NOOOORRROOO!!!!!
Že na letališču sva doživela prijeten kulturni šok. Tišina, vsi se držijo pravil, se ne rinejo, ne pljuvajo, večina s kravatami, itd. Do najinega hostla sva se morala z vlakom peljati še cca 2 urci, vmes prestopati, ampak vse je tako lepo označeno (tudi v angleščini), da nisva imela niti najmanjšega problema.
Ko sva ljudi prosila za pomoč, so vsi z nasmeškom in prijetnim tonom (ne dretje, kot na Kitajskem) iskali rešitev. Že z vlaka sva občudovala luškane male hiške, ozke uličice, futuristične mikro avtomobilčke, itd. Vse je bilo balzam za najino dušo (po 14ih mesecih potovanja imava rahlo poln kufer dretja, anarhije in umazanije
). Najdeva najin hostel in doživiva prvi RES kulturni šok. V Tokiu z okolico živi 35 milijonov ljudi, prostor je zelo omejen in ker so cene nepremičnin nenormalno visoke, ljudje živijo v zelo majhnih hiškah/stanovanjih. V centru mesta so najemnine za 3 sobno stanovanje tudi do 35,000 EUR na mesec!! NO midva sva našla oglase tudi za 500 EUR na mesec, a za 15 m2!!
No temu primerno pa je izgledal tudi najin hostel. Na tako majhnem prostoru še nisva spala, saj se v bistvu midva velikana na posteljah ne moreva niti stegnit. Dnevna soba pa je namenjena cca 30 ljudem.
Kljub temu, da sva se morala navadit na zelo omejen prostor, pa je šefica hostla res faca. Če le lahko, bo ustregla oz. pomagala ter je osebnostno zelo, zelo podobna Simchiju pred parimi leti. Res je obsedena z urejenostjo, na primer čevlji/copati morajo biti vsi v vrsti, rože poravnane, skodelice zložene. Je Simchy ugotovil, da je moral v prejšnjem življenju živeti tu oziroma, da z njim prej ni bilo nič narobe. Namesto, da se je spremenil bi se moral 10 let nazaj pač preselit sem med svoje.
Prvi dan sva imela eno obveznost, najti FedEx, kjer sva morala dvignit eno pošto. Barby je brihtno dala naslov njihove poslovne stavbe in ne “pick up” centra. Je bila tajnica presrečna, da sva prišla, ker je en dan prej morala zavrniti najino pošto in nama je lahko pomagala, tako da je klicala na njihov distribucijski center, da nama zadržijo pošto. Dala nama je res detajlne napotke, kako priti do tam in rekla najmanj 10 krat hvala. Midva pa 10 krat nazaj, hvala tebi.
Po uspešno opravljenem opravku, sva takoj z metrojem (en, dva, tri kot se za Tokijo spodobi) odšla v predel Shibuya. Tam je križišče, kjer se dnevno sprehodi največ ljudi na svetu. NORO!!
Sva šla na kavico v višje nadstropje in dol opazovala množico, ki se zvali ob zeleni luči.
Na tem križišču ob vhodu v metro pa imajo en spomenik v obliki kužka. Posvečen je kužku po imenu Hachiko. Zgodba je ta, da je kužek vsak dan prišel počakat svojega lastnika na železniško postajo. Ko je lastnik umrl ga je kužek še naprej hodil čakat ob isti uri na isto mesto in to nadaljnjih 11 let do svoje smrti. Ker je bilo ljudem to tako prisrčno, so mu postavili spomenik.
Po tem sva se sprehodila po sosednjih ozkih uličicah (kok nama je to všeč…ne pa tiste široke zaprašene ceste na kitajskem) in sva se šla njihov najbolj popularen šport, “šoping”. Barby je namreč zagledala trgovino z razprodajo superg vseh mogočih oblik in barv…pa sta šle 2 uri. No sva na koncu ven odšla tudi finančno olajšana, tako da vsaj ni bilo brez veze.
V bližnji okolici pa sva odkrila prve “capsul” hotele in seveda “love” hotele. Prvi so namenjeni kravatarjem in žurerjem, ki so zamudili zadnji vlak domov in so dobesedno kot truge v mrtvašnici, s to razliko, da so opremljene z LCD TV-ji, telefonom, itd. No ta drugi so pa kao za naključne (ali pač ne) parčke, da lahko na skrivaj potešijo svoje potrebe. Vhodi do sob so dejansko skriti nekje zadaj, tako da te noben ne vidi ob vstopu, večina jih ima kar mašino za plačilo pred vhodom in vrata se ti čudežno odprejo za čas, ki si ga plačal. Eni rabijo eno urco, eni pa celo noč.
Še ena NORA zadeva v Tokiju (mogoče celo največja posebnost) pa so cunje, ki jih nosijo. V najinem kratkem bivanju tukaj sva videla že gejše v kimonih na metro postaji, ženske oblečene kot punčke iz pravljice, tipe v “death metal” oblačilih, futuristične zadeve (WTF??) in črno bele (mogoče kaka izjema v temno modri) kravatarje.
Najbolj odfu… cunje se najde v predelu Takeshitadori in Cat Street (Harajuku). Tu je kot ena odpulena modna pista in štacune. Najin sprehod tu je bil paša za oči in odpiranje najine domišljije.
Bila sva na Tsukiji tržnici, največji tržnici rib na svetu. Tržnica ima cca 5,5 mrd USD letne prodaje in vsak dan sprocesira 2,246 ton rib in morskih sadežev (več kot 450 različnih vrst).
Od 5ih do 8ih zjutraj imajo avkcijo rib (predvsem tun), a sva jo spustila, ker moraš priti tja ob 4:30, pa še ni nujno, da prideš na vrsto, ker na dan spustijo le 140 turistov notri. Cena taksija in zgodnje vstajanje nama ni bilo po godu. Sva se pa ob normalni uri sprehodila in videla ogromne kose tun in nekaj novih čudnih zadev (hrana??). Kupila sva tudi vrečo suhih rib in res so bile mljask.
Hrana na splošno je zanimiva, a žal nama njihova največja specialiteta, surove ribe, ne potegnejo. Sva poskusila sushi & sashimi, pa to ni za najin okus. Drugače pa je hrana zelo raznolika in je vse kar okusno. Jejo sicer največ rib, je pa tudi veliko govedine, zelenjave, riža in testenin. Sadja imajo sicer veliko na izbiro, a je svinjsko drago. Eno jabolko stane 2 –3 EUR!! Sva brala, da so oni izumili MSG, ker ga je veliko kao v morski travi, a naju to zelo čudi, ker ima večina hrane zelo blagi okus. Jejo zelo neslano in nezačinjeno hrano. Sladkarij naj skoraj sploh ne bi jedli oz. zelo malo, le če pred tem jejo nekaj zelo močnega okusa, da razbijejo okus.
Večina restavracije ima v izložbi razstavljeno plastično hrano, tako da veš točno, kaj strežejo (so zelo specializirani) in znanje njihovega jezika ni nujno potrebno.
Vso hrano naredijo privlačno za oči in celo v jogurtu sva našla koščke v obliki srčkov.
Vso hrano kupujejo načeloma dnevno, ker imajo težavo s prostorom in je zato vse zelo sveže. Jejo pa res majhne porcije. Sva brskala po netu in baje so zelo obsedeni z videzom, predvsem s tem da so suhi. Naj bi bilo zelo sramotno biti debel, no razenj če si Sumo borec. Na splošno je za njih lepota telesa zelo zelo pomembna. Imajo nešteto javnih term (Onsen) in lepotne operacije so zelo popularne.
Pogledat sva šla še del mesta Odaiba. Že vožnja tja je malo futuristična. Greš na monorail, ki je prvi vlak, ki vozi brez sprevodnika. Že na postaji karto kupiš iz mašine (spet ni nobene žive osebe tam). Globoko v sebi imaš čuden občutek “kaj če se računalniku odfuzla – kot na primer v filmu Terminator”.
Tam sva si šla ogledat "Toyotin showroom” in pa seveda Muzej znanosti in inovacij. Predvsem za muzej nama je zmanjkalo časa, saj bi lahko v njem preživela vsaj 6 ur. Poskusila sva iti še v Sega Joypolis, kjer imajo polno igric a je bil žal ravno v renovaciji.
Eno popoldne sva šla v predel Akihabara, t.i. “electric city”. Tu je trgovina z elektroniko v 6ih nadstropjih in midva sva se kar pognala notri.
Sva se za kako uro zadržala pri sekciji športnih ur in spet je bila najina denarnica rahlo olajšana in Simchy je dobil novo “space” uro. Kaj čmo tale Tokio ima čudežni vpliv na naju. Poleg zapravljanja sva videla zadnji LCD TV s 3D tehnologijo…NORO!!
Tokio je res velik. Vsak del mesta pa je po svoje poseben. Tako sva odšla v Shinjuku. Na zahodni strani železniške postaje so nebotičniki s pisarnami in seveda državnimi in občinski uradi. Morava reči, da glede na druga velemesta nebotičniki niso tako visoki (cca 250 metrov). No ravnokar so zgradili TV Tower (634 metrov), ki je najvišji na svetu, a so zato vse druge zgradbe bolj razgibane kot kjerkoli drugje.
Prej omenjena železniška postaja je največja na svetu, ker se dnevno čez njo sprehodi cca 3 mio potnikov. Vzhodno od železniške pa pridemo v Red district in domovanje Yakuz (japonska mafija). Ta del je res ekstremno zanimiv. Polno je raznih milnih kopeli (soping baths), DVD showroom-ov, itn. Zgleda kot, da bi bila prostitucija legalna, pa ni.
V zakonu je prostitucija prepovedana, a zelo ozko. Pač ne sme priti do “spolnega odnosa z vagino”, kar pomeni, da lahko ponujajo razne masaže in oralne ter analne storitve. Vsaj tako si oni razlagajo zakon. Ocenjeno je, da seks industrija predstavlja neverjetnih 2-3% BDP. Podobno je z igralništvom. Je prepovedan, potem pa imajo t.i. Pachinko igralnice, kjer ljudje igrajo neke igrice in zbirajo kroglice… Ker jim kroglic ne smejo izplačat, dobijo v zameno nagrado v obliki nekih zlatih kovancev. No, le te pa potem zamenjajo v sosednji trafiki (v lasti igralnice) za denar . Ni nama pa jasno kako lahko zdržijo v teh igralnicah, kajti zvok je hipnotično nemogoče abnormalno visok!!! Totalno nasprotje tišini na ulicah.
Sva kar zavila v majhen barček na pivo!!! Kot pričakovano je pirček malo dražji. Dala sva za dve veliki pivi 16 EUR!?!?!?
Kot že rečeno vsi stojijo v vrstah in zato ker se držijo reda sploh nimaš občutka, da je gužva. Poleg tega so res lepo vzgojeni, nobeden ne je in ne pije v javnih prostorih in na transportnih sredstvih. Kadijo samo na označenih mestih, reciklirajo, itd.
Sortiranje smeti in recikliranje naj bi si oni izmislili v 17tem stoletju. Tudi v parkih imajo recimo kadilnice. Varnost je neverjetna, ker nobeden skoraj ne zaklepa svojega kolesa in to v centru mesta.
Ojoj, WC-ji so pa prava posebnost. Verjetno so edini, ko je res skoraj vsako sedalo WCja ogrevano in ima meni, kako želiš, da ti opere in posuši tvoje premoženje.
Umetniki so tudi kako res male prostore opremijo učinkovito.
Japonska je zelo zaprta družba, zato je malo tujcev, še manj pa turistov, ker je vseeno država malo dražja. Ljudje imajo veliko odgovornost do soljudi tukaj in so v neverjetnem času recimo vrnili stanje pred potresom/tsunamijem 2011.
Naju je čudilo zakaj je v tej idilični državi toliko samomorov, ker se nama tudi ljudje zdijo srečni, le malo utrujeni ob koncu delovnega dneva. Sva raziskala na netu in pravijo, da se jih večina ubije (70%) zaradi izgube službe, ampak ne ker država za njih ne bi poskrbela, ampak ker je nečastno biti nezmožen skrbeti za družino. To imajo že zgodovinsko v sebi, da je častno dejanje, kot so to počeli samuraji ob izgubi lastnika.
Poskusila sva njihovo specialiteto, sake.
Morava reči, da je res okusen, ne preveč močen in najin ni bil sladek. Bova poskusila še kako drugo varianto, ker imajo tega milijone vrst. Najin prvi je bil po nasvetu prodajalca v specialni trgovini z alkoholom.
“Wending machines” je pa njihova etiketa. Pri našem hostlu so trije in takoj na ulici vidiš dodatnih 5. Kjerkoli stojiš in se malo obrneš, sigurno zagledaš enega. Imajo tudi take, ki ti postrežejo toplo kavico. In cene na teh avtomatih so razumne ne glede na to v kako bogatem/revnem delu mesta se nahajaš.
Japonci so čisto svoja kultura. Včasih sva jih jemala kot Azijce, ampak sedaj vidiva, da se jugovzhodna Azija, Kitajska in Japonska bistveno razlikujejo med sabo in so dejansko svoje kulture. Zanimivo je, da imajo Japonci ob rojstvu na hrbtu materino znamenje (mongolsko znamenje), ki je značilno za posamezne Azijske nacije in presenetljivo za Indijance v Amerikah. Trenutno je Japoncev cca 127 milijonov in glede na rodnost (ena najnižjih na svetu) ocenjujejo, da jih bo leta 2100 samo še 67 milijonov. Hkrati pa imajo eno najvišjih deležev starejšega prebivalstva. Zanimivo je tudi, da so država v “zahodnem svetu”, kjer so ženske najmanj enakopravne. Zakonsko so čisto enakopravne samo v realnosti pa ne (služijo 65% v primerjavi z moškim na isti poziciji, niso direktorice, v politiki jih je manj kot 10%,itn). Podobno je s prikrito diskriminacijo do tujcev.
Japonci so znani po t.i. Onsen hišah. To so v bistvu kopališča s termalno vodo. Voda ima po navadi nekje do 35-50 stopinj. Pač podobno kot pri nas toplice. Posebnosti je pa, da greš notri nag in zato imajo ločene dele za moške in ženske. Še bolj posebno pa je, da ne sprejemajo ljudi, ki imajo tetovaže. Razlog je v tem, da Japonci nimajo tetovaž (razen Yakuz). In princip je, da se mafije (Yakuz) ne spusti v Onsen. Kot po navadi pa se striktno držijo pravil in tako tudi tujcev (čeprav ne morejo biti Yakuze) s tetovažami ne spuščajo notri. Če imaš neko majhno slikco si pač nalepiš flajšter in greš notri, samo pri večjih pa to ne gre.
Midva sva se, opremljena z velikim flajštrom, odpravila v Onsen in jih vprašala, če lahko to pokrijeva in greva notri in so se nama opravičili, da žal ne gre in naju ne spustijo notri.
Že na letališču sva doživela prijeten kulturni šok. Tišina, vsi se držijo pravil, se ne rinejo, ne pljuvajo, večina s kravatami, itd. Do najinega hostla sva se morala z vlakom peljati še cca 2 urci, vmes prestopati, ampak vse je tako lepo označeno (tudi v angleščini), da nisva imela niti najmanjšega problema.
Ko sva ljudi prosila za pomoč, so vsi z nasmeškom in prijetnim tonom (ne dretje, kot na Kitajskem) iskali rešitev. Že z vlaka sva občudovala luškane male hiške, ozke uličice, futuristične mikro avtomobilčke, itd. Vse je bilo balzam za najino dušo (po 14ih mesecih potovanja imava rahlo poln kufer dretja, anarhije in umazanije
). Najdeva najin hostel in doživiva prvi RES kulturni šok. V Tokiu z okolico živi 35 milijonov ljudi, prostor je zelo omejen in ker so cene nepremičnin nenormalno visoke, ljudje živijo v zelo majhnih hiškah/stanovanjih. V centru mesta so najemnine za 3 sobno stanovanje tudi do 35,000 EUR na mesec!! NO midva sva našla oglase tudi za 500 EUR na mesec, a za 15 m2!! 
No temu primerno pa je izgledal tudi najin hostel. Na tako majhnem prostoru še nisva spala, saj se v bistvu midva velikana
na posteljah ne moreva niti stegnit. Dnevna soba pa je namenjena cca 30 ljudem.
Kljub temu, da sva se morala navadit na zelo omejen prostor, pa je šefica hostla res faca. Če le lahko, bo ustregla oz. pomagala ter je osebnostno zelo, zelo podobna Simchiju pred parimi leti. Res je obsedena z urejenostjo, na primer čevlji/copati morajo biti vsi v vrsti, rože poravnane, skodelice zložene. Je Simchy ugotovil, da je moral v prejšnjem življenju živeti tu oziroma, da z njim prej ni bilo nič narobe
. Namesto, da se je spremenil bi se moral 10 let nazaj pač preselit sem med svoje.
Prvi dan sva imela eno obveznost, najti FedEx, kjer sva morala dvignit eno pošto. Barby je brihtno dala naslov njihove poslovne stavbe in ne “pick up” centra. Je bila tajnica presrečna, da sva prišla, ker je en dan prej morala zavrniti najino pošto in nama je lahko pomagala, tako da je klicala na njihov distribucijski center, da nama zadržijo pošto. Dala nama je res detajlne napotke, kako priti do tam in rekla najmanj 10 krat hvala. Midva pa 10 krat nazaj, hvala tebi
. Po uspešno opravljenem opravku, sva takoj z metrojem (en, dva, tri kot se za Tokijo spodobi) odšla v predel Shibuya. Tam je križišče, kjer se dnevno sprehodi največ ljudi na svetu. NORO!!
Sva šla na kavico v višje nadstropje in dol opazovala množico, ki se zvali ob zeleni luči.
Na tem križišču ob vhodu v metro pa imajo en spomenik v obliki kužka. Posvečen je kužku po imenu Hachiko. Zgodba je ta, da je kužek vsak dan prišel počakat svojega lastnika na železniško postajo. Ko je lastnik umrl ga je kužek še naprej hodil čakat ob isti uri na isto mesto in to nadaljnjih 11 let do svoje smrti. Ker je bilo ljudem to tako prisrčno, so mu postavili spomenik.
Po tem sva se sprehodila po sosednjih ozkih uličicah (kok nama je to všeč
…ne pa tiste široke zaprašene ceste na kitajskem) in sva se šla njihov najbolj popularen šport, “šoping”. Barby je namreč zagledala trgovino z razprodajo superg vseh mogočih oblik in barv…pa sta šle 2 uri. No sva na koncu ven odšla tudi finančno olajšana, tako da vsaj ni bilo brez veze. 
V bližnji okolici pa sva odkrila prve “capsul” hotele in seveda “love” hotele. Prvi so namenjeni kravatarjem in žurerjem, ki so zamudili zadnji vlak domov in so dobesedno kot truge v mrtvašnici, s to razliko, da so opremljene z LCD TV-ji, telefonom, itd. No ta drugi so pa kao za naključne (ali pač ne) parčke, da lahko na skrivaj potešijo svoje potrebe. Vhodi do sob so dejansko skriti nekje zadaj, tako da te noben ne vidi ob vstopu, večina jih ima kar mašino za plačilo pred vhodom in vrata se ti čudežno odprejo za čas, ki si ga plačal. Eni rabijo eno urco, eni pa celo noč
.
Še ena NORA zadeva v Tokiju (mogoče celo največja posebnost) pa so cunje, ki jih nosijo. V najinem kratkem bivanju tukaj sva videla že gejše v kimonih na metro postaji, ženske oblečene kot punčke iz pravljice, tipe v “death metal” oblačilih, futuristične zadeve (WTF??) in črno bele (mogoče kaka izjema v temno modri) kravatarje.
Najbolj odfu… cunje se najde v predelu Takeshitadori in Cat Street (Harajuku). Tu je kot ena odpulena modna pista in štacune. Najin sprehod tu je bil paša za oči in odpiranje najine domišljije.
Bila sva na Tsukiji tržnici, največji tržnici rib na svetu. Tržnica ima cca 5,5 mrd USD letne prodaje in vsak dan sprocesira 2,246 ton rib in morskih sadežev (več kot 450 različnih vrst).
Od 5ih do 8ih zjutraj imajo avkcijo rib (predvsem tun), a sva jo spustila, ker moraš priti tja ob 4:30, pa še ni nujno, da prideš na vrsto, ker na dan spustijo le 140 turistov notri. Cena taksija in zgodnje vstajanje nama ni bilo po godu. Sva se pa ob normalni uri sprehodila in videla ogromne kose tun in nekaj novih čudnih zadev (hrana??). Kupila sva tudi vrečo suhih rib in res so bile mljask
. 
Hrana na splošno je zanimiva, a žal nama njihova največja specialiteta, surove ribe, ne potegnejo. Sva poskusila sushi & sashimi, pa to ni za najin okus. Drugače pa je hrana zelo raznolika in je vse kar okusno. Jejo sicer največ rib, je pa tudi veliko govedine, zelenjave, riža in testenin. Sadja imajo sicer veliko na izbiro, a je svinjsko drago. Eno jabolko stane 2 –3 EUR!! Sva brala, da so oni izumili MSG, ker ga je veliko kao v morski travi, a naju to zelo čudi, ker ima večina hrane zelo blagi okus. Jejo zelo neslano in nezačinjeno hrano. Sladkarij naj skoraj sploh ne bi jedli oz. zelo malo, le če pred tem jejo nekaj zelo močnega okusa, da razbijejo okus.
Večina restavracije ima v izložbi razstavljeno plastično hrano, tako da veš točno, kaj strežejo (so zelo specializirani) in znanje njihovega jezika ni nujno potrebno.
Vso hrano naredijo privlačno za oči in celo v jogurtu sva našla koščke v obliki srčkov
. 
Vso hrano kupujejo načeloma dnevno, ker imajo težavo s prostorom in je zato vse zelo sveže. Jejo pa res majhne porcije. Sva brskala po netu in baje so zelo obsedeni z videzom, predvsem s tem da so suhi. Naj bi bilo zelo sramotno biti debel, no razenj če si Sumo borec
. Na splošno je za njih lepota telesa zelo zelo pomembna. Imajo nešteto javnih term (Onsen) in lepotne operacije so zelo popularne. Pogledat sva šla še del mesta Odaiba. Že vožnja tja je malo futuristična. Greš na monorail, ki je prvi vlak, ki vozi brez sprevodnika. Že na postaji karto kupiš iz mašine (spet ni nobene žive osebe tam). Globoko v sebi imaš čuden občutek “kaj če se računalniku odfuzla – kot na primer v filmu Terminator”.
Tam sva si šla ogledat "Toyotin showroom” in pa seveda Muzej znanosti in inovacij. Predvsem za muzej nama je zmanjkalo časa, saj bi lahko v njem preživela vsaj 6 ur
. Poskusila sva iti še v Sega Joypolis, kjer imajo polno igric a je bil žal ravno v renovaciji.
Eno popoldne sva šla v predel Akihabara, t.i. “electric city”. Tu je trgovina z elektroniko v 6ih nadstropjih in midva sva se kar pognala notri.
Sva se za kako uro zadržala pri sekciji športnih ur in spet je bila najina denarnica rahlo olajšana
in Simchy je dobil novo “space” uro. Kaj čmo tale Tokio ima čudežni vpliv na naju. Poleg zapravljanja sva videla zadnji LCD TV s 3D tehnologijo…NORO!! Tokio je res velik. Vsak del mesta pa je po svoje poseben. Tako sva odšla v Shinjuku. Na zahodni strani železniške postaje so nebotičniki s pisarnami in seveda državnimi in občinski uradi. Morava reči, da glede na druga velemesta nebotičniki niso tako visoki (cca 250 metrov). No ravnokar so zgradili TV Tower (634 metrov), ki je najvišji na svetu, a so zato vse druge zgradbe bolj razgibane kot kjerkoli drugje.
Prej omenjena železniška postaja je največja na svetu, ker se dnevno čez njo sprehodi cca 3 mio potnikov. Vzhodno od železniške pa pridemo v Red district in domovanje Yakuz (japonska mafija
). Ta del je res ekstremno zanimiv. Polno je raznih milnih kopeli (soping baths), DVD showroom-ov, itn. Zgleda kot, da bi bila prostitucija legalna, pa ni. 
V zakonu je prostitucija prepovedana, a zelo ozko. Pač ne sme priti do “spolnega odnosa z vagino”, kar pomeni, da lahko ponujajo razne masaže in oralne ter analne storitve
. Vsaj tako si oni razlagajo zakon. Ocenjeno je, da seks industrija predstavlja neverjetnih 2-3% BDP. Podobno je z igralništvom. Je prepovedan, potem pa imajo t.i. Pachinko igralnice, kjer ljudje igrajo neke igrice in zbirajo kroglice… Ker jim kroglic ne smejo izplačat, dobijo v zameno nagrado v obliki nekih zlatih kovancev. No, le te pa potem zamenjajo v sosednji trafiki (v lasti igralnice) za denar . Ni nama pa jasno kako lahko zdržijo v teh igralnicah, kajti zvok je hipnotično nemogoče abnormalno visok!!! Totalno nasprotje tišini na ulicah.
Sva kar zavila v majhen barček na pivo!!! Kot pričakovano je pirček malo dražji
. Dala sva za dve veliki pivi 16 EUR!?!?!? Kot že rečeno vsi stojijo v vrstah in zato ker se držijo reda sploh nimaš občutka, da je gužva. Poleg tega so res lepo vzgojeni, nobeden ne je in ne pije v javnih prostorih in na transportnih sredstvih. Kadijo samo na označenih mestih, reciklirajo, itd.
Sortiranje smeti in recikliranje naj bi si oni izmislili v 17tem stoletju. Tudi v parkih imajo recimo kadilnice. Varnost je neverjetna, ker nobeden skoraj ne zaklepa svojega kolesa in to v centru mesta.
Ojoj, WC-ji so pa prava posebnost. Verjetno so edini, ko je res skoraj vsako sedalo WCja ogrevano in ima meni, kako želiš, da ti opere in posuši tvoje premoženje.
Umetniki so tudi kako res male prostore opremijo učinkovito.
Japonska je zelo zaprta družba, zato je malo tujcev, še manj pa turistov, ker je vseeno država malo dražja. Ljudje imajo veliko odgovornost do soljudi tukaj in so v neverjetnem času recimo vrnili stanje pred potresom/tsunamijem 2011.
Naju je čudilo zakaj je v tej idilični državi toliko samomorov, ker se nama tudi ljudje zdijo srečni, le malo utrujeni ob koncu delovnega dneva. Sva raziskala na netu in pravijo, da se jih večina ubije (70%) zaradi izgube službe, ampak ne ker država za njih ne bi poskrbela, ampak ker je nečastno biti nezmožen skrbeti za družino. To imajo že zgodovinsko v sebi, da je častno dejanje, kot so to počeli samuraji ob izgubi lastnika.
Poskusila sva njihovo specialiteto, sake.
Morava reči, da je res okusen, ne preveč močen in najin ni bil sladek. Bova poskusila še kako drugo varianto, ker imajo tega milijone vrst. Najin prvi je bil po nasvetu prodajalca v specialni trgovini z alkoholom.
“Wending machines” je pa njihova etiketa. Pri našem hostlu so trije in takoj na ulici vidiš dodatnih 5. Kjerkoli stojiš in se malo obrneš, sigurno zagledaš enega
. Imajo tudi take, ki ti postrežejo toplo kavico. In cene na teh avtomatih so razumne ne glede na to v kako bogatem/revnem delu mesta se nahajaš.
Japonci so čisto svoja kultura. Včasih sva jih jemala kot Azijce, ampak sedaj vidiva, da se jugovzhodna Azija, Kitajska in Japonska bistveno razlikujejo med sabo in so dejansko svoje kulture. Zanimivo je, da imajo Japonci ob rojstvu na hrbtu materino znamenje (mongolsko znamenje), ki je značilno za posamezne Azijske nacije in presenetljivo za Indijance v Amerikah. Trenutno je Japoncev cca 127 milijonov in glede na rodnost (ena najnižjih na svetu) ocenjujejo, da jih bo leta 2100 samo še 67 milijonov. Hkrati pa imajo eno najvišjih deležev starejšega prebivalstva. Zanimivo je tudi, da so država v “zahodnem svetu”, kjer so ženske najmanj enakopravne. Zakonsko so čisto enakopravne samo v realnosti pa ne (služijo 65% v primerjavi z moškim na isti poziciji, niso direktorice, v politiki jih je manj kot 10%,itn). Podobno je s prikrito diskriminacijo do tujcev.
Japonci so znani po t.i. Onsen hišah. To so v bistvu kopališča s termalno vodo. Voda ima po navadi nekje do 35-50 stopinj. Pač podobno kot pri nas toplice. Posebnosti je pa, da greš notri nag in zato imajo ločene dele za moške in ženske. Še bolj posebno pa je, da ne sprejemajo ljudi, ki imajo tetovaže. Razlog je v tem, da Japonci nimajo tetovaž (razen Yakuz). In princip je, da se mafije (Yakuz) ne spusti v Onsen. Kot po navadi pa se striktno držijo pravil in tako tudi tujcev (čeprav ne morejo biti Yakuze) s tetovažami ne spuščajo notri. Če imaš neko majhno slikco si pač nalepiš flajšter in greš notri, samo pri večjih pa to ne gre.
Midva sva se, opremljena z velikim flajštrom, odpravila v Onsen in jih vprašala, če lahko to pokrijeva in greva notri in so se nama opravičili, da žal ne gre in naju ne spustijo notri
.
Oooooooooooooo ooooooooooooooooo oooo ooooooo, navdušena!!!!!!!!!!! Jst tud na japonsko!!!!
ReplyDeleteTale red in mir, pa vse po reglcih mi je tok všeč, pa odštekan folk, sploh pa post na steni v vajinem hotelu!!!! zakon!!!!
Ravno zadnjič mi je Nevenka razlagala o filmu o Hachiko (igra Richard Gere) ... ji je šlo kar na jok, da je toook lepa zgodba :)
Ej, a japonci velik kadijo? Kaj pa alko? Vera? Je kje kak vpliv vere? Šintoizma? Zena?
Definitivno moja najljubša država z vajinega potovanja !!!!
Ojla,
ReplyDeleteJa po kajenju so ena top držav v Azjiji in na svetu, in najvišje med industraliziranimi. Večinoma pa samo moški kadijo. V zadnjih 10tih letih je začelo upadati kajenje - malo pod 30% prebivlcev.
Tudi alko se pije. Je normalno, da se gre po službi na sake in v moderni dobi bolj na pir (je ceneje:-)) Recimo sprejemljivo je da zvečer moški opravi malo potrebo na ulici če je pijan :-).
Vpliv vere še nisva definirala?! a na ulicah Tokia ni opaziti neke obsedenosti z vero. Greva pa sedaj v Kyoto (kulturno-versko središče Japonske)
Ženska?? hm, naj bi bila precej (žal) neenakopravna v poslovnem svetu...bolj imava občutek, da pač morajo biti lepe in ustrežljive (za kakega moškega pač meka):)))).
LP
B&S
mene pa zanima ali se japonci in kitajci razlikujejo po izgledu ali se jih da ločit, ker ko gledam kašen dokumentarc so men vsi isti :)
ReplyDeleteRazlikujejo se ZELO (poleg obnašanja) tudi po izgledu. Japonci so bolj podobni indonezijcem (na splošno JV Aziji) in zato so bolj prijetnega videza, na primer nimajo tako poševnih oči in imajo bolj mile obraze. Midva sva v tem tednu tu videla več lepih žensk in moških, kot v 2eh mesecih Kitajske. No mogoče je to kaj povezano tudi z energijo, ki jo ljudje tu oddajajo...so nama fuulll lepi (za razliko od Kitajcev).
ReplyDeleteTo sploh ni res. Razen po obnašanju, še Japonci sami ne morejo z gotovostjo ločiti med Kitajci, Korejci in njimi samimi.
DeleteMe veseli, da sta prišla na koncu tudi v deželo, kjer vama energija bolj ustreza.
ReplyDeleteSem se pa kar dobr nasmejal, k sta napisala, da bi se mogu Simchy 10 let nazaj preselt k svojim :)))
Uživita še naprej!
Lp, Mičo
Ej, super report... se čuti druga vibra kot drugod v Aziji. Jst že nazaj v Slo., ampak ko tole berem, me kr mal podplati zasrbijo :)
ReplyDeleteJa tud jst sem mal surfala po netu kar se tiče modnih zadev po Tokyskih ulicah in moram rečt, da so Japonke res lepotičke in mi počasi jasno postaja kako zgledajo Japonci in kako Kitajci ...
ReplyDeleteUhhhh, Kregar ...thumbsup for that ... tud mene blazno mika tale Japonska, bo verjetno še iz kake bivše inkarnacije :)
Mim grede, Japonci delajo samomor, da se izognejo odgovornosti in je za njih nečastno dejanje. Tisto o časti in samurajih je čist zgrešeno. Harakiri (razparaj trebuh) je bil privilegij samurajev, ampak so ga že davno prepovedali, tako kot samuraje...
ReplyDeleteUživajta!
Oj,
ReplyDeleteOd kje pa ti ta izkušnja, da se jih ne da razlikovati? Ker midva sva spoznala enega Angleža, ki je odraščal na Japonskem in je istega mnenja kot midva, da se zelo, zelo razlikujejo od Kitajcev in Korejcev in ne samo po obnašanju, ampak tudi po videzu. Tudi lokalci so nama govorili, da se ločijo od ostalih Azijcev. Za nas je seveda to dosti manj očitno (npr. Italijan in Španec sta za nas drugačna, za njih verjetno ne), ampak vseeno so se nama zdeli precej drugačni.
Glede samomorov pa je tudi ta Anglež najinega mnenja, da je to še vedno za njih častno dejanje, če ne vidijo izhoda iz neke življenjske tragedije. Hm, od kje ti ta izkušnja, da temu ni tako?
lp
B&S