Brazilija–Cuiaba–Pantanal

Iz Brasilije sva se odpravila v Cuiabo, mesto, ki leži na robu Pantanala, veliko močvirnato področje in naravni park.

Ker sva hotela sama v Pantanal in ne z agencijo, ker je noro drago, sva si rentala avto. Agencije drugače zaračunajo cca 250 EUR na dan za dve osebi, sicer all inclusive, ampak vseeno!! No sej po poti sva pol vidla te “kmečke turizme”, kjer bi spala… luksus!! No ne, midva sva se raje odločila za rent avta in kako noč spanja kar v avtu. Vzela sva WV Gol , nek model med Polotom on Golfom, ki ga delajo v Braziliji. Drugače na cesti večinoma vidiš WV in pa Fiate…samo neke njihove modele. Kot sva opazila, je kvaliteta teh avtov bolj brazilska kot nemška. Najin Gol je imel ob prevzemu 390 km in že na prvi makadamski cesti je bil v bistvu poln čričkov

Z avtom sva se torej odpravila po Transpantaneira cesti, edina cesta (Makadam!), ki vodi v Pantanal in je v bistvu slepa ulica.



V eno smer sva naredila cca 250 km in na koncu pristala dejansko na koncu sveta… sredi djungle se je pač končala cesta Po poti sva imela ene par srečanj z luškanimi in več ali manj prijaznimi živalcami.


Poleg kajmanov, sva srečala še čredo bivolov, konje, krave, milijon različnih ptic in pa seveda najbolj luškano živalco, kapibaro.

Naletela sva tudi na zanimivo tablo…da se malo podučite, koliko časa se razgrajujejo določeni materiali v naravi (namig: uporabite “Google translate”)


Na poti, ko se je že stemnilo, naju je ustavil en lokalc in naju opozoril, da je čreda bivolov blokirala cesto in da naj zelo paziva. Ko sva prišla do njih, res nisva vedla, kako naj jih naženeva s ceste, zato sva počakala na kakega lokalca. No kake 10 minut kasneje so se res eni pripeljali mimo. Počasi smo se premikali naprej in trobli, pa so se bivolčki počasi umaknili

Doživela sva tudi enkraten sončni zahod in v družbi nadležnih komarjev poskušala zatisniti oči vsaj za par ur


Naslednji dan je sledila pot nazaj v civilizacijo…prašna pot ti po 5ih urah gre že rahlo na živce!! ampak bujno rastje in milijon različnih živali odtehta… Sva bila zelo presenečena, da v tako suhem in vročem predelu na ful redijo krave in bivole?? Nama ni čisto jasno kako krave prenašajo to vročino…mogoče sva tudi zaradi tega na poti videlo kar precej mrtvih krav na cesti, ki jih kljuvajo mrhovinarji!?


Še isti dan sva se odpravila še v drugo smer, kjer naj bi bili neki slapovi, razgledne točke nad to ravnino in pa geološki center Južne Amerike. Sva našla celo en kamp , da sva lahko šla vsaj pod tekočo vodo sprat prah iz sebe.

Naslednji dan nisva odkrila ravno nekih fascinantnih slapov

… sva pa v iskanju jezera Lago do Manso našla rezidenco FAKING bogatih Brazilcev!! Ob tem jezeru, res idila, so si frajerji postavil take vile, da ti dih zastane. Naselje sva odkrila po nesreči, saj se nikjer ne oglašuje…hočejo zadržat ta raj za sebe. Na vhodu v naselje je rampa, kjer naju je stražar povprašal po imenu in namenu obiska!? Sva rekla, da sva turista in če greva lahko pogledat….
No slike in filmček pove svoje…

Zadnjo noč v Cuiabi sva spala pri enmu atatu, ful eco-friendly Ker model, ve veliko slovenskih izrazov!?!?!?…kot so pivo, vino, voda, hvala in dober dan Pa celo eno ploščo slovenske muzike sva odkrila pri njemu. Pozna celo frazo “Slovenija moja dežela” ?!


Naslednji dan, ko sva odhajala, je vztrajal, da naju zategne do postaje, samo če še malo počakava, da napiševa kaj v njegovo knjigo vtisov (in seveda je prosil če lahko še par slovenskih besed/fraz ga naučiva)…valda sva…ker pa se je tip nekaj zakalkuliral s časom, naju ni mogu zategnit in nama je kar plačal taksi??!!

Aja…sva šla pa na fenomenalno večerjico…VEČERJO…takih količin pa že dolgo ne. Pojedla sva ravno kako polovico…aja, jedla sva “Picanha a la mineira” + mešano solato…. torej bivola, neko fižolado z jajcem in ocvirki, klobaso, zelje, noro solato (od koruze do krompirja, rdeče pese, palmovih srčkov…), riž… MLJASK…pa pirček za poplaknit.