Laos prvič

No ker sva pod vplivom Laosa,  sva pač malo dalj rabila, da se javiva. Namreč v Laos-u se vse odvija rahlo počasneje (pravijo, da kamorkoli že greš:”You will get there in Lao time!”). Promet, ljudje, živali,… vse se giblje počasi, relaksirano. Ljudje so spet neverjetno prijazni, nevsiljivi, povsod te pozdravljajo in se smejijo. Laos je bolj podoben Tajski s pridihom Vietnama, medtem ko je Kambodža bolj podobna Vietnamu s pridihom Tajske.
Zgodaj zjutraj v Kratee-ju sva morala vstati, da prideva do Laosa (tržnica je oživela že ob 6ih, prav tako pa tudi menihi ).

Par let nazaj niti ni bilo cest in tudi danes niso ravno kaj posebno dobre. Tole je glavna pot proti Laosu.
 
Meja je bila odprta za turiste kake dve leti nazaj. Objekti so še vedno v gradnji, a že ti izdajo vizo ob prihodu (še v lanskem vodniku piše, da ti na tej meji ne dajo vize). No vseeno sva si midva vizo uredila že v Phnom Pehnu in to za 25 USD. En turist, ki si je na meji delal vizo pa je plačal 40 USD. Bil je čisto razkurjen!! Sva ga mirila, da je najbrž odvisno od države. To ga je še bolj razkurilo (kao a Slovenci bodo manj plačal kot Nizozemc) !! No, še kako leto pa bo tudi bankomat pa menjalnica na meji.

Ti pa uradniki na meji za štemple vzamejo dolar ali dva (odvisno kako bogat izgledaš). Če si zahodnjak, moraš najbrž izgledat res klošar, da ti računa 1 USD .
Takoj čez mejo pridemo na t.i. “4.000 otokov” (kjer se Mekong malo razlije). Midva sva šla na otok Don Det, kjer je presežna ponudba bungalovčkov, restavracij ter ostale ponudbe. Še par let nazaj ni bilo praktično ničesar za turiste. Lepo je, da so vsi objekti zaenkrat narejeni zelo enostavno in vse izgleda še vedno zelo naravno, pristno. Pač vsak domačin, si zraven svoje hiše zbije iz lesa par bungalovčkov, naredi par miz in postavi en šank. Pa dobimo Guesthouse in Restaurant. Kuhinjo že ima za domačo uporabo, pa pač v njej še za goste kaj skuha. Po parih dneh voženj z busi sva si vzela chill out. Branje in ležanje v hamoku je bilo odlično. Med tem pa sva v sosednji zgradbi opazovala lady boy-a, ki se je 2 uri rihtal za večerni sprehod po kao promenadi .

Če kdo kdaj hoče pobegnit nekam na samo, mu predlagava te otoke, kjer se čas ustavi, cene so nizke, pa noben te ne najde . No Wi-Fi je povsod, pa še elektriko so dobili par let nazaj….kaj sploh še rabiš??
Območje je znano po redkih sladkovodnih delfinih irrawaddy. Jih je zelo malo, zato je območje zaščiteno pred čolni in ribolovom. To pomeni, da se jim težko približaš in tudi midva sva jih opazovala iz distance kakih 10 metrov.
S prihodom vedno več turistov se otok razvija in se tako najde na njem tudi že razne “ilegalne substance”. To je sicer v bistvu malo smešno, saj je v Laosu zagrožena smrtna kazen, če te dobijo z drogo. No pač po happy pizzi v Siem Reapu sva pač morala probati še en produkt “space cookies”, tokrat … no comment…))
Po počitku sva šla v kraj Pakse, ki je zraven Balavan platoja (laoška kavna regija ). Uhuhu sva se nalivala s kofetom (KONČNO POSTOJNSKA KAVA IZ TANDEMA ). Mesto pa je še bolj slow moving, čisti “Lao time”.

Imajo tudi noro tržnico, celi kupi ananasa manga in buč. Barby je bila tolk navdušena, da je vse pokupila in pozabla plačat, tako da jo je prodajalc ganjal po tržnici .
Naslednja pot je bila z busom do Tha Khek. Par stvari kar s tiče busnega prevoza po Laosu. Na bus vse naložijo kar se da. Od živali, škatel, ljudi, motorjev, itn… in lahko si predstavljate koliko časa porabijo (v slow motion!!), da vse to natovorijo in raztovorijo!!

Ljudje se očitno zelo poredko vozijo z busi, saj je vsaj ena oseba na vsakem busu do sedaj bruhala.
Čas tu je zelo relativen. Če pravijo, da je vožnja 5 ur je to v resnici 6-7 ur. Je pa pohvalno, da se bus vsaj na vsako uro ob cesti ustavi, da vsi opravijo svojo potrebo v gozdičku.
V Tha Khek smo prišli kar pozno. Na postaji so bili sami zmedeni turisti in na koncu nas je rikšar vseh 8 z vso prtljago nametal na svojo mašino.
Presenetilo naju je, da je bilo tu vreme bolj hladno (zvečer je bilo cca 5 stopinj). Zaradi tega je padel v vodo načrt, da bi rentala motor za 3-4 dni, za vožnjo po nori naravi na poti do Kong Lor Cave. Območje je zelo podobno jugo zahodni kitajski in Vietnamu, kjer je polno štrclov hribov, kraško območje, polno jam, rek, itd…

Pač sva vzela par busov, da sva prišla do najine postojanke Ban Na Hin (Ban Khong Kham). Par let nazaj so dojel da hodijo turisti gledat jamo in se gre spet vsak drug guesthouse, samo da je tu znanje angleščine že redkost .

Do jame sva si morala rentat motor. In ker so nekaj zabluzili so nama dali kar svoj domač mopedek (pozabili, da sva en dan prej rekla, da prideva zjutraj po en motor). Je pa šefe rekel “pazita to je japonski motor in bodita nežna s prestavljanjem” . Ja bila so že malo znucana in nikamor niso šla ta jajca .

Jama je končno konkurenca slovenskim jamam !! Dolga je cca 7 km in skozi celo se v popolni temi pelješ po reki, razen v sredini imajo en del osvetljen in dejansko zgleda kot naše jame. So pa presenetljivo pridni in ugasnejo luči, ko turisti odidejo. V jami je polno prometa in to ne samo turistov ampak tudi domačinov, ki uporabljajo to pot za prevoz dobrin do doma na drugo stran.

Naslednji dam sva najino pot nadaljevala do Vientiana. Itak, da ne more iti vse po planu in je busu počila guma. Simchy in še en turist sta se skor skregala z domačini v katero smer se odvije šrauf na gumi?!?!? No, domačini so imeli prav?!?!? A kdo ve, da so na busih vijaki v drugo smer, kot je standardno ali je to tu lokalna azijska fora?!?!

Vientian je zelo lepo mestece (200k prebivalcev), čisto in počasno.

Prvi dan sva se preveč zasedela na kavicah in sva tako prišla šele popoldne ob 13ih na Myanmar ambasado. Itak da so ravno ta teden spremenil urnik in je delovni čas za oddajo prošnje za viso samo do 12ih!!!!!! No pač malo več kavic ta dan in naslednji dan sva morala ponoviti pot.
Drugi dan greva še enkrat na ambasado. Nič posebnega ne potrebujejo ?!?!? V Phnom Penh-u so nama rekli, da rabijo pismo delodajalca, tukaj pa, da ne rabijo nič takega, samo da bodo naredili “background check” če sva na črni listi in da to traja 3 dni. Pa sva še vprašala zaposlenega, kaj je prav Burma ali Myanmar (ker se oboje non stop uporablja)  in ali je vseeno, kaj rečeva. Pa se tip zasmeji in reče, da če napiševa Burma nama sigurno ne bodo dal vize . Aja pa prav je Yangon in ne Rangoon (glavno mesto). Ker se nama ni dalo čakat na vizo v mestu, nama je model naredil kopijo pasoša in laoške vize, da se lahko gibljeva naprej proti severu države.
Ta dan sva si šla pogledat še Buddha park, kjer naj bi bilo polno budističnih in hindujskih kipcev. Sva odšla kar s kolesi in to je bilo mučno. Cesta je bila še v redu do t.i. Friendship bridge-a (most do Tajske), potem pa je ratala čisto blatna in luknasta. S kolesi sva šla, ker piše v vodniku, da je zadeva 20km iz mesta…napaka v knjigi!!! matr!! Zadeva je kakih 30km iz mesta!! Sej to nebi bil še tak problem, če nebi imela ena kolesa iz Kitajske, ki jih še vedno delajo po tehnologiji iz prve svetovne in so težka za popizdit !!

No sej tudi domačini nimajo občutka za razdalje. Sva ene ta luškane (lady boye) na poti vprašala koliko je še do tega parka? Pa vsi veseli razložijo “o sam še kake 4 kilometrčke” !?!? Dejansko jih je bilo še 10 .

No, vsaj park je bil vreden muke.


Pred odhodom iz Vientiana je šel Simchy še k frizerju uredit svojo grivo in to k enemu lady boy-u. Ta je bil ves navdušen nad Simchihevo zahodnjaško lepoto !!?? Medtem pa je Barby uživala na ustrani tržnici…hm??

...sledi Vang Vieng in Luang Prabang...