabo in bi se lahko obrisala pod nosom, če nebi bil let Delte, ki sva ga zamudila hkrati tudi odpovedan .

Prevoznik Air China nama je dal noč in večerjo v Hiltonu (je res pasala normalna hrana in postelja po takem dolgem letu), prevoznik Delta pa nama je dal novo karto za naslednji dan. Na koncu se je kot vedno vse dobro izšlo.

Aja, terminal v ZDA pa ne zgleda ravno super…