Laos–drugič

Iz Vientiana sva jo pičila v Vang Vieng. To je mesto, ki je predvsem znano po t.i. tubingu. Kaj to pomeni? Iz vasi te rikša zapelje par kilometrov ob reki navzgor in te vrže ven na začetku “pivske” poti.

Že takoj ti prodajajo pirčke, mojitote, kokteljčke s takimi in drugačnimi dodatki … tako da folk štarta odiseado že pošteno nadelan. No večina sploh ne pride do cilja in se zvečer odpelje z rikšo nazaj.

Določeni pogumni pa se vsedejo v šlauf in spustijo po reki do mesta. Na poti je nešteto barčkov, ki ti strežejo spet vse po vrsti…aja tudi razne “Happy shakes” (opcije so z marihuano, opijem ali gobicami??!!). Seveda to počnejo samo “zahodnjaki” in ne lokalen folk (če ne drugega mu je predrago) in seveda kot pri večini stvari tudi tu nimajo mere. Circa 10 ljudi na leto se ubije in tudi teden ko sva bila midva tam se je en. Tip je iz enega barčka ob reki na glavo skočil v vodo, verjetno je mislil, da je nekje ob morju??

No midva sva najprej še hotla to celo probat, a ko sva videla kako zgleda (res nagravžno!!!) in prebrala par stvari o tem, naju je minilo!! S kolesi sva se en dan zapeljala do ene znane “organic” farme in točno na drugi strani reke je tudi začetek “tubinga”. Midva sva šla raje na mljask vinček iz malin in super mljask palačinke. Pri njih sva prebrala zgodbo o tem športu. Ta kmet je v bistvu začel s tem, ker si je zamislil, da bodo njegovi gostje po napornem dnevu delanja na njegovi kmetiji, rabili počitek in relaksacijo in kaj je boljšega kot potovanje po reki v šlaufu. Hitro so “zahodnjaki” pohopsali idejo in jo povezali z zabavo… hm bolj nalivanjem z alkoholom. Po dveh letih je to postalo glasen razvrat v prej mirni vasici. Ob reki je še vedno veliko drugih kmetij in lokalci so zgroženi nad tem v kaj se je to sprevrglo. Aja po laoški kulturi so ljudje, še posebej ženske, spodobno oblečeni in zelo neprimerno je v javnosti izkazovati kakršno koli naklonjenost do nasprotnega spola….kar predstavljajte si 20 letnike … blond mladenke in pogumni Angleži… skor da se na pol pijani ne dajo dol sredi ulice. En večer je npr. Simchi sedel zunaj pred najino sobo in je prišel mimo en relativno nadelan tip, ki ga je pač prijelo na veliko potrebo. Brez sramu se je podelal v prvi rožni teglc!! Kreten!!

V glavnem tistemu kmetu je neznansko žal, da se je spomnil te ideje in upa, da se bodo enkrat lokalci uprli temu.

Midva kot rečeno sva se temu uprla in šla raje kolesarit in naslednji dan na plezanje. Bilo je super in spet sva se naslednji dan zbudila v bolečinah.

Vasica, kjer so vsi hostli (aja jih je rahlo preveč in so tako cene smešno nizke), pa je nabasana z restavracijami, bari in kot rečeno hostli. Zanimivo je, da cele dneve večina restavracij / kafičev predvaja Friends nanizanko. Tudi midva sva dva dni zapored tako obležala na “jutranji” kavici tja do ene 12ih.

En večer sva šla na pico in naletela na specialni meni…slika pove vse…

Aja, da ne pozabiva, da je v Laosu dosmrtna zaporna kazen, če te dobijo z kakršnokoli drogo v kakršnihkoli količinah?? tako da nama ni popolnoma jasno, kaj to dela na meniju!!

No teh zadev midva nisva poskušala, pač sva prestrašene prpice. Sva pa poskusila posebna jajčka, ki niso več vegi. V njem je zametek embria piščančka, okus pa…mah pač jajc.

Sicer nisva čisto prepričana a so bili ta prave kvalitete, ker bi kao moralo malo hrustat, tako da bova nekje, kjer jih bova našla, ponovila vajo (Ja Tanja…skoraj vse morava probat!!).

Od tu sva šla naprej do Luang Prabang-a. Pot je bila res naporna, ker smo šli čez par hribov gor in dol …rabili smo cca 8 ur za 168km!! Pustimo to, da sva že drugič doživela, da nam je počila guma.

So pa majstri pri menjavi gum in to s predpotopnim orodjem. Je pa pravilo v Laosu, da se nič ne popravlja / obnavlja, dokler traja in ne poči, crkne, odpade!!

Luang Prabang naj bi bilo eno najlepših v jugozahodni Aziji. In res, mesto je neverjetno. Stari del je v objemu dveh rek…

…kjer so same vile v francoskem stilu in na vsakem drugem vogalu je en tempelj.

(Uuff…a je imel Simchy dan poziranja??!! Pravi: Če si lep, si pač lep!)

Na sredini starega mesta pa je en hribček s parkom in templjem na vrhu. Vse je neverjetno čisto in urejeno.

Sploh ni bil občutek, da sva na sredini Laosa, no razen na marketu med mamcami, ki prodajajo sadje, zelenjavo, začimbe, piščance, itd. Zanimivo kako sušijo plahte mesa…

Vidi se, da je večinoma vse v tem delu financirano s strani Francozov in temu primerne so tudi cene!! No kakorkoli šla sva na par res dobrih kafetov in se pošteno spočila od Azije. Vse lepo in prav….če nebi fasal Simchy driske, Barby pa neke alergije. Torej v najbolj urejenem delu v zadnjih mesecih, sva midva imela zdravstvene težave, ki so bolj ali manj verjetno povezane s čistočo oz. nečistočo in pokvarjeno hrano!! A je potem čistoča bolj stvar percepcije in videza? Kaj je čisto…sterilno? ali naravno umazano? No brez panike, zdaj sva že oba v redu.

Poleg sprehajanja med templji, občudovanja francoskih vil in nalivanja s kafetom, pa sva šla spet na plezanje. V pričakovanju, da bo na nivoju…tako kot deluje samo mesto, sva se neizmerno veselila tega doživetja. Hm…ipak sva v Aziji, kjer je vse bolj na izi. Takoj zjutraj smo imeli težavo najti primerne plezalne čevlje za Simchija!! Če si “big foot” maš lahko v Aziji občasne težave. Modeli so se najprej pol ure trudili naju prepričati, da bo z dvema številkama manjšimi čevlji šlo…so nama rekli sej morajo biti bolj tesni!! Ja, pa ne tko, da ti kri zastane, kako pa pol plezaš, če še hodit ne morš!! So se vdali, ker so videli, da drugače ne bova pač šla in so šli po ostalih agencijah spraševat, če ima kdo večjo cifro. Jupi, pa smo jih našli! Nadaljevala se je pot do plezišča s čolnom po reki kake pol urce.

Ko pridemo do stene, pa vodiču potegne, da je pozabil pol opreme v mestu!! Klicaril je pol ure, da je našel nekoga, da mu pripelje in prvo pot po steni napeljal zelo “amatersko”…skoraj brez zaščite!! No sej dan se je po tem razvil čisto v redu. Sva se namučila, dobila dodatne izkušnje, spoznala nove mišice

…in se družila s štirimi Izraelci?? Kva?? Ja, sej niso spet tok napačni…so pa čudni!!

Dve punci sta tako verni, da se pred poroko niti dotaknit ne sme moškega in ne sme dovoliti, da se je dotakne nek moški. Poleg tega imata strogo “kosher” dieto, kar dejansko pomeni, da na potovanju ne moreta jesti nič v restavracijah. Lahko jesta zelenjavo in sadje iz tržnice. Ne smeta tudi piti alkohola, ki ni blagoslovljen s strani njihovega rabina in vsakič predenj in po tem ko pijeta vodo, se morata za njo zahvalit. Torej večino hrane tovorita s sabo še iz Izraela … očitno več hrane kot cunj v ruzaku. Sta si pa na zanimiv način pripravili kuhano tuno!!?? Odprli sta konzervo, položili na njo WC papir in zažgali. Ogenj je gorel zaradi olja in tuna v konzervi se je skuhala. Zanimivo!!

Imeli smo par debat tudi o stanju v njihovi državi… pravijo, da so pač navajeni na bombe in da sploh ni tako grozno..kva??? Kot sva prej omenila, pač so čudni!

Eno popoldne sva zavila v en kafič in v meniju so imeli napisane zanimive stvari o Laosu:

• imajo policijsko uro ob 12ih zvečer, vstajajo pred 6-to
• najmanjša odkrita količina droge pri nekomu lahko privede do dosmrtne zaporne kazni
• v laoških zaporih ti ne dajo nič hrane, tako da ti mora nekdo prinašati hrano
• večina drog v Laosu vsebuje nevarne kemikalije
• večina ljudi pije žganarijo Lao Lao s 50% alkohola, ker si ne more privoščiti piva, saj eno veliko pivo stane več kot dnevna plača ljudi, ki delajo za minimalca (manj kot 1$ / dan)
• ni sex turizma (pravijo, da to ni Tajska…pejt čez mejo!!) in tujec / tujka ima lahko po zakonu spolni odnos z lokalcem / lokalko le če se poroči
• koncept moje – tvoje je ljudem v Laosu popolnoma tuj…za besedi moje in tvoje imajo oni samo eno besedo… to se vidi tudi pri postrežbi hrane. Vedno postrežejo vse kar se naroči na sredino mize in nihče ne potegne določenega krožnika pred sebe…vsi uživajo v vsem
• njihov moto: Bolj enostavno je življenje, bolj veselo je življenje!
• ostalo preberite sami

… pa še ena misel (na dnu lista spodaj)

in iznajdljivo premagovanje ovir (vse se da rešit!!)

Iz Luang Prabanga sva si privoščila nočni bus nazaj v Vientian. Sva mislila, da bo luksus napram prejšnjim prevoznim sredstvom …not!!Pokvarila se je ventilacija, ki so jo poskušali popravit kako uro. Dva Korejca, očitno inženirja, sta jim poskušala dopovedati, da se zadeva ne da popravit, ampak je potrebno zamenjati nek del, a so vseeno poskušali in poskušali. Zgledalo je dejansko kot “A je to” akcija. Nadaljevali smo tako brez ventilacije, ampak v vsem je nekaj pozitivnega. Tako naju vsaj ni zeblo, kot bi naju drugače na klimi in zrak v busu je bil tako zatohel, da sva spala skoraj celo pot kot ubita. To pač naredi pomanjkanje kisika.

Vse se je izteklo čisto v redu in prispela sva nazaj v Vientian. Naslednji dan sva šla dvignit vize na Myanmar-sko ambasado. Dobila vize, vse v redu, očitno nisva na črni listi. Naslednje dva dni je sledila mučna pot vse do Bangkoka. Prvi dan z busom do vmesnega mesteca, spanje in nato z vlakom do Bangkoka. Vlak je trajal mučnih 9 ur, a je bil za 30% cenejši kot bus.

Aja še to za zaključek Laosa. Uspelo nama je dvakrat kupiti izdelek po preteku datuma uporabe, in to več kot za pol leta po njem!! Enkrat Pepsi in enkrat čili omako. Pač očitno prodajajo stvari, dokler jih ne prodajo…nihče ne preverja datumov uporabe…kaj pa je to ?? Sej za Pepsi še razumeva, ker verjetno to sranje pijemo itak samo turisti in trgovina ni bila ravno v turističnem delu, ampak čili omaka s tržnice…pa sej jih oni kupujejo na tone!! Zdaj sva malo paranoična in pregledujeva vse kar kupiva, ker se nama tu na Tajskem zdijo čisto isti in verjetno nihče ne preverja datumov!