Predenj nadaljujeva kjer sva ostala, še dva filmčka iz zanimivega potovanja z ladjo od Siem Riep-a do Battambong-a. Vasice na vodi so neverjetne in na koncu poti so nas bolele roke od mahanja vsem otrokom
.
Novo leto v Phnom Penh-u je bilo predvsem drugačno. Šla sva najprej v Indijsko restavracijo na dobro večerjico. Zadebatirala sva se z lokalcem, ki je tam delal kot natakar. Pravi, da dela 13 ur na dan, 7 dni v tednu in ni imel prostega dne že več kot eno leto. Zasluži pa povprečno 100$ na mesec. Njegova žena pa dela v tovarni od zgodnjih jutranjih ur pa do poznega popoldneva. Zasluži pa še manj kot on. “Vidita” se torej samo, ko spita!? Ampak pravi, da je srečen, ker je mir in ima sanje, da si bo lahko enkrat kupil rikšo in postal sam svoj gospodar. Pravi tudi, da so bogati in vplivni v državi še vedno bivši Rdeči Kmeri, da se v bistvu ni nič spremenilo, le da ni genocida nad ljudmi. Še vedno do zdaj niso obsodili še niti enega Rdečega Kmera. Štirje takratni voditelji so sicer na mednarodnem sodišču, ampak so trenutni vladajoči že zahtevali, da se sojenje prekine, z izgovorom, da ljudje hočejo pozabiti na preteklost in da je preveč boleče gledati to sojenje??
Midva imava mešane občutke. Kaj ljudje hočejo? Po eni strani misliva, da si želijo pravico, a se zavedajo korupcije in da so v vrhu še vedno sodelavci Rdečih Kmerov. Le ti pa so vodjem očitno dolžni še iz starih časov!! Po drugi strani pa imava občutek, da vsem mal dol visi, kaj se je dogajal. Pač to je preteklost, ljudje so počeli grozne stvari, eni iz “pravih” razlogov, drugi iz “napačnih”, tretji so sledili navodilom… Tudi navodila se včasih sfižijo (če se spomnimo igro “telefončki”)… No, podobno kot Vietnamci tudi Kambodžani ne razmišljajo o preteklosti in se raje ukvarjajo s sedanjostjo. To je zanimivo, da imaš občutek pri obeh, da sprejemajo vse ljudi (tudi Američane, pa so toliko bomb zmetali tu okoli). Očitno bi morali poslati nas Slovence na izobraževanje v Kambodžo in Vietnam. Mi se po 60-ih letih namreč še ved obremenjujemo, kdo je levi in kdo desni in rdeči, črni ter beli???!?!? Pač kar se je dogajalo, se je dogajalo, vsaka stran ima svoje zgodbe, razloge, prepričanja, ki danes niso več pomembna. Mogoče bi morali vsi postati budisti in se ukvarjati s svojo karmo in ne z drugimi.
Z dobre večerje sva šla stara mačka kao “žurat”. En drink v zanikrnem lokalu (kjer so očitni glede prostitucije…Buy a lady a drink! Buy a lady 2 drinks and she can go party! Hm?? Od tu sva zavila celo v nočni klub…pa da vidimo kako ga žurajo.
No Novega leta v bistvu ne praznujejo, ni ravno veliko okrašeno in ni nekega vidnega slavja. Vseeno pa je vsak izgovor dober za žur, tako da se ga tudi lokalci na ta dan pač napijejo. V klubu sva vidla dve res “prasici” in ne no!! Spet, lady boy-a?? Kva?? Nama je en rekel, da je bil eno noč prej z eno in da je šele v ležečem položaju dojel…šel bruhat in pobegnu!!
Med gosti kluba so bili vsi lokalci z malo več pod palcem in pa turisti..theee. In pristopi en k Barby in vpraša, če prodaja LSD in kok je kaj cena. Barby začudena reče, da nima te robe, model pa nazaj: Aja, pa zgledaš, kot da veš, kje se da dobiti stuff! Matr morava zamenjat “outlook” očitno!!
Sva pa ta večer odkrila še eno zanimivost. Pod pretvezo bara s karaokami, so to v bistvu hiše najstarejše obrti… malo morje jih je in tudi iskreno se oglašujejo na ulici…
Še par podatkov o državi:
V Phnom Penh-u sva si šla en dan ogledat slavno kraljevo palačo in glavni tempelj, Silver pagodo. Ime ima tako, zato ker je v njej 5000 srebrnih ploščic po 1 kg položenih po tleh. Poleg tega je v njej 90 kg zlati buda s 5.000 diamanti??!! Ocenila sva, da je omenjenega srebra in zlata v tem templju vsaj za 9 mio USD (brez, da bi ovrednotila diamante in ostale kipce iz zlata, srebra ter ostalih vrednih elementov).
Na vstopu v palačo pa sva spet srečala Slovence in sva začela računati koliko sva jih že srečala po svetu…kakih 15. Zanimivo je, da pa nisva srečala niti enega Srba, ter le po enega Bosanca, Hrvata in Makedonca. Očitno smo Slovenci vseeno narod, ki je firbčen in rad potuje.
En dan sva si vzela za počitek in sva šla samo na masažo in sicer na masažo slepih. Na taki masaži sva bila že v Vietnamu in spet je bilo vrhunsko. Očitno ker so slepi, se jim razvijejo drugi čuti…ker masaža je bila vrhunska!!
Šla sva tudi v iskanje “The Killing fields”. Rentala sva kolesa in se odpravila na 30 km dolgo pot.
Jah sonce naju je ubilo, sva pa po drugi strani doživela drugo plat države, predvsem umazanijo in revščino (ta del okolice Phnom Penha je najbližja kopija Indije).
Zadeve pa na žalost nisva našla. Jah, super imajo vse označeno, NE!! in ker sva bila že precej ubita se nama ni dalo raziskovati. No kaj to sploh so. To so v bistvu skopani jarki v katere so zmetali vse, ki so jih pobili med dobo Rdečih Kmerov. Ker se lokalcem ni zdela turistična točka zanimiva, so rentali to zemljo eni japonski organizaciji, ki zdaj mastno pobira vstopnino??!! Ne znajo zaslužit na svoji tragediji očitno, no ali pa nočejo?? Podobne jarke oz. kupe kosti pa sva zato videla, ko sva šla na jug države v Kampot in se malo vozila z motorjem po vaseh.
Kot rečeno iz Phnom Penh-a sva šla na jug v Kampot. Vožnja do tja uradno traja 3-4 ure, razdalja pa je cca 150 km. No naše potovanje je trajalo 7 ur, tako da si lahko predstavljate njihovo hitrost in pa seveda stanje cest!!
Kampot je mirno mesto brez javne razsvetljave, tako da je ob 8-ih zvečer osvetlitev odvisna predvsem od mamc, ki prodajajo futr…food stalls. Simchy si je privoščil “rice chicken soup”
…in pa neko lokalno sladico…ko bi vedela kaj je?? samo eno stvar sva identificirala in to je bila pečena buča z neko kremo v notranjosti??
Naslednji dan sva rentala motor in se odpeljala po vaseh in pa do nekega templja v jami.
Sva pa malo pobrskala po internetu, kako bo z najinimi vizami za naslednje države in sva naletela na zanimivo razpredelnico:
To je za kitajsko vizo. Očitno res ne marajo Američanov. Hm, po drugi strani pa sva izvedela, da Azijke v ZDA, še več pa v J. Koreji in na Kitajskem opravljajo t.i. “eye-lid surgery”… Ja tako kot si najbrž mislite, si operirajo veke, da izgledajo bolj “belsko”.
Sva pa tudi preračunavala najine naslednje mesece …kam iti in za koliko časa. Kitajska ostaja na najinem radarju, ampak bo treba iti malo kasneje, kot sva planirala, ker je marca še vedno MRZLO!! Tako da sva se deloma odločila, da vrineva prej še Indonezijo …gremo se spet potapljat, jupi!!
Torej najin trenutni plan je sledeč … če se bo kdo tukaj gibal, naj nama sporoči:
… Itak, da so naju pobral pred hostlom ob 9:45 (namesto ob 9:00) in da so pobirali še ostale ljudi po mestu. Pridemo na avtobusno ob 10:30 in opazimo, da tako ali tako popravljajo bus in da se nam pač nič ne mudi .
No so zrihtal rezervni bus in nas odpeljal. Na cilj sva prispela ob 19ih, ko je bila že tema in to mesto ima še manj ulične osvetljave kot Phnom Penh. Hvala bogu pa je to zelo majhno mesto, tako da sva se hitro znašla. Pot je bila pa zelo zanimiva, saj je to očitno bolj kmečki “revni” del. Večina hiš ob poti je zbitih skupaj iz lesa, s čisto osnovnimi zahtevami in tudi pri prevoznih sredstvih niso ravno izbirčni.
Povsod polno smeti in umazanije. Kar naju je presenetilo, je bilo, da je bila zemlja neobdelana (nikjer njiv ali riževih polj). No potem ko sva bolj pozorno opazovala okolje, vidiva da so ob cesti (med hišami!!!) konstantno rdeče tablice, ki te opozarjajo, da je zemlja minirana!!! Takoj nama je postalo jasno, zakaj nihče ne obdeluje zemlje
.
Na poti sva se tudi opogumila in poskusila ocvrte tarantele. Okus ima spet po pohanem piščancu, samo res je mastna!!
Misel, ki pa naju je prešinila: Koliko jih prosto šeta okrog??
.Novo leto v Phnom Penh-u je bilo predvsem drugačno
. Šla sva najprej v Indijsko restavracijo na dobro večerjico. Zadebatirala sva se z lokalcem, ki je tam delal kot natakar. Pravi, da dela 13 ur na dan, 7 dni v tednu in ni imel prostega dne že več kot eno leto. Zasluži pa povprečno 100$ na mesec. Njegova žena pa dela v tovarni od zgodnjih jutranjih ur pa do poznega popoldneva. Zasluži pa še manj kot on. “Vidita” se torej samo, ko spita!? Ampak pravi, da je srečen, ker je mir in ima sanje, da si bo lahko enkrat kupil rikšo in postal sam svoj gospodar. Pravi tudi, da so bogati in vplivni v državi še vedno bivši Rdeči Kmeri, da se v bistvu ni nič spremenilo, le da ni genocida nad ljudmi. Še vedno do zdaj niso obsodili še niti enega Rdečega Kmera. Štirje takratni voditelji so sicer na mednarodnem sodišču, ampak so trenutni vladajoči že zahtevali, da se sojenje prekine, z izgovorom, da ljudje hočejo pozabiti na preteklost in da je preveč boleče gledati to sojenje?? Midva imava mešane občutke. Kaj ljudje hočejo? Po eni strani misliva, da si želijo pravico, a se zavedajo korupcije in da so v vrhu še vedno sodelavci Rdečih Kmerov. Le ti pa so vodjem očitno dolžni še iz starih časov!! Po drugi strani pa imava občutek, da vsem mal dol visi, kaj se je dogajal. Pač to je preteklost, ljudje so počeli grozne stvari, eni iz “pravih” razlogov, drugi iz “napačnih”, tretji so sledili navodilom… Tudi navodila se včasih sfižijo (če se spomnimo igro “telefončki”)… No, podobno kot Vietnamci tudi Kambodžani ne razmišljajo o preteklosti in se raje ukvarjajo s sedanjostjo. To je zanimivo, da imaš občutek pri obeh, da sprejemajo vse ljudi (tudi Američane, pa so toliko bomb zmetali tu okoli). Očitno bi morali poslati nas Slovence na izobraževanje v Kambodžo in Vietnam. Mi se po 60-ih letih namreč še ved obremenjujemo, kdo je levi in kdo desni in rdeči, črni ter beli???!?!? Pač kar se je dogajalo, se je dogajalo, vsaka stran ima svoje zgodbe, razloge, prepričanja, ki danes niso več pomembna. Mogoče bi morali vsi postati budisti in se ukvarjati s svojo karmo in ne z drugimi
.Z dobre večerje sva šla stara mačka kao “žurat”. En drink v zanikrnem lokalu (kjer so očitni glede prostitucije…Buy a lady a drink! Buy a lady 2 drinks and she can go party! Hm?? Od tu sva zavila celo v nočni klub…pa da vidimo kako ga žurajo.
No Novega leta v bistvu ne praznujejo, ni ravno veliko okrašeno in ni nekega vidnega slavja. Vseeno pa je vsak izgovor dober za žur, tako da se ga tudi lokalci na ta dan pač napijejo
. V klubu sva vidla dve res “prasici” in ne no!! Spet, lady boy-a?? Kva?? Nama je en rekel, da je bil eno noč prej z eno in da je šele v ležečem položaju dojel…šel bruhat in pobegnu!! 
Med gosti kluba so bili vsi lokalci z malo več pod palcem in pa turisti..theee. In pristopi en k Barby in vpraša, če prodaja LSD in kok je kaj cena. Barby začudena reče, da nima te robe
, model pa nazaj: Aja, pa zgledaš, kot da veš, kje se da dobiti stuff! Matr morava zamenjat “outlook” očitno!!
Sva pa ta večer odkrila še eno zanimivost. Pod pretvezo bara s karaokami, so to v bistvu hiše najstarejše obrti
… malo morje jih je in tudi iskreno se oglašujejo na ulici…
Še par podatkov o državi:
- Phnom Penh naj bi prve semaforje dobil v letu 2001.
- Bankomati v Kambodži do leta 2005 niso obstajali.
- Do leta 2000 je bilo še vedno ogromno ribarjenja z dinamitom, streljanja na ladje, ropanja na avtocestah, min in vojakov (pravih ne pravih), ki so zahtevali denar na zaporah, itd.
- Od Siem Riep-a do Phnom Penh-a se je leta 2000 potovalo 2 dni, sedaj 6-7 ur….verjetno takrat z bicikli po zaprašeni cesti
- V letu 2003 je minuta interneta (počasnega!!!) stala neverjetnih 7,5 USD!!
- Če ima kdo čas naj si pogleda film “City of Ghosts” iz leta 2002, ki prikaže Kambodžo 10 let nazaj
V Phnom Penh-u sva si šla en dan ogledat slavno kraljevo palačo in glavni tempelj, Silver pagodo. Ime ima tako, zato ker je v njej 5000 srebrnih ploščic po 1 kg položenih po tleh. Poleg tega je v njej 90 kg zlati buda s 5.000 diamanti??!! Ocenila sva, da je omenjenega srebra in zlata v tem templju vsaj za 9 mio USD (brez, da bi ovrednotila diamante in ostale kipce iz zlata, srebra ter ostalih vrednih elementov).
Na vstopu v palačo pa sva spet srečala Slovence
in sva začela računati koliko sva jih že srečala po svetu…kakih 15. Zanimivo je, da pa nisva srečala niti enega Srba, ter le po enega Bosanca, Hrvata in Makedonca. Očitno smo Slovenci vseeno narod, ki je firbčen in rad potuje.
En dan sva si vzela za počitek in sva šla samo na masažo
in sicer na masažo slepih. Na taki masaži sva bila že v Vietnamu in spet je bilo vrhunsko. Očitno ker so slepi, se jim razvijejo drugi čuti…ker masaža je bila vrhunska!!
Šla sva tudi v iskanje “The Killing fields”. Rentala sva kolesa in se odpravila na 30 km dolgo pot.
Jah sonce naju je ubilo, sva pa po drugi strani doživela drugo plat države, predvsem umazanijo in revščino (ta del okolice Phnom Penha je najbližja kopija Indije
). 
Zadeve pa na žalost nisva našla. Jah, super imajo vse označeno, NE!! in ker sva bila že precej ubita se nama ni dalo raziskovati
. No kaj to sploh so. To so v bistvu skopani jarki v katere so zmetali vse, ki so jih pobili med dobo Rdečih Kmerov. Ker se lokalcem ni zdela turistična točka zanimiva, so rentali to zemljo eni japonski organizaciji, ki zdaj mastno pobira vstopnino??!! Ne znajo zaslužit na svoji tragediji očitno, no ali pa nočejo?? Podobne jarke oz. kupe kosti pa sva zato videla, ko sva šla na jug države v Kampot in se malo vozila z motorjem po vaseh.Kot rečeno iz Phnom Penh-a sva šla na jug v Kampot. Vožnja do tja uradno traja 3-4 ure, razdalja pa je cca 150 km. No naše potovanje je trajalo 7 ur, tako da si lahko predstavljate njihovo hitrost in pa seveda stanje cest
!!
Kampot je mirno mesto brez javne razsvetljave, tako da je ob 8-ih zvečer osvetlitev odvisna predvsem od mamc, ki prodajajo futr…food stalls. Simchy si je privoščil “rice chicken soup”
…in pa neko lokalno sladico…ko bi vedela kaj je?? samo eno stvar sva identificirala in to je bila pečena buča z neko kremo v notranjosti??
Naslednji dan sva rentala motor in se odpeljala po vaseh in pa do nekega templja v jami.
Sva pa malo pobrskala po internetu, kako bo z najinimi vizami za naslednje države in sva naletela na zanimivo razpredelnico:
To je za kitajsko vizo
. Očitno res ne marajo Američanov. Hm, po drugi strani pa sva izvedela, da Azijke v ZDA, še več pa v J. Koreji in na Kitajskem opravljajo t.i. “eye-lid surgery”… Ja tako kot si najbrž mislite, si operirajo veke, da izgledajo bolj “belsko”. Sva pa tudi preračunavala najine naslednje mesece …kam iti in za koliko časa. Kitajska ostaja na najinem radarju, ampak bo treba iti malo kasneje, kot sva planirala, ker je marca še vedno MRZLO!! Tako da sva se deloma odločila, da vrineva prej še Indonezijo
…gremo se spet potapljat, jupi!! Torej najin trenutni plan je sledeč … če se bo kdo tukaj gibal, naj nama sporoči
:- januar: Laos
- začetek februarja: Mjanmar
- februar – marec (cca 1 mesec): sever Tajske
- marec – april (cca 1 mesec): Indonezija
- april – maj – junij: Kitajska in mogoče, če bo čas Japonska
- julij – New York (ni še čisto ziher)
… Itak, da so naju pobral pred hostlom ob 9:45 (namesto ob 9:00) in da so pobirali še ostale ljudi po mestu. Pridemo na avtobusno ob 10:30 in opazimo, da tako ali tako popravljajo bus in da se nam pač nič ne mudi . 
No so zrihtal rezervni bus in nas odpeljal. Na cilj sva prispela ob 19ih, ko je bila že tema in to mesto ima še manj ulične osvetljave kot Phnom Penh
. Hvala bogu pa je to zelo majhno mesto, tako da sva se hitro znašla. Pot je bila pa zelo zanimiva, saj je to očitno bolj kmečki “revni” del. Večina hiš ob poti je zbitih skupaj iz lesa, s čisto osnovnimi zahtevami in tudi pri prevoznih sredstvih niso ravno izbirčni.
Povsod polno smeti in umazanije. Kar naju je presenetilo, je bilo, da je bila zemlja neobdelana (nikjer njiv ali riževih polj). No potem ko sva bolj pozorno opazovala okolje, vidiva da so ob cesti (med hišami!!!) konstantno rdeče tablice, ki te opozarjajo, da je zemlja minirana!!! Takoj nama je postalo jasno, zakaj nihče ne obdeluje zemlje
.Na poti sva se tudi opogumila in poskusila ocvrte tarantele. Okus ima spet po pohanem piščancu, samo res je mastna!!
Misel, ki pa naju je prešinila: Koliko jih prosto šeta okrog??
No comments:
Post a Comment