Tajska - četrtič

Zanimivo je kako se ljudem percepcija spremeni. V istem dnevu je v Bangkok prispela Janja iz lepe, čiste in urejene Slovenije, ter midva iz neurejenega, umazanega Myanmarja. Za naju je bilo to vrnitev v civilizacijo, čistočo, urejenost. WiFi na vsakem koraku, Starbucks, asfaltirane ceste, celo kante za smeti, itn… Janjin prvi stavek ko smo se srečali pa je bil “tuki pa je umazan, pa taka gužva” . Še dobro, da ni prišla v Myanmar.

Zanimivo je kako smo s dogovarjali. V Mynamaru pač ni bilo ravno interneta. In zjutraj na letališču (ker je avion imel več kot uro zamude) sva probaala, če je mogoče WiFi. In res je bil (razen v tistih nekaj trenutkih, ko je na celem letališču zmanjkalo elektrike – to pa je bilo pa zelo zaupanja vredno ). In preveriva maile in Janja sporoči, da ima prestavljen let in prileti ob cca 12ih v Bangkok. Hm, midva pa z zamudo kake pol ure pred njo. Super, se vsaj ne bomo iskali in jo počakava kar na letališču.
Kot vedno se midva ne razumeva najbolj z letališči . In čakava pred izhodom več kot uro in pol, da pride Janja ven. Simchy še vpraša, a majo mogoče več izhodov, pa pravi Barby, valjda da naredijo en izhod ravno zato, da se ne izgubiš . Čez ene pol ure pa neka potnica vpraša “a je to izhod B ali C” ?!?!?!?!??!?!? Ja bila sva na napačnem izhodu .

Janja si je nekaj dni ogledovala Bangkok (kar sva midva že videla), midva pa sva bolj ali manj počivala.

Skupaj smo šli vikend market “Chatuchak”. To je market marketov. Ni je stvari ki je nebi ponujali…. od semen sadja, živali, pohištva do cunj, hrane in nepotrbnih izmišljotin…


Končno sva videla tudi “petelinji boj” (nama Janja prinaša srečo ).

Potem smo šli skupaj še na en Floating market, blizu Bangkoka. Je bil bolj majhen in turističen tako, da smo se kar peš odpravili na enega drugega malo bolj stran po principu “let’s get lost” . Ta del BKK je bolj umirjen. Zgleda že skoraj kot ruralna vasica in je zelo prijeten.

Po določenem času hoje smo ugotovili, da je naša karta neproporcionalna . Smo se pač usedli na prvi mini busek v našo smer. In se je začelo… Spet stara zgodba Tajcev, ki ne znajo besede angleško . No sta bili na busku prijazni Tajki, ki sta razložili, kje moramo dol z busa in nas peljali, do križišča, kjer naj počakamo nov busek. Tam sta privabili še dve osebi in so nam vsi skupaj razlagali kako (težko) bomo prišli do našega marketa (pač nismo hoteli easy way out in vzeti ture ali taksija ).

Ko pride busek so nas strpali gor in vozniku razložili kam hočemo iti ter kje naj nas vrže dol. Tipček, ki pobira karte se je samo smejal in zaradi neznanja angleščine nam sploh ni računal karte . Ko nas bus vrže dol na enem križišču (kjer bi morali vzeti še moped do cilja) smo ugotovili, da bo market odprt samo še pol urce in da nima smisla iti tja. Zato smo se usedli v obcestno gostilnico (barako). Vsi so se samo smejali in smo se z mahanjem rok dogovorili, da nam pač da za pojest kar ima in da bi radi dva pirčka. Prijazen poba je šel iskat pivo v trgovino , kot vedno v teh državah (če nimaš greš iskat v trgovino).
Za sosednjo mizo so sedeli rahlo nadelani lokalci in smo se jim zdeli zelo zabavni. Prvo so nam ponudili štamperle lokalnega žganja, potem pa je še gospod kar plačal našo pojedino in pivo?!?!?!? Smešno je, da se je po vsem tem usedel v svoje vozilo in odpeljal (zelo nadelan)… Aja, Tajci so baje 5ti na svetu v pitju alkohola (kar je rahlo v nasprotju z njihovo budistično kulturo). V enem lokalu sva videla celo, da med 14to in 17to ne točijo alkohola, ker se Tajci vračajo iz službe in se radi ustavijo na ta kratkem . Mogoče pa iz tega izhaja 1001 nasmeh tajske . Pa še eno stvar smo ugotovili, da kljub budizmu praktično ni vegetarjancev. Pravijo, da je za vegetarijance težko na Tajskem saj ti zelenjavo (če explicitno rečeš brez mesa) vedno dela v istem voku, pa še zalije jo s “fish souce”. Naš kolega “Vegi Kregar” (ki je ravnokar prišel na Tajsko) je že dojel ta problem .
Da se vrnemo k naši odisejadi. Preden smo odrinili nazaj proti mestu je k nam prisedel (rahlo nadelan) policist (po službi). In je na veliko pecal Janjo in hotel njeno številko, jo slikal in ji dal na koncu svojo telefonsko ter rekel naj ga pokliče (če ravno ne vemo v katerem jeziku bi se pogovarjala ). Očitno je Janja zelo zanimiva, ker je prišla snežno bela iz Slovenije (naju noben več ne porajta, ker sva zapržena, al pa tolk umazana, da se barvno bolj zlijeva z okolico in je Barby izgubila svoj zahodnjaški “beli” šarm ).

Bangkok… mogoče zaradi tega, ker sva tolikokrat že bila  v tem mestu, ali pa dejansko ima nek šarm, ampak definitivno je najboljše velemesto z več kot 10 milijoni prebivalcev.
Kljub dobrem počutju v Bangkoku, pa so nama manjša mesta in vasice še vedno bolj pri srcu. En dan smo se odpravili na izlet v opevano Ayutajo. Hm, kaj naj rečeva, prekolesarili smo celo mesto, videli spet milijon pagod (tokrat iz časa Kmerov) in slone s turisti na turah po mestu.


“tu se vidi do kje je prišla voda v zadnjih poplavah na Tajskem”

Večje doživetje, kot samo mesto, je bila vožnja tja in nazaj z vlakom. Pokupili smo skoraj vse prigrizke, ki jih prodajajo. En lokalc je celo ponudil Janji krofek…spet osvajanje.

Komaj smo čakali, da odrinemo na sever. Naslednji postanek je bil Lopburi. Brali smo, da so mesto okupirale opice, a nismo verjeli, da jih je lahko toliko na kupu!!! Noro!! Mesto je preplavljeno z njimi. Se igrajo in fehtajo za hrano. Te pa vsi opozarjajo, da naj jih ne izzivaš, ker te lahko ugriznejo in nihče ne ve ali imajo kake bolezni??

Janja nama očitno prinaša srečo… saj smo uleteli v mesto ravno na večer, ko praznujejo največji praznik mesta. Večer je bil magičen. Polno zanimive hrane, pijače, rožic, lepih Tajk in Tajcev v narodnih nošah, lampijončkov,… Imeli so postavljen celo parkec z različnimi točkami za fotkanje? Tudi mi smo se malo afnali. V celoti je mesto daleč lepše kot opevana Ayutaja.


Sledila je rahlo mučna pot v Phitsanulok, predvsem zato, ker smo bili škrti in šli s ta najbolj počasnim vlakom kar obstaja. Cena je bila pač neprimerljiva. Dali smo 49 Baht na osebo namesto nekih 300. Pač smo malo več brali in spali…ter spet uživali v vsemogočih prigrizkih. No kaj pa prodajajo? Pad Thai, Fied rice with egg, mango, kuhano koruzo, neke zanimive fižolčke, razna nabodala s hrenovkami, ribicami, perutnino, itd.

V Phitsanuloku smo v bistvu samo prenočili in naslednji dan odrinili v Sukhothai. To naj bi bilo najstarejše mesto na Tajskem (ta star del seveda). Spet smo rentali kolesa in se vozili med templji. Lepo, kaj naj rečeva, ampak res mava teh templjev počasi dosti!!

Naslednji dan pa do Chiang Rai-a, z busom tokrat. Vožnja je bila superca, malo smo odspali, malo brali, pa je minilo 9 ur. Na enem postanku je Barby malo preveč tavala po trgovinah in štantih in bus je že bil na tem, da odrine. Možek in Janja sta skočila v luft…manjka ena…in sprevodnica je šla Barby iskat po postaji. Ko jo je našla, jo je nagnala na bus in ko je šla po stopnicah na busu, jo je mahnila po riti in se zravenj naglas hihitala!! Ker žur ji je bil to!! Skrbelo jo je zanjo kot za svojega otroka in ravno tako jo je našeškala.

Chiang Rai nas je takoj navdušil. Ravno prav veliko mesto, čisto tajsko vzdušje na tržnici, malo manj turistov a še vedno dovolj, da prodajajo tudi zahodnjaško kavico in pico. Sem pa tja pač paše kaj poznanega spit in pojest. Našli smo nek neverjetno poceni “Rasta man” hostel…Janja najprej:”Hm tole pa ne zgleda najbolj??” Midva (stara backpackerja) pa: ”Sej po dveh dneh ti je vse kul!” In res po parih dneh je blo vse zelo domače.
Tržnico smo imeli za vogalom in Barby je vsak večer šla tja nabrat večerjo. Najbolj so jo navdušile razne PET PET (prevod = hudooooo pekoče) omakce. En večer je kupovala omakce pri enmu tipčku in si jo je mislu mal privoščit. Ponudil ji je za poskusit njegovo najbolj pekočo zadevo. Aja Tajci so blazno navdušeni, če turisti jamrajo kok je pekoče oziroma, če ne zmorejo jesti njihove hrane. Tokrat je žal nabasal na napačno osebo! Omakco je dal na mlad mango in čakal na reakcijo. Ko je Barby z lahkoto pojedla in se zravenj smejala in še dodala, da je fuuullll okusno, mu ni bilo nič jasno. Takoj je poklical pol tržnice (skoraj), da pridejo gledat in ponudil zadevo še enkrat. Cca 15 Tajcev je z začudenjem bulilo v Barby in čakalo reakcijo. Barby je bila “on the roll” in je z lahkoto pomljaskala še eno porcijo in na koncu dodala, “I buy this” . Vsi so se smejali in bili navdušeni. Žurka in pol!
Za dna dni smo se odpravili v kontroverzni “Golden triangel” z dvema skuterjema in minimalno prtljago (zobna ščetka plus spodnje gate, ostalo pa lahko dva dni nosimo).

Zakaj? Tu naj bi Kitajci začeli na veliko gojiti opij in so lokalna plemena prevzela gojenje te kulture, ker je pač prinašalo FUUULLL dinarčkov. Včasih je bilo potovat po teh krajih rahlo nevarno, a zdaj je to postala ena glavnih turističnih atrakcij. Pa da ne boste mislili, da vidiš polja opija. Ne, ne. Še vedno vidiš samo RIŽŽŽŽŽŽŽ. Baje sicer gojijo opij še vedno po vaseh v hribih okoli in sicer naj bi ga skrili med koruzo. V večini pa je država “subvencionirala” kmete, da so začeli gojiti druge kulture in je “Golden triangel” samo še “turizem”. Šli smo tako kot večina turistov v Muzej opija. Najbolj zanimivo…res so se ga modeli v starih časih zadevali na veliko?? Celo so imeli posebej za to narejene kamnite vzglavnike, ki so podpirali in hladili glavo v času, ko je bila oseba zadeta?? In!! To je bila tradicija predvsem Kitajcev, ki so “navlekli” Tajce (aja Kitajce pa so navlekli Evropejci – pač opij izhaja iz Mediterana!!). Kaj nas čaka, ko bomo padali pod vedno večji vpliv Kitajcev?

Zaradi maila od Horry-ja in naših debatah, ki smo jih imeli vsak večer, smo začeli razmišljati, kaj nam dajejo v hrano na “zahodu”. Našli smo teorijo (Hvala Wikipedia!!) o Evgenikih in toplo priporočamo, da si malo preberete o tem. Za iztočnico:”Zakaj nas je na “zahodu” vedno manj (pa vedno več istospolno usmerjenih), drugje po svetu (predvsem muslimanski svet) pa jih je vedno več?”
V Chiang Rai-u smo se žal poslovili, saj je Janja želela doživeti Tajsko še na peščenih plažah, v bungalovčku ob plaži in kokosom v eni roki. Odpravila se je na Koh Samet (neverjetno ga je prehvalila!!).
Midva pa naprej v Chiang Mai. ZALJUBILA sva se v mesto in še enkrat v Tajce!!


Ne veva ali je to povezano z najinimi aktivnostmi ali so pač res nekaj posebnega. Kaj tu počneva?? Čilirava, hodiva na pirčke in masaže ter plezava. To je to! Plezanje je tukaj res razvito in zato sva šla v dva tečaja plezanja, med drugim “lead plezanje”, tako da greva sedaj lahko sama plezat. Še bolj sva navdušena nad tem športom in definitivno je postal najin cilj Severna stena Triglava. Pač kot že omenjeno, je Barby šla plezat kao zaradi tega, ker se je šel Simchy potapljat, v resnici pa je Simchy mal živčen, ker je opazil, kolk je zdej Barby navdušena nad plezanjem in jo gleda (ter varuje) v steni!!!
Na plezanju pa sva spoznala enega Američana, ki je prehvalil Slovenijo. Enkrat je šel tja plezat in prehvalil na primer Osp in naše Alpe. Zelo je bil navdušen tudi nad našimi plezalci, ki jih je spoznal… je rekel: “Te ljudje pa znajo pa še neverjetno veseli so!” Theeeeee!! Če imamo pa tako neprecenljivo državo!
Drugače pa tu v Chiang Mai-u opažava TOLIKO ameriških, avstralskih, angleških, itd penzionerjev, da se nama kar bruha. Sej ne! V bistvu jih razumeva, zakaj na stara leta pridejo sem uživat. Dobra hrana, narava, pir zastonj, vsi so veseli, aja, pa Tajke so pač magične in očitno voljne. Poleg tega pa je na primer tajska masaža borih 4 EUR, pri nas pa norih 40!!
Kaj bova počela še v Chiang Mai-u….plezala!!pa mogoče malo meditirala. Hm?? Bova videla!!

No, to pa je najin vzor!! (Mame, ni vama treba gledat).