Indonezija–Java

Začetek ni bil najbolj uspešen. Priletiva na letališče v Jakarto ob 1ih zjutraj in nama na imigraciji pokvarijo jutro. Tipček je hotel  videt povratno letalsko karto. Sva brala, da sicer tega skoraj nikoli ne zaprosijo, a nama pač zateži. Ker nisva imela sprintane karte, sva prižgala računalnik in samozavestno, da je vse v redu, pokazala karto za Bangkok. Hm!!?? Ker sva pač malo raztresena sem ter tja, sva si kupila povratno karto 15.4.2012. Kao priletiva 16.3. + en mesec kot je visa in sva prišla do tega datuma. JA NEEEEE!!! Viza je za 30 dni in najino letalo je tako en dan prepozno. Seveda je bil to najlepši trenutek za tipčka na meji. Je rekel, da kako si predstavljava preseči 1 dan dovoljenja za Indonezijo. A je to vajin prvi obisk? Je fuuullll kazen! No…”…but if you help me, I can maybe help you back…” Kwa??!! Nama je hvala bogu potegnil, da bi tipček pač rad mal podkupnine, da naju spusti v državo. Jah, obral naju je za dodatnih 40$. Zameril se nama je pa v toliko, da nama ja v potni list še vedno odtisnil datum 16.3., ko bi tip lahko glede na to, da je dobil podkupnino, odtisnil en dan kasneje, da vsaj nimava težav pri izstopu iz države. Kljub temu, da sva prišla v državo, sva tako še vedno imela problem. Ob prvi priliki sva preverila na Air Asia, koliko bi naju obral, če prestaviva karto na en dan prej. Ker je bila najina karta neka Promo, bi naju premik stal skoraj 200$!! Hitro sva preverila kaj pomeni, če greš iz države po preteku vise. Hvala bogu dejansko obstaja cenik za vsak dan po preteku, 20$. Po najini računici se tako bolj splača pač ven en dan kasneje.
Jakarta. V Lonely-ju pravi, da je grozno mesto, nagneteno, samo beton, gužva, itd. V bistvu ima prav glede gužve, ampak mesto je kljub vsemu neverjetno zeleno.

Po vožnji po celi Javi, sva videla kako zelen je ta najbolj gosto naseljen otok na svetu. Res je dobiš malo klavstrofobičen občutek ob toliko ljudeh na cesti in hišah, ki se držijo skupaj in se ne nehajo, ampak pri vsaki hiši so ziher 3 drevesa.
Zvečer sva šla na večerjo v restavracijo s tablo pred njo:
…dobra fora ni kaj.
V Jakarti sva ostala le en dan, ker si bova mesto ogledala par dni pred odhodom. Sva šla pa na stolp na razgledno točko nad mesto.


Ko smo stali v vrsti, so se trije veseli mulci hiteli slikat z vsakim posebej, pa z vsemi skupaj.

To se nama je zgodilo še enkrat ta dan in kasneje še najmanj 5x. Očitno na Javi vseeno vidijo tako malo turistov, da so prav fascinirani, ko vidijo kakega. Kljub začetni slabi izkušnji, sva kmalu občutila, da so v bistvu neverjetno prijazni in srčni ljudje. Ko sva na primer tavala po Bandung-u, kjer sva presedala iz vlaka na bus in sva imela par ur časa, nama je ena gospa kupila sadje. Ja Barby si je hotela kupit Duku (tipično indonezijsko sadje) za na pot…

.. in je zraven prišla ena napedenana gospa in rekla, da bo ona plačala, kot gostoljubna gesta iz Indonezije. Noro??!!

Ko smo ravno pri sadju, poleg Duku, je zelo popularen še Salak.

Do Bandunga sva prišla z vlakom in sicer čez hribe in riževa polja, ena najbolj lepih voženj!! Neverjetni odtenki zelene.

V Bandungu sva bila spet malo zmedena v iskanju busa do glavne postaje in en ata naju zagleda in takoj priteče zraven z vprašanjem kaj iščeva. Šel je dobesedno na cesto in nama zaštopal ta pravi bus in vozniku naročil, kam naju naj pelje.

Aja…kako se sporazumevava z vsemi?? Neverjetni so, kako lepo vsi, res vsi, od voznikov avtobusov, do gospodičen na blagajnah, do celo kmetov na vaseh govorijo angleško?? Zakaj?? Sva ob priliki (imela TV v sobi) ugotovila, da nimajo sinhroniziranih filmov, ampak s podnapisi. Poleg tega pa, ker se morajo malo bolj boriti za turiste, kot na primer Tajska, se zelo potrudijo in so vsi veseli, ko lahko govorijo angleško s tabo. Vsi znajo vsaj osnove, pozdravit, številke, kava brez sladkorja. V Jogyakarti so naju na primer spet intervjuvali študentje, tako kot že milijon-krat na Tajskem. Ja samo tokrat, so dejansko govorile punce perfektno angleščino, celo stavki so bili slovnično pravilno sestavljeni.

Sva vesela, da se bova tudi midva nazaj naučila lepe angleščine, ne pa polomljeno: “This buy. How much? Bus when come?“
Iz  Bandunga do Jogye je bil mučen nočni bus in še v mesto smo prispeli ob 5ih zjutraj. Seveda ob taki uri na cesti naletiš samo na vampirske taxiste in midva sva bila rahlo zgubljena, ker so pred kratkim očitno zamenjali ime avtobusnega terminala. Po rahlem tavanju sva le našla prevoz do centra in en super cotkan hostel. Takoj sva se počutila kot doma in v Jogyi ostala 3 dni. En dan sva si ogledala mesto, en dan sva šla pogledat najbolj ohranjen hindujski tempelj v JV Aziji, Borobudur, zadnji dan pa preždela kar v hostlu, itak je deževalo cel dan.


Izkusila sva tudi WC, kateri nama ni ravno jasen … kam odtočiš??

Borobudur. En lepših in ohranjenih templjev, res vreden ogleda!


Sva se pogovarjala z ostalimi turisti in tudi sama videla, da so v bistvu neverjetni, kako se trudijo ohraniti kulturne in zgodovinske spomenike, tudi če to ni njihova kultura, vera. To je totalno nasprotje Tajcev, ki jim je vseeno kaj je bilo, samo da imajo zdaj žurko! Tu so pa spomeniki ohranjeni in tudi muzej zgodovine v Jakarti je bil odličen.
Jogya je zelo prijetno mesto, sicer nagneteno a vseeno imaš občutek, da si sredi narave. Samo ko sva sedela na balkonu v hostlu so tekle miši (hm?? mogoče podgane??) po električnih kablih in strehah, zvečer pa smo gostili netopirje. Ko sva bila v Borobudirju pa sva doživela, da je na potki kača napadla žabo…matr sva se ustrašila!! Takrat in ko je prvič zatreslo tla (ja rahel potres v Jogyi!!) sva se začela zavedati v kakšni državi sva… vsak dan je nekje potres, večina (točno 129) vulkanov je aktivnih, strupene kače, na Baliju mečejo “petarde” na turiste, na cestah so NORCI, precej letal in ladij ne pride do cilja, v vodi so morski psi, … in upava, da samo preživiva.
Glede nore vožnje… tu ni pravila desno levo, ampak pravilo močnejšega!

Avtobusi in kamioni so carji na cesti in vozijo tudi čez vasi z 80km/h!! Ko sva en dan rentala motor, sva občutila, da vožnja po cesti ni mala malica!!
Posnetek prometa v Bandung-u:

Kajenje! Noro, čiki so dobesedno zastonj. Kvalitetnejša škatla čikov je 1 EUR in še kadijo RES POVSOD. Na enem avtobusu smo celo imeli na koncu sekcijo za kadilce.

V vseh restavracijah in hostlih se seveda kadi in to povsod!!
Cene? Zelo zanimivo, da je spanje in transport tam nekje kot Tajska, pir je malo dražji (za muslimansko državo to ni niti tako čudno), čiki kot rečeno džabe, hrana pa je zanimivo vsa relativno poceni. Zanimivo je predvsem, da za razliko od Tajske, tu ni neke razlike med njihovo lokalno in zahodnjaško (špageti, lazanja, pica, itd) hrano. Očitno delujejo bolj na princip strošek plus marža, kar nama je vseeno malo čudo. Zakaj? So 85% muslimani, ki so po naravi trgovci in sva pričakovala, da so cene bolj prilagojene po principu, koliko je kdo pripravljen za nekaj plačat. Po tej teoriji bi morala bit zahodnjaška hrana za turiste, ki imajo kao denar in si zaželijo domače hrane, precej dražja? Bencin, to pa je zastonj! Liter bencina, ki je primeren za motorje je samo 0,5$. Ko smo ravno pri transportu, v vseh mestih je poleg rikš, taximoto in taxijev, popularen način prevoza tudi kočija. Sva najprej mislila, da je to neka turistična stvar, pa ni, saj vidiš mamce, ki grejo s tržnice, da se peljejo s kočijami.

Država se nama sploh ne zdi muslimanska…no razenj, da iz mošej pojejo 5x na dan… ker jih je zelo malo sploh zakritih, mošeje so v glavnem prazne, veliko žensk dela (npr. na blagajni v trgovini, vozijo avtobus, prodajajo karte za vlak,…) in zelo so odprti. Na cesti naju vsak ta drugi pozdravlja in želi srečno pot, vsak deseti pa se želi fotkat z nama.

Iz Jogye sva vzela kar turo na vulkan Bromo in nato prevoz do Denpasarja (Bali). Ko sva brala v Lonelyju kako priti v lastni režiji tja, se nama je zdelo preveč zakomplicirano, pa še cena ture je bila ekstremno ugodna. Sledila je celodnevna vožnja z minibusom do vasice pod vulkanom. Tam sva prespala in naslednji dan ob 4ih zjutraj oz. ponoči štartala pohod na vulkan.

Tako zgodaj se gre zato, da vidiš na vrhu sončni vzhod. Ja, ja?! Kot prvo ko sva v temi hodila sva se vključno z množico drugih turistov zgubila!! Mimo so hodili lokalci s konji in spraševali z nasmeškom, če želimo vodiča za 100.000 rupij!! Ko smo ta prvega spraševali kateri hrib je Bromo, nas je za nalašč usmeril v napačno smer. Pizde!! Midva se nisva dala in sva še kake pol ure iskala ta pravo pot…na koncu sva jo našla in prišla tudi na vrh!

Kot vedno je bila pot gor in nato dol dosti bolj prijetna in zanimiva kot pa sam vrh. Na vrhu se nabirajo oblaki (tipično za vulkane zaradi temperaturne razlike in dima, ki puhti iz vulkana) in nenormalno piha, tako da so naju že bolela ušesa. Zakaj se v bistvu zgubiš ponoči? Bromo je v bistvu en od vrhov v kraterju ugaslega vulkana in pohod začneš na drugem koncu kraterja. Nato se spustiš noter v krater in v bistvu hodiš po vulkanskem pesku na drugi konec, kjer se povzpneš na Bromo. Ko hodiš po kraterju se sprašuješ kateri vrh je sploh Bromo? Ker je Simchy naštudiral kako zgleda, sva ga po obliki vrha našla. Na poti dol, ko je že vzšlo sonce pa sva šele opazila kako neverjetna je okolica. Priseževa, da zgleda kot pokrajina iz filma “Gospodar prstanov”

… in ko sva nato hodila čez vasi do najinega hostla …neverjetno rodovitna zemlja in zato je vsak kotiček izkoriščen za gojenje zelenjave.

Po tri, štiri različne kulture gojijo na isti njivi, ker vse raste!! Kmetje so naju z nasmeškom pozdravljali, enega pa sva šokirala, ko sva od njega hotela kupiti zelje (za zajca Barby). Kar ni mogel verjeti…nato pa je splezal na svoj kamion, odvezal vrečo, nama podal zelje in ni želel plačila od naju. Očitno si je mislil, če pa turist hoče moje zelje…mu ga pa dam. Tako nama je bil prisrčen, da sva ocenila koliko bi naj stalo in vztrajala, da vzame denar. Od njega sva prejela neprecenljiv nasmešek!

Sledila je pot do Balija. To pa je bilo doživetje. Naš voznik busa je bil očitno na neki tabletki, ker je vozil kot da je na raly-ju. Ali vedno tako vozi, ali pa je bil živčen! Zakaj?! Mi smo se peljali na Bali 22.3., ko na Baliju praznujejo Novo Leto. To pomeni, da imajo ta dan fešto in po tradiciji zganjajo veliko hrupa, da bi odgnali zle duhove. V bistvu s tem blokirajo večino cest s svojimi povorkami. Tudi mi smo parkrat čakali kake pol ure, da je šla povorka mimo.

Zakaj pa panika! Ja točno ob polnoči se vsa zabava zaključi in vsi morajo domov. To dobesedno pomeni, da je prepovedano kakršnokoli prevažanje po otoku in mi smo zato nujno morali priti  do cilja do pol noči. Čim smo prišli ven iz gužve, je voznik pritisnil na plin kokr je pač šlo!! V Denpasar smo prišli ob 11:30 in midva sva si morala najti še za spat!! Fak!! Na cesti ni bilo skoraj nobenega več in v hostlu, ki sva si ga nagledala (takoj za postajo) so nama rekli, da so FUL. No hvala bogu je bil naslednji s prosto sobo. Ampak, gospod v hostlu nama je rekel, da je mogoče bolje, če greva v enega naprej, ker imajo večjo izbiro hrane. Midva pa zakaj? A jutri ne smeva niti ven it kaj pojest? Je vprašal, če sva prvič na Baliju in potem razložil, kaj pomeni ta praznik. Naslednji dan je namreč dan, ko se je treba pomirit z duhovi in je vse, dobesedno vse zaprto. Vsi morajo biti doma, ne sme se prižigati luči, noben ne sme niti stopiti na ulico! Ojoj, sva se malo spogledala in rekla,kaj čmo bova pač meditirala en dan in jedla, kar pač majo. Je rekel, da ima samo kake instant nudle, kavico, piškote in podobno. Sva mu rekla: “We came the wrong day ”. Dejansko je bil naslednji dan čisti mir, nobenega avtomobila nisva slišala, po ulici so hodili samo pazniki s palicami, da bi nagnali morebitnega prestopnika domov.

No nisva vzela meditativnega dneva kot sporočilo, da morava kot v samostanu vstati ob 4ih za prvo meditacijo, ampak sva si privoščila spanje do 1ih popoldne! Dan sva v bistvu prou fajn preživela, napisala blog, prebrala kako knjigo, jedla instant nudle in oreščke, zvečer pogledala kak film in dan je bil okrog.

Ker sva čez dan sedela na terasi pred sobo, sva zvečer hotela prižgati luč, da bi videla brati, pa nama je gospa prišla povedat, da ni dovoljeno. Najina mamca v hostlu si je vzela dan za pakiranje slamic in pometanje dvorišča. Očitno ta praznik vzamejo smrtno resno…ali se dejansko bojijo duhov, ali pa paznikov s palicami??!! Kaj naj rečeva, res zanimiv začetek potovanja po Baliju.