Myanmar - drugič

WTF ?!?!?!?! – A je to Azija ali Indija? Očitno je kraj, kjer se Indija in Azija srečata.

Umazanija podobna indijski, moški oblečeni v “krila” longy, žvečenje zvitkov, trobljenje, itn… V Yangoon-u so budistični templji, hindujski templji, krščanske cerkve, mošeje in celo sinagoga. Na ulici je mešanica vonjav hrane in odpadkov, pa seveda kakšnega iztrebka . Res pa je, da sva imela hostel v  indijski četrti in je bil to najin prvi vtis.

V sami državi je internet redkost. Sem pa tja v večjih ali turističnih krajih naletiš mogoče na kak internet kafe, ki pa ni nujno, da deluje, ko se tebi zazdi. Pač poleg povezave v svet, je potrebna tudi elektrika. Da imaš oboje (sploh neko normalno hitrost neta – pozabi na širokopasovne povezave ) je luksuz. Kar se tiče elektrike, je dosti bolje kot kako leto ali dve nazaj.V Loneliyu iz 2010 še vedno govori, da v večini mest ponoči ni elektrike, midva pa sva samo par-krat doživela, da je elektrika zginila in še tam so bili opremljeni z generatorji.

No tudi telefoni so redkost. Mobilni telefoni iz tujine ne delujejo, saj ni mednarodne povezave.

Menjava denarja je spet posebno doživetje. Banke v večini (razen v Yangoonu) ne menjajo denarja ampak le dolarje v t.i. FEC (Foreign exchange certificates). Tako da moraš, večino denarja zamenjati v Yangoonu, kjer je tečaj med 800 in 830 kyats za dolar in cca 1020 kyats za EUR (aja, uradni kurs je 6,7 kyats za dolar ). To seveda velja za 100 dolarske bankovce, ki so bili ravnokar natisnjeni in zlikani . Čim je bankovec manjši ali čim greš ven iz Yangoon-a, je kurs lahko nekje med 750 in 780. Ponekod še celo nižje, evrov pa drugje sploh ne menjajo .

Kot rečeno je lepota denarja (ampak res LEPOTA) pomembna. Folk, ki sva ga srečala na poti je rekel, da je tudi že likal zadnje dolarje, da je prišel kam. V kar nekaj primerih so tudi nama zavrnili dolarje, bodisi pri menjavi ali plačevanju. Bankovec mora biti brez kakršnih koli črt od prepogibanja, brez kakršnih koli pack, zatrganin, luknjic in štampiljk. Sprva si šokiran, kasneje pa dojameš, kaj pomeni res lep denar, ki ga bodo sprejeli in takrat ugotoviš, da pol denarja, ki ga imaš s sabo najbrž noben ne bo sprejel. Aja pa letnik mora biti vsaj 2006 .

Še dobro, da sva imela nekaj evrov, ki sva jih zamenjala (pri njih niso tako občutljivi, ker je bolj kakovostno narejen denar in se kao sveti?!?). Tako, da če gre kdo v Myanmar, naj se naloži par čisto novih 100tk za menjati in šop lepih (res lepih!!!) 20tk, 10tk, 5tk in 1nk. V dolarjih se plačuje večina prenočišč in državne vstopnine za znamenitosti.

Aja!!!!! PA NE DENARJA MENJAT NA ULICI!!!!! To se vam zdi mogoče samoumevno ampak ali je res?!?!? No midva sva imela že slabo izkušnjo v Venezueli in tako ali tako nikoli ne marava denarja menjat (raje greva povsod na ATM). In prvi dan v Yangoon-u sva poslušala dva francoza, kako so ju na 300 menjanih USD nategnil za 100 USD. Kako? Noben ne ve točno . Pač sva pri atatu v hostlu zamenjala ves denar (mogoče malo slabši rate) ampak sva v miru preštela denar in naju ni nategnu. Mogoče bi dobila 10 kyatov na dolar več kje drugje. Se pa nama vsaj ni zgodilo tole, kar se je svežim popotnikom. Ko sva bila spet v Yangoon-u (zaključevanje najine poti) v istem hostlu so prišli sveži turisti…. Vsi željni informacij… sva jim vse razložila in položila na srce, da naj denar menjajo kar pri atatu, da je maksimalen kurs tam nekje 820-830, pri atatu pa je 810 ampak vsaj vse bo kul…. Nadobudni mladci pa so sprva zamenjali kot sva rekla, kasneje pa so hodili po mestu in so jim “MUSLIČI” ponujali 950 kyatov za dolar?!?!? To good to be true??? Yes it was!!!! So šli nazaj k atatu, da jim vrne dolarje, da gredo raje na ulco zamenjat…. No za vsak dolar po 950 so jih nategnil za 40%, tko da so zgubili po 100 dolarjev. Oziroma, da damo tole v številke. Pri atatu so dobili 160 tisoč, na ulici NAJ bi dobili 190 tisoč, dobili pa so dejansko 108 tisoč …. Šteli so denar pred nama v hostlu in jim ni bilo nič jasno…. torej ali velja “greed is good?!”

to pa so začudene face, ko ugotovijo da so jih nat….

No najin prihod na letališče je bil dokaj normalen. Pri sebi sva imela samo dolarje, menjava na letališču pa je cca 700kyat . Izven letališča vzameva taksi, ki hvala bogu računa v dolarjih. Voznik sedi (kot angleški vpliv?!?) na desni strani. Potem opaziva, da ima večina avtomobilov volan na desni, kaka tretjina pa na levi?!?!? Šele po parih dneh sva dojela, da v bistvu vozijo po desni tako kot mi… HM… No to je ena posebnost pretekle vlade…. Namreč z voditeljem na čelu so bili (oziroma so) zelo vraževerni. Voditelj Ne Win je bil bolan konec 70-ih let in so mu vsi njegovi guruji rekli, da bo šel po gobe… Dokler mu ta 10ti guru ne reče, da eno stvar pa lahko naredi. Če bo država vozila po desni, bo ozdravel. V dveh dneh je spremenil stran vožnje v državi ??!! WTF!! Ampak mogoče je bilo nekaj resnice v tem, ker je po tem vladal še 10 let.

V 80ih je imelo vraževerje še hujše posledice. Ne Win je zamenjal bankovce iz 25, 50 in 100 v 15, 35 in 75. S tem, da ni omogočil menjave denarja (razen če si imel denar na banki), je ogromno ljudi ostalo brez vsega, ker večina tu ima še sedaj denar v škatli pod posteljo . Dve leti kasneje pa je zamenjal 35 in 75 bankovce v 45 in 90. Spet so ljudje ostali brez vsega .

Taksi naju pripelje do prvega hostla. Ta je bil itak poln, tako da sva morala do drugega, kjer sva imela pa srečo. Ugotovila sva še eno posebnost države. Raznih hotelov in hostlov je zelo malo, hkrati pa morajo imeti dovoljenje od države, da sprejemajo turiste in seveda plačajo visoke provizije za to. Posledica tega je bila, da je Myanmar prva država po kateri sva potovala, da sva si v naprej rezervirala sobe. Vsakič sva dan dva pred prihodom v kraj, poklicala iz prejšnjega hostla, da si rezervirava sobo in velikokrat sva jih morala poklicati ene par, ker so bili vsi polni . Je bil pa ta način potovanja celo manj stresen.

Država se vseeno spreminja. V letu 2011 je bilo turistov že okrog 250 tisoč, kar je skok za 30-50% na leto v zadnjih par letih. Letos naj bi imeli demokratične volitve, spustili so veliko političnih zapornikov, vabijo tujce, pripravljajo bančni sistem za odprtje (nujno rabijo bankomate!!!!!)….

V najinem hostlu so bili zelo prijazni. Zamenjajo ti denar po ugodnem tečaju, lastnik je zelo prijazen in cela družina je zelo prijetna. Hčerka od lastnika govori perfektno angleščino, turisti v odhajanju pa so nama dali super napotke.

Takoj naslednji dan sva šla proti Bagan-u. Je neverjeten kraj, kjer je približno 4000 templjev, pagod in stup. Niso tako ohranjeni ali presunljivi kot Angkor Wat, ampak pogled levo in desno, ko se voziš okoli, ti jemlje sapo s številnimi objekti.

Avtobusni sistem je malo smešen. Pač bus proti Baganu gre ob 2 popoldne in rabi 14 ur. Ja, na cilj pride ob 4ih zjutraj!?!?!?!?!? Full dobr sred noči?!?!? Te pa lepo pedenajo na busu. Ker si turist, vsi skrbijo zate. Na nočnih busi ti vedno dajo liter vode na osebo, pa zobno ščetko in zobno pasto ter vlažni robček?!?!?

Tega ne vidiš v “razvitem” svetu… Na poti se ustavi ob cesti v obcestni postojanki (cesta je nova betonska), moderni WCji, restavracije, da se naješ, opraviš potrebo in greš naprej.

Standardno imajo v čajnih hišah ali restavracijah na mizi vedno zeleni čaj in šop šalc v vodi, tako da splakneš šalco iz katere je nekdo pil in si natočiš čajček. Ta čajček je v bistvu zastonj, ostalo kar naročiš pa plačaš . Poleg čajčka so na mizi po navadi tudi kakšni kolački in kokr jih poješ, tolko jih pač plačaš. Ko sva se usedla, so za naju takoj pomili šalce na mizi, kajti midva sva turista in to zihr ne bo v redu . Potem pa je ves čas zraven naju en stal in čakal, če bova še kaj rabila. Tak luksus na najinem budget potovanju je pa redkost.

Zanimivo, da so bili na busu tudi menihi. V tej državi jih je res veliko. Poleg moških je tudi veliko žensk in ločiš jih po roza haljah. Vsak moški gre dvakrat v življenju v samostan, vsakič vsaj za 7 dni, lahko pa tudi za več mesecev. Kot otroci gredo v samostan za dalj časa, ker jim omogoča zastonj izobrazbo.

Menihi na busu so bili malo posebni. Na najino presenečenje so imeli iPad in so na njemu skoraj celo pot igrali igrice?!?!?!

Kot rečeno prispeva v Bagan ob 3eh zjutraj. Zanimivo je, da ko stopiš iz busa ves zalepljen na peščena tla “avtobusne postaje” pred sabo zagledaš konja s čudno kočijo?!?!? Itak, da se ti zdi, da sanjaš in pogledaš malo bolje in res je konj s kočijo?!?!? Ok, greva do hostla odspat.

 

Kot rečeno, je celo območje Bagana posejano z milijoni templjev.

Najbolje je, da se zapelješ okoli po cca 30 km ruti s kolesom. Enostavno se da rentat kitajska kolesa, ki pa so sramota!!!! Kolo ima 300 kil in ni nič podmazan, tako da ti ni potrebno niti bremzat, ko greš po klancu navzdol. To pomeni, da moraš zelo veliko poganjat, ko greš po ravnem in lahko si mislite kako poganjaš v hrib ….

Sva se odpeljala do stolpa sredi območja templjev … v bistvu sva večino poti prehodila, ker KITAJSKA kolesa pač ne gredo dobro po peščenih tleh (itak če se 300 kil ugrezne v tla!!!)… Je bilo pa vredno…. pogled na celo območje je nor.

V tem kraju sva začudeno našla celo veliko restavracij z WiFi?!?!? (smešno WiFi, drugače pa kočije?!?!?), a je zelo odvisno od dneva in ure, če sploh dela ali ne.

Ljudje so neverjetno prijazni. Na tržnici nama je branjevka celo zamenjala solato in pokazala, kako se jo preveri, če je gnila notri . Vsi te pozdravljajo, ti mahajo in se smejijo. Z veseljem pozirajo za slikanje.

OJOJ… do zdaj sva srečala že dva lokalca, ki sta vedela, kje je Slovenija. Kaj?? Po čem, kako? Ne boste verjeli, ampak očitno strastno spremljajo vsako Evrovizijo in so bili blazno navdušeni nad našo zadnjo predstavo Kevčeve .

Sva že omenila, da se stvari spreminjajo…tu sva se zadebatirala z enim lastnikom restavracije in je rekel, da še 3 mesece nazaj ni smel imeti na steni slike od “The Lady” (Aung San Suu Kyi – znana upornica proti vojaškemu režimu), da sedaj pa lahko…in jo tudi ima. Prej bi prišla policija in bi našla nekaj, za kar bi mu dala kazen. Pri temu istem tipčku je Simchy presekal riž/nudl trend z neverjetno okusnim burgerjem. V bistvu naju preseneča, da v državi kot je Myanmar, ki je bila mnogo let pod Angleži in nato v bistvu zaprta država, ponujajo toliko Italijanske in Zahodnjaške hrane….Simchy pravi, da že vejo kaj je najboljša hrana …pasta theeeeee!!

Iz Bagana sva šla do mesta Kalaw. Bus je šel ob nenormalni uri…res ne razumeva, zakaj imajo tako smešne odhode / prihode. Vsaj en je sredi noči. No odrinili smo ob 4-ih zjutraj in po dveh urcah so ustavili na zajtrku in na polno nafilali bus…dobesedno…tudi s petelini in kurami.

Pot je bila presunljiva. Take revščine že dolgo nisva videla. Največje presenečenja pa je bilo, da tu v tej državi, ceste gradijo predvsem ženske. Ne samo ceste, celo na kamnolomih delajo!!! Aja, čez dan je vroče k pr norcih!!!

IN VSE SE ŠE VEDNA NA ŠIROKA USTA NASMEHNEJO, KO SE PELJEŠ MIMO??!! Ja pol cest je nedokončanih, tako da so vasi ob cestah, zaradi vedno večjega prometa, čisto zaprašene. Bogi ljudje, ki verjetno pri 30ih zbolijo na pljučih. Si ne predstavljava, kako je živeti v takem, ker smo se mi samo peljali mimo in je šlo mogoče 5% praha skozi ventilacijo na bus…pa smo vsi po vrsti kašljali.

- gume

- hlajenje busa

- standardno prevozno sredstvo (ciganski kamion) po vaseh

….